Jedro

Zakonske določbe o privatizaciji se uporabljajo le za zasedena stanovanja, pa naj jih uporabljajo za prebivanje (nekdanji) imetnik stanovanjske pravice ali njegovi družinski člani. Drugačno razumevanje obravnavanega problema bi pomenilo zlorabo pravice do odkupa stanovanja, ki je pridržana le določenim osebam, ki so v določenem razmerju do stanovanja. Vsaka pravica ima namreč svoj namen, cilj in svojo družbeno, socialno funkcijo. Takšen namen in takšna funkcija sta "nad" pravico samo. Zato se je uveljavilo splošno sprejeto načelo civilnega (in ne samo tega) prava o prepovedi zlorabe pravic, ki jih sicer priznava ali ustanavlja zakon (na primer na obligacijskem področju - prvi odstavek 13. člena zakona o obligacijskih razmerjih, na stvarnopravnem - drugi odstavek 4. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na civilnopravnem - 9. člen in tretji odstavek 3. člena ZPP).

Ni se mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da je potrebno šteti pri privatizaciji tako imenovanih vojaških stanovanj, za kar gre v tej zadevi, kot prelomni trenutek uveljavitev uredbe, se pravi 8.1.1993. Ta uredba namreč ureja le izvedbo privatizacije (1. člen uredbe). Spričo pravne narave takšnega splošnega akta kot je uredba, same privatizacije tako ali tako ne bi mogla urejati. Privatizacijo ureja in s tem tudi pravico do odkupa stanovanja SZ (prvi odstavek 2. člena uredbe) in je tako potrebno uporabiti v takšnih primerih, kot je obravnavani, SZ. Uredba je le premaknila začetek teka rokov na datum njene uveljavitve in določila organe, ki izpeljejo privatizacijo, določila, da so sredstva, pridobljena s prodajo stanovanj, prihodek državnega proračuna, in kdo je zavezanec v denacionalizacijskem postopku za takšna stanovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se ob ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožnici Š. N. iz B., se prizna pravica do odkupa 2,5 sobnega stanovanja št. 6 na I. nadstropju stanovanjskega bloka v B., velikosti 67,83 m2. 2. Tožena stranka R.S. kot lastnik stanovanja iz tč. 1 je dolžna s tožnico Š. N. skleniti prodajno pogodbo s 60% popustom in po vrednosti točke na dan sklenitve pogodbe, s tem, da je tožnica dolžna kupnino plačati v roku 60 dni, po sklenitvi popolne in perfektne prodajne pogodbe, sicer se šteje, da pogodba ni povzročila pravnih učinkov, v 15-ih dneh, ker bo v nasprotnem primeru to pogodbo nadomestila ta sodba.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva razsodbe dalje, do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo." , z a v r n e. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 344.787,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožnici prizna pravica do odkupa 2,5-sobnega stanovanja v B., da mora toženka z njo skleniti prodajno pogodbo, ker jo bo sicer nadomestila ta sodba, in da mora toženka povrniti tožnici pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da je tožničin mož J. Š. 29.1.1993 dal soglasje za odkup stanovanja; da je bila zahteva za odkup stanovanja vložena 20.12.1994; da sta sicer J. Š. od pomladi 1993 in tožnica od oktobra istega leta zaposlena v Zagrebu, vendar je imel J. Š. na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) stanovanjsko pravico in da mu je ta prenehala šele po tem datumu. Tako ne pride v poštev določba drugega odstavka 128. člena SZ.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker je tudi zavzelo stališče, da je pomembno dejstvo, da je tožničin mož imel stanovanjsko pravico ob uveljavitvi SZ, ni pa pomembno, ali je imel takšen status še, ko je dal privolitev za odkup družinskemu članu.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tema sodbama iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Opozarja na določbo 128. člena in drugega odstavka 159. člena SZ ter druge alinee prvega odstavka 56. člena in 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Skratka pomembno je, da tožničin mož, ko je podal izjavo o dovolitvi odkupa, ni bil več imetnik stanovanjske pravice. Prelomni je datum 8.1.1993, ko je pričel teči rok za privatizacijo "vojaških stanovanj" na podlagi uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur. list RS, št. 61/92 - uredba).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove. Edina procesna kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (po 386. členu na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni podana.

V zvezi z uporabo materialnega prava se ni mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da je potrebno šteti pri privatizaciji tako imenovanih vojaških stanovanj, za kar gre v tej zadevi, kot prelomni trenutek uveljavitev uredbe, se pravi 8.1.1993. Ta uredba namreč ureja le izvedbo privatizacije (1. člen uredbe). Spričo pravne narave takšnega splošnega akta kot je uredba, same privatizacije tako ali tako ne bi mogla urejati. Privatizacijo ureja in s tem tudi pravico do odkupa stanovanja SZ (prvi odstavek 2. člena uredbe) in je tako potrebno uporabiti v takšnih primerih, kot je obravnavani, SZ. Uredba je le premaknila začetek teka rokov na datum njene uveljavitve in določila organe, ki izpeljejo privatizacijo, določila, da so sredstva, pridobljena s prodajo stanovanj, prihodek državnega proračuna, in kdo je zavezanec v denacionalizacijskem postopku za takšna stanovanja. Pravnega statusa tožnice oziroma njenega moža kot imetnika stanovanjske pravice torej ni mogoče navezovati na datum uveljavitve uredbe.

