Jedro

Vse revizijske trditve o tem, da toženec ni mogel vedeti, da bi moral ravno sedaj predlagano pričo spraševati o tem, ali ji je kaj znanega o pravno pomembnih dejstvih, se že v luči predloga za obnovo izkažejo za neresne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je bilo v rednem postopku ugotovljeno, da je tožnik tožencu posodil 20.000 DEM. Ker mu jih ta ni vrnil, ga je sodišče obsodilo na vračilo posojila. V zadevi je bil zaradi toženčevih ugovorov dejanske narave izveden obsežen dokazni postopek, v katerem pa toženec s svojimi nasprotnimi dejanskimi trditvami ni uspel. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka. Ugotovilo je, da je predlog nedovoljen, saj ni izpolnjen pogoj, da stranka brez svoje krivde sedaj zatrjevanih dejstev in ponujenih dokazov ne bi mogla uveljavljati že prej.

Pritožbeno sodišče se je z razlogi in odločitvijo prvega sodišča strinjalo, zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti temu sklepu vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišče predlaga, naj sklepa nižjih sodišč razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, da dovoli obnovo postopka. Po mnenju revidenta bi sodišče druge stopnje moralo ugoditi njegovi pritožbi. V predlogu za obnovo je tožena stranka jasno in razumljivo navedla, da je po pravnomočnosti sodbe naključno izvedela za obstoj prič J. S. in F. B.. Prav tako je navedla, da je že po pravnomočno končanem postopku izvedela za določene okoliščine, ki bi jih lahko podrobno opisali in potrdili sicer že zaslišani priči J. P. in M. P. Priči J. S. in F. B. je sicer toženec poznal že dolga leta nazaj, vendar pa ni vedel niti ni mogel vedeti, da omenjeni priči poznata in vesta za bistvene okoliščine, namreč da toženec tožniku ne dolguje ničesar. Toženec je slučajno izvedel prek svoje žene, da J. S. dobro ve, da toženec ne dolguje tožniku ničesar. Isto dejstvo bi lahko potrdil tudi glasbenik F. B., ki je svoj čas igral v toženčevem lokalu. Nerazumljivo se mu zdi stališče pritožbenega sodišča, češ da bi lahko že takoj ob vložitvi tožbe vprašal, ali kaj vesta o zanj pravno pomembnih okoliščinah. Takšna navedba je neživljenjska, saj je toženec vendar poznal na "stotine ljudi in številne osebe". Če bi sledili logiki pritožbenega sodišča, bi moral torej ob vložitvi tožbe več tisoč ljudi spraševati o tem, ali jim je kaj znanega, da si je sposodil od tožnika 20.000 DEM. To je neuresničljivo.

Revident nato ponavlja navedbe, kako je njegova žena na samoborski tržnici 18.3.2006 po naključju srečala J. S., s katero se nista videli od vojnih časov dalje. Šele takrat je ugotovila, da priči vesta bistvene okoliščine.

Revident nato vse prej povzeto še večkrat ponovi, nakar se sprašuje, zakaj nižji sodišči tako nasprotujeta izvedbi dokazov, ki bodo pokazali in potrdili resnico. V tej zadevi obstaja samo ena resnica, pravi revident, ta pa je nesporno dejstvo, da si ni od tožnika nikoli izposodil 20.000 DEM. Prav to iz prve roke vesta v predlogu za obnovo ponujeni priči. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer uveljavlja vse zakonsko predvidene revizijske razloge, vsebinsko pa se ukvarja izključno z vprašanjem uporabe drugega odstavka 395. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP) in še to le v zvezi z novima dokaznima predlogoma - zaslišanjem prič J. S. in F. B.. Navedeno tudi zarisuje meje revizijskega odločanja.

Kadar je obnova postopka predlagana zaradi novih dejstev ali novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP), je pogoj za njeno dovoljenost tudi ta, da stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje o dovoljenosti obnove iz tega razloga odloči predvsem upoštevaje dejanske navedbe v samem predlogu, ki izkazujejo obstoj pogoja iz navedene določbe. O tem, ali je stranka glede dejstev in dokazov, na katere opira predlog za obnovo, v prejšnjem postopku ravnala z zahtevano procesno skrbnostjo, sodišče odloči upoštevaje okoliščine konkretnega pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči vrednotenje po navedeni določbi opravili pravilno ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložili. Revident pa se znova, tako kot že v prejšnjem postopku, spušča v dejanska vprašanja ter iz stopnje v stopnjo sojenja razširja trditveno in z novimi dejanskimi navedbami podprto prepričevalno podlago. Predlog za obnovo je tisti, ki pokaže, ob kakšni dejanski podlagi je odločalo sodišče prve stopnje. Priča J. S. naj bi povedala, da je toženec tožniku vsak mesec plačeval 1000 DEM za uporabo dela inventarja v lokalu. Povedala naj bi tudi, da je v toženčevi odsotnosti ta denar tožniku izročala ona in sicer po naročilu toženca. Vse revizijske trditve o tem, da toženec ni mogel vedeti, da bi moral ravno sedaj predlagano pričo spraševati o tem, ali ji je kaj znanega o pravno pomembnih dejstvih, se tako že v luči predloga za obnovo izkažejo za neresne.

Pritožbeno sodišče je nadalje pravilno poudarilo pomen tega, da naj bi obe predlagani priči dokazovali negativno dejstvo - tj. da si toženec od tožnika ni izposodil denarja. Po naravi stvari lahko priča izpoveduje le o tem, da se je v življenju tretje osebe nekaj zgodilo, ne pa, da se nekaj ni zgodilo. Seveda je možno, da priča izpoveduje o indicih, ki govorijo v prid neobstoja določenega dejstva. Vendar toženčev v predlogu za obnovo ponujeni dokazni predlog ne gre v tej smeri. Njegov dokazni predlog je gol: priči naj bi vedeli, da si toženec od tožnika denarja ni izposodil. Ob odsotnosti sleherne konkretizacije takšnega dokaznega predloga to pomeni le to, da priči pač za obstoj posojilnega razmerja ne vesta. Tak dokazni predlog je seveda neuporaben, a z vidika tega revizijskega postopka je pomembno to, da gre v celoti pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa (tretja stran sklepa pritožbenega sodišča), da bi tako zasnovan dokazni predlog lahko toženec predlagal že v prejšnjem postopku. Najmanj iz tega razloga nanj torej ne more opirati predloga za obnovo.

Pritožniku gre nazadnje pojasniti, da je bil ta pravdni postopek pravnomočno končan in nazadnje preizkušen tudi v revizijskem postopku. Gre torej za končano zadevo, ki stranke in sodišče veže. Posegati v takšno odločitev je mogoče le izjemoma ob strogem upoštevanju ozko opredeljenih zakonskih pogojev. Teh, kot sta mu pojasnili že nižji sodišči, pa v predlogu za obnovo ni izkazal. Tožencu zato ni mogoče slediti v njegovem nadaljnjem pravdanju mimo pravil postopka za obnovo ter odpiranju dejanskih vprašanj, ki so bila že zdavnaj rešena.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).