Jedro

Posameznih okoliščin iz opisa dejanja ni mogoče presojati izolirano, torej, ali vsaka zase konkretizira preslepitev, temveč vselej celovito. Vse okoliščine skupaj, kot izhajajo iz obravnavanega opisa, po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno konkretizirajo obdolženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos. Najprej s trditvijo, da je storilec že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, ki pa je nadalje opisana s konkretnimi ravnanji, ki kažejo na storilčev način razpolaganja s sredstvi družbe (ko, čeprav je družba imela denarna sredstva, za plačilo oškodovancu nikoli, niti delno, ni poskrbel, je pa sredstva na različne načine porabljal za druge namene, tudi za dajanje posojil povezani družbi in dvigovanje gotovine) in iz katerih je mogoče sklepati, da je bila obdolženčeva zaveza o izpolnitvi obveznosti lažna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 24535/2016 z dne 24. 10. 2023 kršen prvi odstavek 228. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je pod točko I izreka uvodoma navedene sodbe obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Oškodovano družbo je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka. Pod točko II izreka je zoper obdolženca na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 in tudi v tem delu odločilo o stroških kazenskega postopka.

2.Višje sodišče v Celju je ob odločanju o pritožbah izpodbijano sodbo glede dejanja, opisanega pod točko I izreka, po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Oškodovano družbo je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

3.Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s prvim odstavkom 344. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da ugotovi zatrjevane kršitve zakona.

4.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obdolženčevemu zagovorniku, ki nanjo ni odgovoril. Vrhovno sodišče je zahtevo poskušalo vročiti tudi obdolžencu, ki pošiljke ni sprejel, spremembe prebivališča pa ni sporočil.

B.

5.V obravnavani zadevi je postopek zoper obdolženca tekel na podlagi pravnomočne obtožnice z dne 29. 1. 2019, ki jo je državna tožilka v fazi glavne obravnave pisno modificirala dne 7. 3. 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako spremenjene obtožnice obdolženca (za dejanje pod točko I izreka sodbe) oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Višje sodišče je v pritožbenem postopku prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, pri tem pa za podlago vzelo prvotno obtožnico z dne 29. 1. 2019, torej brez upoštevanja spremembe z dne 7. 3. 2022. Presodilo je, da sprememba obtožnice, ki je po presoji višjega sodišča šele naknadno konkretizirala zakonske znake, ni bila dopustna, saj opis dejanja iz prvotne obtožnice ni vseboval vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1. V postopanju državne tožilke je zato prepoznalo zlorabo, in sicer nedopusten (prepozen) poskus saniranja nesklepčne obtožbe.

6.Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja naslednje kršitve:

-kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker so v opisu dejanja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (to je opisa po prvotni obtožnici) ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvijo;

-kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, ker je višje sodišče spremembo obtožnice zmotno ocenilo kot nedopustno;

-kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je višje sodišče odločilo o prvotni obtožnici in ne o spremenjeni obtožnici;

-kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so v sodbi višjega sodišča izostala odločilna dejstva o tem, na kakšen način naj bi tožilka s spremembo obtožnice zlorabila svoje pooblastilo iz prvega odstavka 344. člena ZKP in v čem naj bi bila prekršena obdolženčeva pravica do obrambe iz 1. alineje 29. člena Ustave RS.

Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja

7.Uvodoma Vrhovno sodišče poudarja, da zatrjevano kršitev kazenskega zakona v zvezi z opisom kaznivega dejanja presoja glede na opis dejanja iz pravnomočne sodbe. Pomemben je torej le opis dejanja iz izreka sodbe višjega sodišča in presoja, ali ima to dejanje vse zakonske znake po določbi 228. člena KZ-1. Primerjava med prvotno in spremenjeno obtožbo za presojo te kršitve ni relevantna.

8.Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe v bistvenem izhaja očitek, da naj bi obdolženec kot direktor gospodarske družbe A., d. o. o., z gospodarsko družbo B., d. o. o., sklenil pogodbo za dobavo in montažo industrijsko pralne in procesne opreme ter se pri tem zavezal, da bo družba A. v roku 90 dni od dneva potrditve situacije v celoti poravnala obveznosti do družbe B., čeprav je vedel, da za plačilo obveznosti ne bo poskrbel. Ker so mu predstavniki družbe B. verjeli, da bodo obveznosti za dobavo in montažo poravnane, so naročeno opremo dobavili ter za opremo in montažo izdali račun. Obdolženec pa nato, kljub temu da je družba A. imela denarna sredstva na transakcijskih računih, za plačilo obveznosti v skladu s svojim prvotnim namenom ni poskrbel in ni odredil plačila računa niti ob dospelosti niti kasneje, denarna sredstva družbe pa je namenil na poplačilo drugih dobaviteljev, dajanje posojil povezani družbi, dvige gotovine in poplačilo drugih obveznosti družbe, kljub temu pa je predstavnikom oškodovane družbe ves čas prikazoval in zatrjeval, da bodo obveznosti v celoti izpolnjene.

9.Eden od temeljnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je preslepitev drugega, ko storilec bodisi z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene, drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti. Pri tem mora med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca vselej obstajati vzročna zveza. Vrhovno sodišče je v zadnjih letih že večkrat judiciralo o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Tako je s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, pa tudi z več nadaljnjimi odločbami, odstopilo od pretekle prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja v določenih primerih zadoščalo že, če je opis v povezavi z abstraktnim delom vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve zapadle obveznosti ni prišlo. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve tak opis ne zadošča, saj v njem niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje mogoče razločiti od (nekaznive) neizpolnitve obveznosti iz pogodbenega razmerja. Razlikovalni element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine storilčevo ravnanje iz civilnopravne prevesi v kazenskopravno sfero, predstavlja zavest in hotenje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih, konkretiziranih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo, da so bile storilčeve navedbe in obljube lažne. Zato je treba preslepitev kot pomensko odprt pojem v opisu dejanja vsebinsko napolniti z navedbo ne samo konkretnih ravnanj storilca, temveč tudi spremljajočih dejanskih okoliščin, ki njegovemu ravnanju tako na objektivni kot subjektivni ravni jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve.

