Jedro

Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka in druga tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek, s katerim je od toženk zahtevala nerazdelno plačilo zneska 2,560.866,12 SIT (sedaj 10.686,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov. Tožnici je še naložilo, da toženkama povrne pravdne stroške.

V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila, druga toženka pa se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba postopkovni očitek utemeljuje z navedbami, da je odločitev sodišča v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, ker je prvo sodišče napačno ovrednotilo izvedene dokaze, predvsem izvedeniško mnenje izvedenca dr. D., zaradi česar se sodba ne da preizkusiti.

Sprva velja pojasniti, da je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podana le, če pravice do pritožbe ni mogoče uresničiti zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sodbe. Z izpodbijano sodbo je moč polemizirati, saj je prvo sodišče pojasnilo, iz katere pravne kvalifikacije je izhajalo, kaj je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov ter zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je sodba tako toliko razumljiva in jasna, da objektivno omogoča preizkus, postopkovni očitek, ki je pravzaprav po vsebini usmerjen v kritiko dejanskega stanja, ni utemeljen.

Materialno pravno izhodišče presoje utemeljenosti zahtevka na povrnitev škode od proizvajalca stvari je v predpisih, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo. Prvi odstavek 155. člena OZ določa, da tisti, ki da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi takšne napake (odgovornost za škodo iz napake). Po drugem odstavku 155. člena OZ pa proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali kakšnim drugim ukrepom odgovornosti za lastnost stvari (odgovornosti za lastnost stvari). Ker gre za objektivno odgovornost sta oprostitvena razloga višja sila ali pa ravnanje oškodovanca oziroma koga tretjega, ki ga producent ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 153.v člena OZ). Delno razbremenitev odgovornosti ureja tretji odstavek 155. člena OZ za primer, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Tožnico ščiti tudi Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki je v primerjavi z OZ specialni predpis. V času škodnega dogodka veljavni ZVPot tako v prvem odstavku 4. člena določa, da je dolžan proizvajalec izdelka v skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako, povrniti nastalo škodo, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari. Po petem odstavku 1. člena se za proizvajalca šteje tudi uvoznik izdelka. Po 6. členu ima izdelek napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje. Pri oceni, kakšno varnost je potrošnik upravičen pričakovati, je treba upoštevati zlasti: predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivo uporabo izdelka na razumen način ter čas, ko je bil izdelek dan v promet. Po 7. členu mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima. Po 10. členu proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da: izdelka ni dal v promet; če iz okoliščin izhaja, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je izdelek dal v promet; da je napaka posledica skladnosti izdelka s prisilnimi predpisi; da je izdelal le sestavni del oziroma sestavino izdelka oziroma pridobil osnovno surovino ali dodatno surovino ali aditiv in da je napaka nastala zaradi konstrukcije ali izdelave izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen oziroma za katerega je bila uporabljena osnovna ali dodatna surovina oziroma aditiv, ali da je napaka nastala zaradi navodila proizvajalca tega izdelka; da svetovna raven znanosti in tehničnega napredka v času, ko je dal izdelek v promet, ni bila takšna, da bi bilo možno napako na izdelku odkriti (npr. z znanimi metodami in analizami); da izdelka ni izdelal za prodajo ali kakršnokoli drugo obliko distribucije v ekonomske namene, niti ga ni izdelal ali dal v promet v okviru svoje dejavnosti.

Pritožba pravilno izpostavlja, da iz mnenja izvedenca kemijske stroke (tudi) izhaja, da obstoji verjetnost, da so alergijsko reakcijo povzročile nekatere alergene organske substance, ki so se v šamponu znašle zaradi uporabe nečistih surovin ali napak v proizvodnem procesu pri izdelavi šampona. Vendar pritožba napačno trdi, da ta ugotovitev kaže na obstoj vzročne zveze med šamponom in škodo, ker vprašanje opredelitve vzroka določene kožne reakcije ni stvar kemijske stroke.

