Jedro

Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem enako obravnavanemu, poudarilo, da se zaposlitev kandidata za policista ne šteje za pripravništvo.

Ker je treba kot napredovalno obdobje za tožnika šteti celotno obdobje njegove zaposlitve pri toženi stranki, je tožnik na sporni dan dopolnil že več kot tri leta napredovalnega obdobja, posledično pa izpolnil pogoje za napredovanje iz 22. v 24. plačni razred.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v prvi in drugi alineji VI. točke izreka v zvezi s III. in V. točko izreka ter v VII. točki izreka, tako da se: - ugotovi, da tožeči stranki od 1. 12. 2016 dalje pripada pravica do 29. plačnega razreda; - toženi stranki naloži, da je dolžna za tožečo stranko v roku 8 dni za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 obračunati razlike v plači ob upoštevanju 29. plačnega razreda in ji izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; v presežku, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti za vsak 5. dan v mesecu od prisojenih neto razlik v plači za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 ob upoštevanju 29. plačnega razreda, se tožbeni zahtevek zavrne; - toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 809,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 427,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke z dne 9. 11. 2016 in 15. 2. 2017 nezakoniti in se razveljavita. Nadalje je v II. točki izreka sodbe ugotovilo, da je tožnik z dnem 1. 4. 2012 napredoval za dva plačna razreda ter da mu od 1. 4. 2014 dalje pripada pravica do plače v višini 24. plačnega razreda. V III. točki izreka je ugotovilo, da je tožnik z dnem 1. 4. 2016 napredoval še za dva plačna razreda ter da mu od 1. 12. 2016 dalje pripada pravica do 26. plačnega razreda. Toženi stranki je v IV. točki izreka naložilo, da je dolžna v roku 8 dni za tožnika za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 obračunati razlike v plači ob upoštevanju 24. plačnega razreda in mu izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni za tožnika za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 obračunati razlike v plači ob upoštevanju 26. plačnega razreda in mu izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v VI. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku od 1. 12. 2016 dalje pripada pravica do plače v višini 29. plačnega razreda (prva alineja); da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 obračunati razlike v plači ob upoštevanju 29. plačnega razreda in mu izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi obrestmi za posamezni neto znesek od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (druga alineja); da mu je tožena stranka dolžna od prisojenih neto razlik v plači za obdobji od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 ter od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 plačati zakonske zamudne obresti za posamezen neto znesek od 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec (tretja in četrta alineja). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 686,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (VII. točka izreka sodbe).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 126,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

