Jedro

ZJU je v 24. členu v zvezi z kršitvijo pravic delavca pri delodajalcu ohranil načelo obveznega predhodnega arstva pravic pri delodajalcu ("notranja pot"). Ker sodišče navedenih procesnih predpostavk ni preiskusilo, je nepravilno izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Ob predhodnem preiskusu tožbe bi moralo najprej ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke za vložitev tožbe in v nasprotnem primeru tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dnem 14.6.2004 in da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu delovno razmerje z dnem 14.6.2004 ni prenehalo in še vedno traja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo za nedoločen čas in mu obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plače za čas od 14.6.2004 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter mu povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zahtevek tožnika na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik v zvezi s kršitvijo njegovih pravic ni izkoristil obveznega poprejšnjega varstva pri delodajalcu, zaradi česar niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Tožnik se s takim stališčem sodišča ne strinja, saj je mnenja, da v kolikor je že sodišče ugotovilo, da tožnik nima procesnih predpostavk za vložitev tožbe, bi njegovo tožbo lahko kvečjemu zavrglo, nikakor pa ne zavrnilo, saj o samem zahtevku ni meritorno odločalo. Ne glede na to je tudi mnenja, da je sodišče odločitev sprejelo brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage.

Tožnik je pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic in temu dejstvu v svojem odgovoru na tožbo tožena stranka ni oporekala. Ta dejstva bi sodišče lahko ugotovilo z razpisom naroka ali s pozivom tožniku, da sodišču predloži morebitne dokaze o tem, da je sprožil predhodno varstvo pri delodajalcu. Sodišče tožnika ni pozvalo po predložitvi dokazov, niti teh dejstev ni ugotovilo na naroku, kar je po mnenju tožnika procesna kršitev, posledično pa je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane zamudne sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da so podani pritožbeni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu, je tožnik dne 15.6.2004 zoper toženo stranko vložil tožbo, v kateri je navajal, da mu je toženka pogodbo o zaposlitvi za določen čas odpovedala v nasprotju s 94. členom Zakona o obrambi, zaradi česar je uveljavljal ugotovitev, da mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in da mu delovno razmerje za določen čas ni prenehalo z dnem 14.6.2004, ter da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče je tožbo dne 6.7.2004 vročilo toženi stranki v odgovor, vendar tožena stranka v določenem 30 dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, temveč je posredovala sodišču odgovor šele 6.9.2004, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je pri presoji odločitve zato upoštevalo določila 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), kjer je opredeljeno, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko izda sodišče zamudno sodbo. Vendar, kljub temu, da tožena stranka v roku, določenem v 270. členu ZPP ni odgovorila na tožbo, sodišče ni izdalo zamudne sodbe, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo, temveč je izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Iz razlogovanja odločitve izhaja, da je v predmetni zadevi potrebno upoštevati Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur.l. RS, št. 56/2002), ki v 24. členu ohranja načelo obveznega poprejšnjega varstva pri delodajalcu, saj 4. odst. tega člena izrecno določa, da je zoper sklep o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ob nadaljnji ugotovitvi, da iz tožnikovega zatrjevanja v tožbi ni razvidno, da bi tožnik izkoristil obvezno poprejšnje varstvo pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Taka odločitev sodišča prve stopnje je pravno zmotna. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da v primeru, če je sodišče že ugotovilo, da tožnik nima procesnih predpostavk za vložitev tožbe, bi lahko tožbeni zahtevek kvečjemu zavrglo, nikakor pa ne zavrnilo, saj o zahtevku ni meritorno odločalo.

Vendar, ker iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožnik pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic, bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo predhodno preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke za vložitev tožbe in v zvezi s tem pozvati tožnika po predložitvi morebitnih dokazov o tem, da je sprožil predhodno varstvo pri delodajalcu.

Sodišče prve stopnje teh okoliščin ni ugotavljalo, zato je potrebno ugotoviti, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in v posledici tega pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje v nakazani smeri, in v kolikor bo ugotovilo, da na strani tožnika niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, bo ob upoštevanju 1. odst. 274. člena ZPP moralo s sklepom tožbo zavreči, v nasprotnem primeru pa bo izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. V zvezi s tem je potrebno tudi opozoriti, da bo sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe glede ugotavljanja pogojev za zavrženje tožbe moralo upoštevati tudi določbo 2. odst. 42. člena novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS št. 2/2004).