Prvo sodišče je na podlagi mnenja izvedenke dermatovenerologije ugotovilo, da se je tožnica že od 29.4.1999 dalje, torej že več kot šest let pred tem, ko je na dne 25.8.2006 uporabila sporni šampon oziroma čistilno peno, zdravila zaradi stanja las in lasišča (krožnega izpadanja las, močnega izpadanja las po vsem lasišču, krast in lusk v lasišču, vnetja kože lasišča, disaboreje lasišča). Ugotovilo je, da sestavine v uporabljenem šamponu niso povzročile zatrjevane alergijske reakcije, saj tožnica, ki je bila po škodnem dogodku na zdravi in nepoškodovani koži dermatološko testirana s spornim šamponom, ni preobčutljiva na nobeno sestavino le-tega. Pritožba zato prvostopnega zaključka, da je pri tožnici prišlo do iritativnega kontaktnega dermatitisa (1), ko je čistilna pena prešla kožno oviro in okvarila ter stimulirala določene celice povrhnjice, pri čemer so se tvorili in sproščali mediatorji, odgovorni za vnetno reakcijo, ni izpodbila.

Pritožbena trditev, da je tožnici škoda nastala zaradi nevarnih lastnosti proizvoda, ker so dejanske sestavine bistveno odstopale od deklarirane, ni pravilna. Res dejanska sestava izdelka ni bila v skladu s sestavo, natisnjeno na etiketi, vendar pa nobena od dejanskih sestavin ni narekovala niti označitve na embalaži izdelka niti posebnega varnostnega opozorila. Dejstvo, da tožnica ne bi uporabila proizvoda, v kolikor bi bila seznanjena z dejanskimi sestavinami, ni odločilno, saj je bilo ugotovljeno, da je vzrok za tožničino reakcijo ni v šamponu oziroma čistilni peni, ampak v individualni preobčutljivosti.

Stališče pritožbe, da je imel šampon napako, ker je do reakciji na tožničini koži prišlo le po uporabi spornega šampona, po uporabi drugih šamponov pa ne, ni pravilno. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da ima izdelek napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da je bil sporni izdelek varen, saj niti deklarirana niti dejanska sestava nista bili takšne narave, da bi sporni izdelek moral vsebovati opozorilo, da bi utegnile določene substance izdelka povzročiti kakršnekoli težave na koži. Izdelek je namreč kot kozmetični proizvod izpolnjeval pogoje iz Zakona o kozmetičnih proizvodih, njegova sestava je bila skladna določilom Pravilnika o sestavi kozmetičnih proizvodov, označen in opremljen pa je bil v skladu s Pravilnikom o vsebini in načinu označevanja kozmetičnih proizvodov. Glede na namembnost izdelka (šampon oziroma čistilna pena za lase) in predvidljivo uporabo na razumen način (pranje oziroma čiščenje las povprečnega potrošnika) je bil torej šampon primerno predstavljen. Opozorila, da bi utegnile določene substance izdelka povzročiti težave pri osebah z določenimi stanji lasišča, izdelku ni bilo potrebno vsebovati, saj je potrošnik upravičen pričakovati le predvidljivo uporabo izdelka na razumen način. Povedano še drugače to pomeni, da tožnica kot potrošnik s specifičnimi zdravstvenimi težavami las in lasišča (krožno izpadanje las, močno izpadanje las po vsem lasišču, kraste in luske v lasišču, vnetje kože lasišča, disaborejo lasišča), ni bila upravičena pričakovati, da jo bo proizvajalec opozoril, da lahko zaradi uporabe šampona, namenjenega širokemu krogu povprečnih potrošnikov, ki ga bodo predvidljivo uporabljali na razumen način, pride do težav s kožo. Ker je izdelek torej izpolnjeval standard pričakovane varnosti, tožnica obstoja napake ni dokazala. Prvo sodišče je tako tudi pravilno zaključilo, da odgovornost za škodo iz napake ni podana, ker nastanek škode ni izviral iz napake izdelka, temveč iz vzroka izven stvari (tožničinih zdravstvenih težav), in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ).

Tožnica je prvi toženki očitala, da je kot prodajalec ni opozorila na morebitne škodljive posledice uporabe šampona. Prvo sodišče je ugotovilo, da niti zakonodaja, niti deklarirane niti dejanske sestavine šampona niso bile takšne, da bi terjale bodisi seznanitev, bodisi varnostno opozorilo za primer uporabe. Ker dolžnostno ravnanje, kršitev katerega je prvo toženki očitala tožnica, prodajalcu ni bilo predpisano, je prvo sodišče materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (tretji odstavek 468. člena OZ, prvi odstavek 131. člena OZ).

Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti, ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Pritožbene stroške morata pravdni stranki, ki sta zahtevali njihovo povrnitev, trpeti sami (prvi dostavek 165. člena ZPP). tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, druga toženka pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo za pravdo niso bili potrebni, saj odgovor z ničemer ni prispeval k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Iritativni kontaktni dermatitis je nealergijski vnetni odziv kože na dražeče zunanje dejavnike.