Jedro

Če pravna oseba razpolaga s premoženjem, ki ga je mogoče unovčiti za plačilo sodne takse, mora trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 5. 12. 2013 za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.

2. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba četrtega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) omogoča taksno oprostitev pravni osebi le, kadar ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke oprlo na ugotovitev, da ima tožeča stranka za 3.246.778 EUR sredstev, od tega 1.317.537 EUR kratkoročnih sredstev (597.613 EUR zalog in 698.392 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev). To pomeni, da razpolaga s premoženjem, ki ga je mogoče unovčiti za plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru bi morala tožeča stranka trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne. Tega ni storila. Ker se ob presoji predloga za taksno oprostitev upošteva ne le likvidnostno in finančno, ampak tudi premoženjsko stanje stranke, zgolj izkaz blokade računov na podlagi sklepa o davčni izvršbi za izpolnitev pogojev po četrtem odstavku 11. člena ZST-1 ne zadostuje. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da izkazano stanje tožeče stranke kaže na to, da je sredstva za plačilo taks sposobna zagotoviti ter da njena dejavnost ne bo ogrožena, če bo ta sredstva zagotovila takoj v celotnem znesku.

5. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, ni utemeljen. Trditveno in dokazno breme o pogojih za oprostitev, ki so izrecno zakonsko določeni, je bilo na strani tožeče stranke (prim. 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da si tožeča stranka ni mogla predstavljati, kateri razlogi bodo za sodišče pomembni pri odločitvi, saj so te predpisani v četrtem odstavku 11. člena ZST-1. Že v predlogu za taksno oprostitev bi morala tožeča stranka torej navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Ker trditev o neunovčljivosti svojega premoženja ni navedla, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Sodišče prve stopnje na podlagi pravil o nepopolnih vlogah (prim. 108. člen ZPP) tožeče stranke tudi ni bilo dolžno pozivati na dopolnitev predloga, saj je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila vsem formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1. Prav tako pa v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks materialno procesno vodstvo ne pride v poštev. Zato ni podana niti očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).