Pač pa ima revizija prav, da v ostalem materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Za razsojo v tej zadevi so pomembne dejanske okoliščine, na katere je vezano revizijsko sodišče (arg. iz tretjega odstavka 385. člena ZPP). Te so: da je bilo tožničinemu zakoncu dodeljeno obravnavano stanovanje z odločbo z dne 17.2.1988; da je bil (pravna ugotovitev) ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice; da stanovanja najmanj od jeseni 1992 ni uporabljal za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb, ostali družinski člani - tožnica in otroka pa od pomladi 1993 dalje in da živi družina v Zagrebu; da je tožničin mož za izjavo z dne 29.1.1993 prenesel pravico do odkupa stanovanja na tožnico in da je ta vložila zahtevek za odkup stanovanja pri toženi stranki 20.12.1994. Pritrditi gre sicer stališču, ki sta ga zavzeli nižji sodišči, da so za presojo utemeljenosti zahteve za odkup stanovanja po privatizacijskih predpisih pomembne in odločilne okoliščine, kakršne so bile ob uveljavitvi SZ. Ta zakon namreč povezuje lastninjenje in privatizacijo stanovanj in ju zato ureja v enem - VIII. poglavju. Gre za, gledano z lastninskopravnega vidika, za "revolucionarne" in daljnosežne posege, ker je odpravil družbeno lastnino na stanovanjih in vzpostavil na njih lastninsko pravico (111. do 116. člen SZ), in to z dnem uveljavitve zakona, kar je v njem še posebej zapisano.

Poleg tega pa je omogočil še privatizacijo stanovanj njihovim imetnikom stanovanjske pravice, ki so bili to ob uveljavitvi stanovanja (117. člen SZ). Ko se tako v temeljih spreminja lastninsko razmerje s potezo zakona, je seveda nujno, da se določi trenutek, ko se to zgodi, in da se za takšno spremembo pomembne okoliščine povežejo s tem trenutkom. Vendar pa ni mogoče zanemariti namena omenjenih privatizacijskih določb SZ - med drugim zagotoviti imetnikom stanovanjske pravice oziroma njihovim družinskim članom, ki stanovanje tudi zasedajo, da ga uporabljajo še naprej, vendar ne več kot najemniki, marveč kot lastniki, če to želijo. Takšen namen sledi tudi iz samega zakona (126. člen SZ), ko določa, da če prejšnji imetnik stanovanjske pravice stanovanje izprazni, ima pod določenimi pogoji pravico do izplačila 30% vrednosti stanovanja, nima pa več pravice do odkupa. Skratka, gre za to, da se zakonske določbe o privatizaciji uporabljajo le za zasedena stanovanja, pa naj jih uporabljajo za prebivanje (nekdanji) imetnik stanovanjske pravice ali njegovi družinski člani. Drugačno razumevanje obravnavanega problema bi pomenilo zlorabo pravice do odkupa stanovanja, ki je pridržana le določenim osebam, ki so v določenem razmerju do stanovanja. Vsaka pravica ima namreč svoj namen, cilj in svojo družbeno, socialno funkcijo. Takšen namen in takšna funkcija sta "nad" pravico samo. Zato se je uveljavilo splošno sprejeto načelo civilnega (in ne samo tega) prava o prepovedi zlorabe pravic, ki jih sicer priznava ali ustanavlja zakon (na primer na obligacijskem področju - prvi odstavek 13. člena zakona o obligacijskih razmerjih, na stvarnopravnem - drugi odstavek 4. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na civilnopravnem - 9. člen in tretji odstavek 3. člena ZPP). Spričo tega načela potemtakem ni mogoče priznati pravice do odkupa v primerih, kot je tukajšnji. Dopuščati obratno bi pripeljalo do anomalij, ko bi se kdo izselil iz stanovanja, vanj vselil s privoljenjem stanodajalca kdo drug, potem pa bi prvi v zakonskem roku uveljavljal odkup stanovanja. Ta pravica bi se sprevrgla v povsem lukrativne namene - priti z velikimi popusti do stanovanja, ki ga nobena izmed omenjenih oseb ne uporablja.

Ko je sodišče ugotovilo, da tožničina družina v času podaje zahteve za odkup stanovanja, le-tega ni več zasedala za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, ne bi smelo nuditi pravnega varstva postavljenemu zahtevku. Skratka odklonitev prodaje po drugem odstavku 128. člena SZ je utemeljena tudi v takšnih primerih, kot je obravnavani, ko stanovanje v času, ko se zahteva njegov odkup po privatizacijskih predpisih, ni zasedeno v smislu določb prej veljavnega ZSR.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je prvostopno sodbo spremenilo in zahtevek zavrnilo.

Zaradi takšnega razpleta zadeve je moralo sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP) in tožeči stranki, ki je ob pravdi propadla, naložiti, da povrne toženi njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Le-te, in sicer takšne, ki so potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), je sodišče odmerilo in pri tem uporabilo tarifo za nagrade odvetnikov (drugi odstavek 155. člena ZPP).