10.V nadaljnji sodni praksi Vrhovno sodišče konkretizacije preslepitve ni prepoznalo v navedbi, da je gospodarska družba poslovala, ustvarjala prihodke in plačevala druge obveznosti (I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021). Jo je pa prepoznalo v določno navedenem očitku, da je storilec že od začetka vedel, da svoje obveznosti ne bo izpolnil, in nadaljnjem opisu spremljajočih okoliščin, ko za plačilo tudi dejansko ni poskrbel, čeprav je družba imela denarna sredstva, pa jih je storilec porabil za druge namene, na primer za poplačilo drugih obveznosti in preusmeritev sredstev na drugo družbo (I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022) oziroma za poplačilo drugim poslovnim subjektom, posojilo drugi družbi in dvig gotovine (I Ips 42641/2022 z dne 18. 12. 2024).

11.Zahtevi po konkretizaciji znaka preslepitve, kot se je izoblikovala v sodni praksi, zadosti tudi opis dejanja v obravnavani zadevi. V abstraktnem delu opisa obravnavanega dejanja je navedeno, da je obdolženec oškodovano družbo pri sklenitvi posla preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je v konkretnem delu najprej opisano z navedbami, da je z njo sklenil pogodbo in se zavezal, da bo obveznosti za dobavo in montažo opreme poravnal, čeprav je vedel, da za plačilo ne bo poskrbel. Že uvodoma je tako v opis dejanja izrecno vključeno dejstvo, da je obdolženec že ob sklenitvi posla vedel, da svoje obveznosti ne bo izpolnil, kar pomeni, da je bilo njegovo drugačno prikazovanje lažno.

12.V nadaljevanju opisa pa so podane dejanske okoliščine, ki resda sodijo v fazo po zapadlosti računa, vendar lahko tudi za nazaj spoznavno kažejo na storilčevo hotenje in zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene. To so: da obdolženec računa oškodovane družbe v skladu s svojim prvotnim namenom ni poravnal, saj (i) ni poskrbel za plačilo niti ob dospelosti računa niti kasneje, (ii) čeprav je družba A., d. o. o., imela denarna sredstva na transakcijskih računih, pa je (iii) obdolženec denarna sredstva namenil za poplačilo drugih dobaviteljev, (iv) za dajanje posojil povezani družbi, (v) za dvige gotovine in (vi) za poplačilo drugih obveznosti družbe.

13.Posameznih okoliščin iz opisa dejanja ni mogoče presojati izolirano, torej, ali vsaka zase konkretizira preslepitev, temveč vselej celovito. Vse navedene okoliščine skupaj po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno konkretizirajo obdolženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos. Najprej s trditvijo, da je storilec že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, ki pa je nadalje opisana s konkretnimi ravnanji, ki kažejo na storilčev način razpolaganja s sredstvi družbe (ko, čeprav je družba imela denarna sredstva, za plačilo oškodovancu nikoli, niti delno, ni poskrbel, je pa sredstva na različne načine porabljal za druge namene, tudi za dajanje posojil povezani družbi in dvigovanje gotovine) in iz katerih je mogoče sklepati, da je bila obdolženčeva zaveza o izpolnitvi obveznosti lažna. Hkrati je opis dejanja dovolj konkretiziran, da je obdolžencu omogočil učinkovito obrambo, medtem ko nadaljnja presoja, ali v opisu zatrjevana dejstva v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju obdolženčeve krivde, sodi v razloge sodbe o dokazni oceni.

14.Vrhovno sodišče po navedenem sprejema stališče zahteve, da opis dejanja iz pravnomočne sodbe presega dejanski stan gole neizpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1. Stališče višjega sodišča torej pomeni kršitev 228. člena KZ-1, ker je napačno presodilo, ali je opisano dejanje kaznivo ali ne (1. točka 372. člena ZKP).

Preostale zatrjevane kršitve

15.Vložnica v preostalem delu zahteve zatrjuje kršitve določb kazenskega postopka. Uveljavlja zlasti kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi stališča višjega sodišča, da zlorabo tožilskega pooblastila predstavlja modifikacija opisa, ki iz poprej nesklepčnega vodi v sklepčni opis dejanja. Na to vložnica navezuje še kršitvi po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

16.Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da opis dejanja iz izreka pravnomočne sodbe (torej že iz prvotne obtožnice) vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja, in je s tem v ravnanju višjega sodišča že prepoznalo kršitev 228. člena KZ-1 iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP, preostalih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

17.Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da je zatrjevana kršitev prvega odstavka 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP podana, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker je bila zahteva vložena v obdolženčevo škodo, se je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 426. člena ZKP omejilo na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodbi VSRS I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021.

2Sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017; Devetak H. v: Korošec D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 821.

3Sodba VS RS I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022.

4Primerjaj s sodbama VS RS I Ips 42641/2022 z dne 18. 12. 2024 in I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022, pa tudi s sodbami I Ips 29125/2015 z dne 23. 3. 2023, I Ips 267/2016 z dne 11. 2. 2021, I Ips 37130/2017 z dne 2. 9. 2021.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.