3. Zoper zavrnilni del v VI. točki izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v VII. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila njegova trditvena podlaga v zvezi z zahtevkom za priznanje pravice do plače v višini 29. plačnega razreda za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 zadostna, nasproten zaključek sodišča prve stopnje pa je zmoten in neobrazložen. Sodišče prve stopnje pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da je 1. 5. 2016 na podlagi odločbe tožene stranke napredoval v naziv "policist I" in s tem pridobil pravico do dodatnega plačnega razreda ter da je bil 6. 9. 2016 z odločbo tožene stranke imenovan v uradniški naziv "policist SR 1", s čimer je pridobil pravico še do dveh dodatnih plačnih razredov. Med njegovim napredovanjem 1. 4. 2016 in izplačilom tega napredovanja 1. 12. 2016 je prišlo do okoliščin, zaradi katerih je napredoval za dodatne tri plačne razrede, posledično mu od 1. 12. 2016 dalje pripada pravica do plače v višini 29. plačnega razreda. Sodišče prve stopnje navedenih odločb tožene stranke pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, čeprav ju je priložil že tožbi. Tožena stranka njegovih navedb glede napredovanj v letu 2016 ni prerekala, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti za dokazane. Pritožbi prilaga kopijo sklepa z dne 24. 5. 2018 o napredovanju v 29. plačni razred in kopijo plačilne liste za mesec december 2016, iz katere je razvidno, da je prejel plačo v višini 27. plačnega razreda. Z izpodbijano odločitvijo mu je bilo tako priznano manj, kot mu je priznala že tožena stranka. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del v I. do V. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v VII. točki izreka sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede neutemeljeno ni ugotavljalo napredovalnega obdobja za tožnika, čeprav je to ključno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje tožnikovega usposabljanja v obdobju od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008 po vsebini niti ni presojalo, posledično ni pravilno ugotovilo napredovalnega obdobja v skladu s tedaj veljavnim Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Tožnik v obdobju temeljnega usposabljanja za opravljanje nalog policista še ni bil usposobljen za samostojno izvajanje nalog policista nadzornika državne meje. To obdobje je zato glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o javnih uslužbencih treba šteti za pripravništvo, ki se v skladu s 5. členom Pravilnika ne všteva v napredovalno obdobje. V zvezi s tem pritožbi prilaga sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 764/2017 in I Pd 612/2017. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je napredovalno obdobje po Uredbi določeno drugače, kot je bilo določeno v Pravilniku. Po njenem mnenju je tudi po določbah 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ter 1. in 2. člena Uredbe treba izpolniti pogoj triletnega napredovalnega obdobja. Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo le določbe Uredbe, je izpodbijana sodba nezakonita. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka z dne 9. 1. 2019, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, ji je sodišče prve stopnje preuranjeno naložilo, da mora tožniku povrniti 90 % plačane sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo prereka njene pritožbene navedbe. Navaja, da se je glede vprašanja usposabljanja za policiste NDM v obdobju od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008 že izoblikovalo enotno stališče v sodni praksi, da to ni imelo narave pripravništva ter da se posledično šteje v napredovalno obdobje policistov. Tudi v zadevah opr. št. I Pd 764/2017 in I Pd 612/2017, na kateri se sklicuje pritožba, je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavzelo enako stališče. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je napredovalno obdobje v Uredbi določeno drugače, kot je bilo določeno v prej veljavnem Pravilniku. Tožena stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke pa nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni storilo tistih bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih (pavšalno) uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu presojalo pravilnost uvrstitve tožnika v plačni razred v vtoževanem obdobju (od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 ter od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 26. 11. 2007 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008 za opravljanje dela na delovnem mestu "kandidat za policista za varovanje zunanje meje Evropske unije zaradi usposabljanja". Dne 2. 6. 2008 sta nato sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let (od 3. 6. 2008 do 2. 6. 2013) za opravljanje dela na delovnem mestu "policist - NDM", ki ga je tožnik opravljal v uradniškem nazivu "policist III". Z odločbo tožene stranke z dne 13. 4. 2012 je tožnik s 1. 5. 2012 napredoval v višji uradniški naziv "policist II", z odločbo z dne 14. 4. 2016 pa v višji uradniški naziv "policist I". Z odločbo tožene stranke z dne 6. 9. 2016 je bil tožnik 6. 9. 2016 imenovan v uradniški naziv XIII. stopnje "policist SR I". Tožnik je na toženo stranko 19. 9. 2016 naslovil zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja, v kateri je s 1. 4. 2012 zahteval ugotovitev napredovanja za dva plačna razreda, s 1. 4. 2016 pa še za dva plačna razreda. Tožena stranka je to zahtevo 9. 11. 2016 zavrnila, ta sklep pa je z odločitvijo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o zavrnitvi tožnikove pritožbe 15. 2. 2017 postal dokončen.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik 15. 3. 2012 izpolnjeval pogoje za napredovanje za dva plačna razreda po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nadalj.; v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka je pri nasprotni odločitvi izhajala iz povsem napačnega izhodišča (pri katerem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi), da je tožnik v obdobju temeljnega usposabljanja za opravljanje nalog policista (to je med 3. 12. 2007 in 2. 6. 2008) opravljal pripravništvo, ki se glede na določbo 5. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.; v nadaljevanju: Pravilnik) ne šteje v napredovalno obdobje. Posledično je napačno zaključila, da je triletno napredovalno obdobje za tožnika pričelo teči šele s 3. 6. 2008, ko sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "policist - NDM", in da se je, glede na to, da se leto 2011 ni štelo v napredovalno obdobje (četrti odstavek 8. člena Zakona o interventnih ukrepih ‒ ZIU, Ur. l. RS, št. 94/10 in nadalj.), izteklo šele 3. 6. 2012, ko je bil postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev javnih uslužbencev za napredovanje že izveden.

11. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem enako obravnavanemu (prim. odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 257/2017 z dne 6. 4. 2017, Pdp 124/2018 z dne 17. 5. 2018, Pdp 92/2019 z dne 9. 6. 2015, Pdp 93/2019 z dne 4. 9. 2019 in druge), poudarilo, da se zaposlitev kandidata za policista ne šteje za pripravništvo. Stališče, da pri opravljanju usposabljanja kandidatov za policiste za varovanje zunanje meje Evropske unije ne gre za institut pripravništva ter da je zato to usposabljanje glede na sedmi odstavek 11. člena Uredbe v zvezi s 16. členom ZSPJS ter določbami Pravilnika treba všteti v napredovalno obdobje javnega uslužbenca, je v sodbi opr. VIII Ips 195/2018 z dne 10. 9. 2019 potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Vse nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so zato neutemeljene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 764/2017 z dne 13. 12. 2018 in I Pd 612/2017 z dne 21. 11. 2018, saj je sodišče prve stopnje v teh zadevah glede narave tovrstnega usposabljanja policistov zavzelo enako stališče. Ker je torej treba kot napredovalno obdobje za tožnika šteti celotno obdobje njegove zaposlitve pri toženi stranki (od 3. 12. 2007 dalje), je tožnik na dan 15. 3. 2012, ko je tožena stranka skladno z drugim odstavkom 4. člena Uredbe preverjala izpolnjevanje pogojev za napredovanje svojih uslužbencev, dopolnil že več kot tri leta napredovalnega obdobja, posledično pa izpolnil pogoje za napredovanje iz 22. v 24. plačni razred. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 4. 2012 napredoval za dva plačna razreda ter mu zato za vtoževano obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 prisodilo razliko v plači med 22. in 24. plačnim razredom. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožnik s 1. 4. 2016 napredoval iz 24. v 26. plačni razred ter mu za vtoževano obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 prisodilo obračun in izplačilo razlik v plačah med 24. in 26. plačnim razredom. Zmotno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik od 1. 12. 2016 dalje upravičen do plače v 29. plačnem razredu ter da mu je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 obračunati in izplačati razliko v plači ob upoštevanju 29. plačnega razreda z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto razlike od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožena stranka njegovih navedb glede (dodatnih) napredovanj v obdobju od 1. 4. 2016 in 1. 12. 2016 niti ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), sicer pa je prenizko vrednotenje tožnikove plače v obdobju od 1. 12. 2016 dalje le logična posledica dejstva, da tožena stranka tožniku neutemeljeno ni priznala napredovanja za dva plačna razreda v letu 2012, zato tožnik upravičenja do razlike do 29. plačnega razreda niti ni bil dolžan posebej utemeljevati. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožnik v obdobju od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 upravičen do razlike v plačah med 27. (plača, ki mu jo je tožena stranka dejansko izplačevala v tem obdobju) in 29. plačnim razredom, nasprotna presoja sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotna. Ker je pritožba tožnika v tem delu utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji VI. točke izreka v zvezi s III. in V. točko izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da tožniku od 1. 12. 2016 dalje pripada pravica do 29. plačnega razreda ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni za tožnika za obdobje od 1. 12. 2016 do 28. 2. 2017 obračunati razlike v plači ob upoštevanju 29. plačnega razreda in mu izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; v presežku, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 5. dan v mesecu od prisojenih neto razlik v plači ob upoštevanju 29. plačnega razreda, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju dejstva, da so izplačilni dnevi za plače zaposlenih v državnih organih in javnih zavodih najkasneje 5. dne v mesecu, pravilno odločilo, da je tožena stranka v zamudi z izplačilom neto zneska razlike v plači šele od 6. dne v posameznem mesecu in da zato zakonske zamudne obresti tečejo šele od tega dne dalje. Odločitev sodišča prve stopnje v tretji in četrti alineji VI. točke izreka sodbe o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto razlik v plači za 5. dan v mesecu je zato pravilna.

13. Zaradi spremembe uspeha strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Tožnikov uspeh se je po odločitvi pritožbenega sodišča z 90 % zvišal na 100 %, saj ni uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (to je z delom zahtevka za zakonske zamudne obresti), zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) utemeljeno priznalo 809,78 EUR stroškov postopka, ki mu jih mora tožena stranka po odločitvi pritožbenega sodišča povrniti v celoti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, sama krije svoje stroške postopka.

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da mora tožniku skladno z njegovim uspehom na prvi stopnji (90 %) povrniti strošek odmerjene sodne takse. Glede na to, da je po odločitvi pritožbenega sodišča tožena stranka spor v tej zadevi v celoti izgubila, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje stroška sodne takse, ki ga mora povrniti tožniku.

15. Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu (zoper odločitev v tretji in četrti alineji VI. točke izreka sodbe) in v celoti pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe kot tudi pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT. Pritožbeno sodišče je stroške tožnikove pritožbe odmerilo v višini 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % ali 7 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382 točke ali 175,34 EUR, z davkom na dodano vrednost pa 213,91 EUR. V enaki višini (213,91 EUR) je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke. Tožena stranka mu mora torej v roku 15 dni povrniti 427,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Ostalih priglašenih stroškov (poročila stranki v višini 50 točk za pritožbo in odgovor na pritožbo) pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, ker so že zajeti v ostalih priznanih postavkah.