Jedro

Toženec se sicer v pritožbi obširno sklicuje na novelo SZ-1E z dne 26. 5. 2021, ki je izrecno določila, da se pogodba o upravljanju sklene za eno večstanovanjsko stavbo in ne več na ravni posameznega vhoda ter je etažnim lastnikom določila rok 5 let, v katerem naj takšna stanja ustrezno uredijo (prvi odstavek 41. člena SZ-1E). V nasprotju s toženčevim prepričanjem pa je (ravno) iz te določbe in dejstva, da je določila prehodno obdobje, da se takšna neurejena stanja uredijo, jasno razvidno, da prej sklenjene pogodbe o upravljanju še vedno veljajo (in da je bilo možno, da je imela stavba z več vhodi tudi več upravnikov). Pri tem ne vzdrži pritožbeni očitek, da naj bi ta določba urejala le primere, ko ima vsak vhod v večstanovanjski stavbi drugega upravnika. Takšna razlaga je preozka. Tudi v konkretnem primeru, ko so etažni lastniki obeh vhodov izbrali istega upravnika, je ključno to, da so odločitve o imenovanju upravnika sprejeli za vsak posamezni vhod posebej. Na nivoju vsakega posameznega vhoda so sklenili tudi samostojne pogodbe o upravljanju.

Upravnik je pri obračunu in delitvi stroškov ogrevanja prostorov vezan samo na podatek, ki izhaja iz uradnih evidenc, to je neto površino.

Veljavni Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli določa, da se osnovni porabniški deleži posameznih delov stavbe za ogrevanje korigirajo s korekturnimi faktorji zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi. Njegov 28. člen nadalje določa, da se lahko še do 1. 1. 2025 uporabljajo tudi korekturni faktorji, določeni na podlagi prej veljavnega Pravilnika. Slednji v 14. členu jasno specificira način določitve korekturnih faktorjev. Iz vsebine spisa ne izhaja, da bi bili v obravnavani zadevi takšni korekturni faktorji uporabljeni. Nenazadnje že sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve ugotovi, da se obe stranki strinjata, da se korekturni faktorji (še) niso oblikovali.

Število uporabnikov posamezne enote je en izmed kriterijev, ki se upošteva pri delitvi obratovalnih stroškov. Velja namreč, da tisti uporabniki, ki so zaradi različnih okoliščin dlje časa odsotni teh stroškov ne plačujejo. Tako je skladno z načelom pravičnosti ključno, da so spremembe, sporočene s strani uporabnikov verodostojne in da je upravnikova evidenca o številu oseb pravilna. Slednje pa glede na jasno določbo konkretnega Pravilnika pomeni, da mora biti sprememba števila uporabnikov dokazljiva z uradnimi listinami, in da zgolj 'prazno' obvestilo ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati naslednje zneske: - 32,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje, - 33,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2016 dalje, - 32,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2016 dalje, - 36,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2016 dalje, - 32,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2016 dalje, - 40,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2016 dalje, - 37,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2016 dalje, - 32,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje, - 32,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2016 dalje, - 27,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2016 dalje, - 41,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2016 dalje, - 34,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2017 dalje, - 42,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2017 dalje, - 45,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2017 dalje, - 45,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2017 dalje, - 83,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2017 dalje, - 50,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2017 dalje, - 43,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2017 dalje, - 49,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2017 dalje.“ V 4. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka, v višini 471,71 EUR, v roku 15 dni po prejemu te odločbe,v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila .“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi (I. točka izreka sklepa), tožencu naložilo plačilo posameznih mesečno zapadlih zneskov v skupnem znesku 1.656,39 EUR (II. točka izreka sklepa) in kar je tožnik zahteval več ali drugače zavrnilo (III. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in sklep v celoti se pritožuje toženec, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. in 339. členu Zakona o pravdnem postopku1 in predlaga, da sodišče odločbo v celoti razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je dopustilo upravljanje in sprejemanje vseh z upravljanjem povezanih odločitev na nivoju posameznega vhoda, ne glede na dejstvo, da je upravnik celotne stavbe isti. Meni, da tožnik nima veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju, saj veljavna stanovanjska zakonodaja ne vsebuje prehodnih določb, ki bi podaljšala veljavnost pred tem sklenjenih pogodb, oziroma, določb, ki bi dopuščale, da se pogodbe sklenjene pred spremembo zakonodaje, do izteka izvajajo na način, ki ni skladen z veljavno zakonodajo. Zgolj sprejemanje odločitev, kjer sodelujejo etažni lastniki večstanovanjske stavbe kot celote je skladno z veljavno zakonodajo. Posledično etažni lastniki ne odgovarjajo za vse vtoževane stroške, ker ti temeljijo na (neveljavnih) odločitvah, sprejetih s strani etažnih lastnikov posameznega vhoda. Odločitev sodišča, da je status večstanovanjske stavbe pripisalo posameznemu vhodu, je arbitrarna.

Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo s tem, ko je priznalo stroške, pri katerih so bili uporabljeni neverodostojni ali napačni parametri oziroma ni uporabilo parametrov, katerih uporaba je obvezna. Zlasti glede uporabe korekturnih faktorjev izpostavlja, da je sodišče spregledalo, da jih v tem delu stavbe niso nikoli določili in da tako ni ničesar, kar bi uporabljali v prehodnem obdobju do leta 2025. Brez upoštevanja korekturnih faktorjev pa veljavne delitve stroškov ogrevanja prostorov ni mogoče narediti. Nadalje se sklicuje, da so neverodostojni tudi podatki glede števila prijavljenih uporabnikov (v posameznih enotah), zato so nepravilne vse delitve stroškov, ki so povezane s številom oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil upravnik upravičen upoštevati tudi sporočene spremembe, kljub temu, da dokazne listine niso priložene, je po njegovem mnenju napačno.

Med drugim sodišču prve stopnje očita mešanje neto tlorisne površine in ogrevane površine. Meni, da ogrevana površina nima značaja uradnega podatka, kar pomeni, da se lahko prosto spremeni in je za njegovo pravilnost odgovoren upravnik. Če je nepravilno določena ogrevana površina vsaj pri enem posameznem delu stavbe, so posledično napačno razdeljeni vsi s tem povezani stroški.

Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, predvsem v zvezi z delitvijo stroškov ogrevanja prostorov in stroškov ogrevanja vode. Izpostavlja, da je prerekal vse stroške brez izjem in ugovarjal tudi uporabljenim parametrom, pri čemer je sodišče prve stopnje njegov ugovor pri strošku ogrevanja vode spregledalo. Kljub temu, da je samo ugotovilo, da kriterija števila prijavljenih oseb (uporabnikov) in odčitka vodomerov, ki se pri delitvi tega stroška uporabljata, nista verodostojna.

Nenazadnje sodišču prve stopnje očita, da je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor o neveljavnosti Pogodbe o upravljanju z dne 21. 12. 1995. Kot se je pritožbeno sodišče že večkrat izreklo2, je navedena pogodba veljavno sklenjena. V času njenega sklepanja je namreč veljal Stanovanjski zakon,3 po katerem je bila sklenitev pogodbe o upravljanju za zgolj enega izmed vhodov stavbe ustrezna. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da kasnejša sprememba zakonodaje, natančneje SZ-1,4 prenehanja pogodb, sklenjenih pred njegovo uveljavitvijo, ni določal. Prav tako SZ-1 ni vseboval določb, ki bi narekovale, da je potrebno predhodno sklenjene pogodbe kakorkoli prilagoditi spremenjeni zakonodaji.

Toženec se sicer v pritožbi obširno sklicuje na novelo SZ-1E z dne 26. 5. 2021, ki je izrecno določila, da se pogodba o upravljanju sklene za eno večstanovanjsko stavbo in ne več na ravni posameznega vhoda ter je etažnim lastnikom določila rok 5 let, v katerem naj takšna stanja ustrezno uredijo (prvi odstavek 41. člena SZ-1E). V nasprotju s toženčevim prepričanjem pa je (ravno) iz te določbe in dejstva, da je določila prehodno obdobje, da se takšna neurejena stanja uredijo, jasno razvidno, da prej sklenjene pogodbe o upravljanju še vedno veljajo (in da je bilo možno, da je imela stavba z več vhodi tudi več upravnikov). Pri tem ne vzdrži pritožbeni očitek, da naj bi ta določba urejala le primere, ko ima vsak vhod v večstanovanjski stavbi drugega upravnika. Takšna razlaga je preozka. Tudi v konkretnem primeru, ko so etažni lastniki obeh vhodov izbrali istega upravnika, je ključno to, da so odločitve o imenovanju upravnika sprejeli za vsak posamezni vhod posebej. Na nivoju vsakega posameznega vhoda so sklenili tudi samostojne pogodbe o upravljanju.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da je tožnik še vedno upravnik na naslovu Trg 7, glede na vse navedeno pa je tudi logičen zaključek sodišča prve stopnje, da se stroški upravljanja in obratovalni stroški presojajo z vidika vhoda št. 7, kot celote.

6. Sodna praksa se je prav tako že izrekla, da je upravnik pri obračunu in delitvi stroškov ogrevanja prostorov vezan samo na podatek, ki izhaja iz uradnih evidenc, to je neto površino.5 Pritožbeni očitek, da bi moral tožnik sam ugotavljati morebitne spremembe ogrevane površine in temu prilagoditi način izračuna stroškov ogrevanja, je neutemeljen.

