Jedro

Ker ni sporno, da je vložnik zahteve med postopkom umrl, bi prvostopni moral v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP postopek prekiniti in nato vlagateljeve pravne naslednike pravilno pozvati, da se izjavijo o tem, ali vstopajo v postopek. Stališče tožene stranke, da določbe ZUP o obnovi postopka veljajo samo za dokončne odločbe, s katerimi je končan postopek, ne pa za sklepe, s katerimi se odloča o postopkovnih vprašanjih je tudi po presoji sodišča pravilno, zato je odločitev, da se prvostopni sklep z dne 16. 6. 2003, s katerim je bila dovoljena obnova postopka odpravi, pravilna. Nima pa prav tožena stranka, ko ugotavlja, da so bila z obvestilom o možnosti nadaljevanja postopka, poslanim "družini vlagatelja" in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka in vročitvijo "družini vlagatelja" spoštovana pravila upravnega postopka. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan preuranjeno, saj predhodno ni bil izdan sklep o prekinitvi postopka, pa tudi pravni nasledniki stranke (vlagatelja zahtevka) niso bili pravilno pozvani, naj vstopijo v postopek. Sklep o ustavitvi postopka pa tudi ni bil pravilno vročen in zato ne more učinkovati, na njegovi podlagi pa ne morejo nastati nikakršne pravne posledice.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/02962/2003 0063 NK z dne 18. 12. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A št. 59600-1586/96 z dne 21. 7. 2003 (točka 1 izreka), odpravila sklep Upravne enote A št. 59600-1586/96 z dne 16. 6. 2003, s katerim je bil obnovljen postopek, ki je bil ustavljen s sklepom Upravne enote A, št. 59600-158/96 z dne 21. 10. 1997 (točka 2 izreka) in zavrnila zahtevek AA, roj. 11. 10. 1944, stanujočega v ..., ... ulica ..., za nadaljevanje upravnega postopka za pokojnega BB, roj. 17. 6. 1907 (točka 3 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ ugodil zahtevku tožnika za nadaljevanje postopka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (ŽVN) očetu tožnika in s sklepom št. 59600-1586/96 z dne 16. 6. 2003 postopek obnovil. Postopek je bil namreč zaradi smrti vložnika zahteve s sklepom št. 59600-1586/96 z dne 21. 10. 1997 ustavljen. Po obnovi postopka je bila izdana odločba št. 59600-1586/96 z dne 21. 7. 2003, s katero je odločeno, da se sklep o ustavitvi postopka nadomesti s to odločbo, pokojnemu očetu tožnika BB pa je bil na podlagi določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2003 - prečiščeno besedilo) priznan status ŽVN-taboriščnika, za čas od 13. 2. 1945 do 30. 5. 1945. Tožena stranka je ob reviziji prvostopne odločbe ugotovila, da so bila pri izdaji sklepa in odločbe bistveno kršena pravila upravnega postopka in da sta oba upravna akta nezakonita. BB, roj. 17. 6. 1907, je dne 15. 2. 1996 vložil zahtevek za priznanje statusa ŽVN, vendar je kmalu za tem (26. 2. 1996) umrl, tako da ugotovitveni postopek po zahtevku ni bil izpeljan. Prvostopni organ je dne 2. 10. 1997 pod št. 59600-1568/96 na naslov družine ... poslal obvestilo, da se lahko postopek na njihovo željo nadaljuje. Ker odziva na to ni bilo, je bil dne 21. 10. 1997 izdan sklep št. 59600-1586, s katerim je bil postopek ustavljen. Iz povratnice je razvidno, da je bil sklep vročen 23. 10. 1997, sprejem pa je očitno podpisal pokojnikov sin AA. Postopek obveščanja svojcev je v vseh takih primerih podoben, saj takoj po smrti upravičenca ni znano kdo je njegov naslednik, postopek pa se nadaljuje po izjavi katerega koli člana družine po tem, ko je naslednik znan. Po stališču tožene stranke so bila z obvestilom o možnosti nadaljevanja postopka, poslanim družini ... in z izdajo ter vročitvijo sklepa o ustavitvi postopka spoštovana pravila upravnega postopka, članom družine, med katerimi je tudi tožnik, pa je bilo omogočeno, da vložijo predlog za nadaljevanje postopka in tudi, da zoper sklep o ustavitvi postopka vložijo pritožbo, na kar so bili opozorjeni s pravnim poukom. Ker zoper sklep ni bila vložena pritožba, je sklep postal pravnomočen in dokončen. Ena od z zakonom določenih možnosti za odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe (4. odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS št. 80/90, 70/00 in 52/02; v nadaljevanju: ZUP) je tudi obnova postopka, urejena v 260 - 272. členu ZUP, vendar pa te zakonske določbe veljajo samo za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo, ne pa za sklepe, s katerimi se odloča o postopkovnih vprašanjih. Postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti, ne glede na razlog, zaradi katerega je bil ustavljen, zato je sklep Upravne enote z dne 16. 6. 2003, s katerim je bila dovoljena obnova postopka nezakonit in ga je bilo treba odpraviti. V posledici tega pa je nezakonita tudi odločba z dne 21. 7. 2003, s katero je bil nadomeščen sklep o ustavitvi postopka ter pokojnemu BB priznan status ŽVN-taboriščnika. Tožena stranka je zato oba navedena prvostopna akta odpravila, zahtevek AA za nadaljevanje upravnega postopka po pok. BB pa zavrnila.

