Jedro

Prvi odstavek 153. člena ZPP določa, da mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo tega dokaza. Po tem pravilu torej stroške za izvedbo dokaza predhodno trpi tista stranka, ki ga je predlagala. Dejstvo, da so imeli pripombe na izvedeniško mnenje upniki predlagatelji stečajnega postopka, zaradi česar je izvedenec po nalogu sodišča izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, ne more spremeniti citiranega stroškovnega pravila. Zgolj izpodbijanje dokaza ene stranke namreč ne pomeni prevalitve dokaznega bremena in njegovih posledic na nasprotno stranko. Strankine pripombe in ugovori zoper mnenje, zahteve naj da izvedenec dodatna pojasnila ter naj ga sodišče zasliši, namreč ne pomenijo dokazne pobude.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu za ekonomijo A. A. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in povrnitev stroškov v skupnem znesku 158,70 EUR ter v višjem delu predlog zavrnilo; od navedenega zneska je obračunalo dajatve in odločilo, da se odmerjeni zneski nakažejo na ustrezne račune (I., II. in III. točka izreka). Finančno računovodski službi sodišča je naložilo, da v 30. dneh izvrši plačilo zneskov iz sredstev predujma, ki ga je položil dolžnik (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka se je pritožil dolžnik in sicer zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo strošek izdelave dopolnitve izvedeniškega mnenja naložilo v plačilo predlagateljem stečajnega postopka, oziroma da v izpodbijanem delu sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba poudarja, da je bila dopolnitev izvedeniškega mnenja opravljena na podlagi pripomb upnikov predlagateljev stečajnega postopka in ne na dolžnikov predlog. Ugotovitve izvedenca v dopolnitvi se v ničemer ne razlikujejo od njegovih ugotovitev v izvedeniškem mnenju, zato je ta strošek nepotreben in ga ni mogoče naložiti v breme dolžnika. Nepotreben strošek bi sodišče moralo naložiti v plačilo tistemu, zaradi katerega je nastal. 5. Prvi odstavek 153. člena ZPP določa, da mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo tega dokaza. Po tem pravilu torej stroške za izvedbo dokaza predhodno trpi tista stranka, ki ga je predlagala. Dejstvo, da so imeli pripombe na izvedeniško mnenje upniki predlagatelji stečajnega postopka, zaradi česar je izvedenec po nalogu sodišča izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, ne more spremeniti citiranega stroškovnega pravila. Zgolj izpodbijanje dokaza ene stranke namreč ne pomeni prevalitve dokaznega bremena in njegovih posledic na nasprotno stranko. Strankine pripombe in ugovori zoper mnenje, zahteve naj da izvedenec dodatna pojasnila ter naj ga sodišče zasliši, namreč ne pomenijo dokazne pobude (tako tudi Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, stran 498).

6. Višje sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

7. Ker dolžnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).