Tožeča stranka zoper navedeno odločbo vlaga tožbo. Tožena stranka svojo odločitev opira na ugotovitev, da je bil postopek za ugotavljanje statusa žrtve vojnega nasilja za tožnikovega pokojnega očeta BB ustavljen s sklepom prvostopnega organa zaradi njegove smrti. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka prvostopni organ pozval "družino ...", da se izjasni, ali želi postopek nadaljevati in nato, ker odziva na poziv ni bilo, izdal sklep o ustavitvi postopka, ki je bil poslan "družini ...". Ta sklep je postal pravnomočen, saj zoper njega ni bila vložena pritožba. Odločba tožene stranke je nezakonita, ker temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, postopek ugotavljanja statusa žrtve vojnega nasilja za tožnikovega očeta BB pa ni bil nikoli ustavljen. Po smrti očeta prvostopni organ ni ugotavljal, kdo so njegovi pravni nasledniki, temveč je kar na "družino ..." poslal dopis s pozivom, da se izjasni o nadaljevanju postopka za ugotavljanje statusa žrtve vojnega nasilja za pokojnega očeta. "Družina ..." ni pravni naslednik tožnikovega pokojnega očeta zato tudi ne more imeti lastnost stranke v postopku v smislu določil 49. in 50. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ št. 47/86-p.b.), po določilih katerega se vodi ta postopek, saj je bil zahtevek vložen pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZUP-a. Kot navaja tožena stranka je bil sklep o ustavitvi postopka poslan na naslov "družine ...", ... in naj bi ga tožnik, ki živi na naslovu ..., (ne na naslovu "družine ..."), tudi prevzel. Na podlagi takih predpostavk, bi lahko sklep prevzela tudi katera druga "družina ..." iz ... ulice, saj v tej ulici živi več "družin ...". Na podlagi navedenega sklep prvostopnega organa o ustavitvi postopka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja št. 59600-1586/96, z dne 21. 10. 1997 ni postal pravnomočen, saj ni bil vročen stranki v postopku v smislu določil 81. člena ZUP/86, zoper njega pa tudi ni mogla biti vložena pritožba, postopek pa zaradi tega ni bil ustavljen. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri stališču, da so bila z obvestilom družine ... o možnosti nadaljevanja postopka in z izdajo ter vročitvijo sklepa o ustavitvi postopka spoštovana pravila upravnega postopka in da je bilo članom družine, med katerimi je tudi tožnik omogočeno, da vložijo predlog za nadaljevanje postopka in tudi, da zoper sklep o ustavitvi postopka vložijo pritožbo. Ponavlja, da postopka, končanega s sklepom ni mogoče obnoviti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka v svoji nadaljnji vlogi poudarja, da postopek za priznanje statusa ŽVN za tožnikovega očeta ni bil nikoli ustavljen, v postopku na prvi stopnji pa so bila kršena pravila postopka. Družina ... ni imela in ne more imeti statusa stranke, to so lahko le pravni nasledniki vlagatelja zahteve.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnikov oče kot vlagatelj zahtevka za priznanje statusa ŽVN, dne 26. 2. 1996 umrl. Prvostopni organ je dne 21. 10. 1997 s sklepom štev. 59600-1586/96 postopek ustavil, iz podatkov upravnega spisa pa ni mogoče ugotoviti, komu je bil sklep o ustavitvi postopka, naslovljen na "družina ...", vročen. Takšne dejanske okoliščine pa glede na veljavno pravno podlago ne utemeljujejo odločitve tožene stranke. Kdo je lahko stranka v upravnem postopku, je določeno v 49. in naslednjih členih ZUP/86, po katerem se, glede na določbo 324. člena ZUP končajo zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona še v teku. Predvsem iz 49., 50. in 54. člena ZUP/86 izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko le živa oseba. Če stranka med postopkom umre, se postopek lahko ustavi ali pa nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka (2. odstavek 54. člena ZUP). Ker ni sporno, da je vložnik zahteve med postopkom umrl, bi prvostopni moral v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP postopek prekiniti in nato vlagateljeve pravne naslednike pravilno pozvati, da se izjavijo o tem, ali vstopajo v postopek. Stališče tožene stranke, da določbe ZUP o obnovi postopka veljajo samo za dokončne odločbe, s katerimi je končan postopek, ne pa za sklepe, s katerimi se odloča o postopkovnih vprašanjih, je tudi po presoji sodišča pravilno, zato je odločitev, da se prvostopni sklep z dne 16. 6. 2003, s katerim je bila dovoljena obnova postopka odpravi, pravilna. Nima pa prav tožena stranka, ko ugotavlja, da so bila z obvestilom o možnosti nadaljevanja postopka, poslanim "družini ..." in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka in vročitvijo "družini ..." spoštovana pravila upravnega postopka. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan preuranjeno, saj predhodno ni bil izdan sklep o prekinitvi postopka, pa tudi pravni nasledniki stranke (vlagatelja zahtevka) niso bili pravilno pozvani, naj vstopijo v postopek. Sklep o ustavitvi postopka pa tudi ni bil pravilno vročen in zato ne more učinkovati, na njegovi podlagi pa ne morejo nastati nikakršne pravne posledice.

Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.