7. Utemeljeni pa so vsi nadaljnji pritožbeni očitki. Toženec upravičeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da korekturni faktorji za vhod št. 7 niso bili določeni in je obračun stroškov ogrevanja prostorov zaradi njihove odsotnosti nepravilen. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da za obračun in delitev stroškov ogrevanja zadostuje Sporazum o delitvi in obračunu stroškov za toploto in Sklep o spremembi sporazuma o delitvi, ki so ju sprejeli etažni lastniki. Slednje pa ne drži. Veljavni Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli6 določa, da se osnovni porabniški deleži posameznih delov stavbe za ogrevanje korigirajo s korekturnimi faktorji zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi. Njegov 28. člen nadalje določa, da se lahko še do 1. 1. 2025 uporabljajo tudi korekturni faktorji, določeni na podlagi prej veljavnega Pravilnika.7 Slednji v 14. členu8 jasno specificira način določitve korekturnih faktorjev. Iz vsebine spisa ne izhaja, da bi bili v obravnavani zadevi takšni korekturni faktorji uporabljeni. Nenazadnje že sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve ugotovi, da se obe stranki strinjata, da se korekturni faktorji (še) niso oblikovali.

Glede na pojasnjeno obračun in delitev stroškov po postavki ogrevanja prostorov9 nista pravilna, tožbeni zahtevek v tem delu pa ni utemeljen.

8. Toženec upravičeno opozarja tudi na 29. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.10 Slednji v prvem in tretjem odstavku določa, da morajo lastniki oziroma najemniki posamezne enote upravniku sporočiti podatke o številu uporabnikov za namen vzpostavitve evidence, potrebne za delitev stroškov po številu oseb. To morajo storiti po posebnem obrazcu, ki je priložen k (temu) Pravilniku. Četrti odstavek navedenega člena pa nadalje konkretizira v kakšnem roku morajo sporočiti morebitne spremembe števila uporabnikov posamezne enote in določa, da morajo k temu priložiti tudi ustrezne dokazne listine,11 pri čemer za verodostojnost podatkov jamčijo s podpisom. Iz spisovnih podatkov izhaja, da so vse spremembe uporabnikov, ki jih je tožnik upošteval, sporočene preko obrazca za sporočanje ali elektronske pošte, pri čemer ustrezna dokazila niso predložena, prav tako ni izkazano, niti zatrjevano, da bi jih tožnik od uporabnikov zahteval. Sodišče se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da so po večini sporočene spremembe neproblematične. To ne drži. Število uporabnikov posamezne enote je en izmed kriterijev, ki se upošteva pri delitvi obratovalnih stroškov.12 Velja namreč, da tisti uporabniki, ki so zaradi različnih okoliščin dlje časa odsotni teh stroškov ne plačujejo. Tako je skladno z načelom pravičnosti ključno, da so spremembe, sporočene s strani uporabnikov verodostojne in da je upravnikova evidenca o številu oseb pravilna. Slednje pa glede na jasno določbo konkretnega Pravilnika pomeni, da mora biti sprememba števila uporabnikov dokazljiva z uradnimi listinami, in da zgolj 'prazno' obvestilo ne zadostuje. Glede na izkazano vtoževanih stroškov, ki se delijo po številu uporabnikov posamezne enote, tako tožniku ni mogoče priznati.

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se do pritožbenih navedb, v katerih toženec podaja svoje mnenje glede upravnikov, njihovega delovanja in neustreznosti področne zakonodaje ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih je toženec zgolj posplošeno navajal. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženčevih ugovorov ter presojalo vsa odločilna dejstva. Kršitve po 15. točki istega odstavka in člena pa toženec ni konkretiziral, zato se do tega pritožbeno sodišče ne more konkretneje opredeliti.

11. Zaradi ugotovljene napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je od prisojenih zneskov po posameznih razdelilnikih odbilo še ogrevanje vode, ogrevanje prostorov, skupno elektriko, odvoz smeti, čiščenje skupnih prostorov in čiščenje vertikalne in horizontalne kanalizacije (I. točka izreka).13

12. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je v preostalem delu toženčevo pritožbo zavrnilo in odločbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O utemeljenosti priglašenih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in tožniku priznalo pravdne stroške v višini 1.471,68 EUR, tožencu pa v višini 55 EUR. Spremenjeni uspeh strank je vplival na porazdelitev pravdnih stroškov, tako je po medsebojnem pobotu le-teh, toženec dolžan tožniku povrniti 471,71 EUR.

14. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnik pa stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ne predstavlja potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Glej VSL Sodba I Cp 1952/2020 in VSL Sodba I Cp 2050/2022. 3 Uradni list RS, št. 18/91-I, z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju SZ. 4 Uradni list RS, št. 69/03, z nadaljnjimi spremembami. 5 Glej VSL Sklep I Cp 376/2022. 6 Uradni list RS, št. 82/15. 7 Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, Uradni list RS, št. 7/10 in 17/14 – EZ-1. 8 Porabniški deleži posameznih delov stavbe za ogrevanje, določeni na način iz prejšnjega člena, se korigirajo zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi glede na njihove potrebe po toploti na enoto ogrevane površine. Pri tem se uporabijo korekturni faktorji, ki se določijo na osnovi celotnih toplotnih izgub posameznih delov stavbe, določenih v projektu centralnega ogrevanja ali na osnovi standarda SIST EN 12831, oziroma korekturni faktorji, ki imajo podlago na vrednostih, pridobljenih v praksi na primerljivih stavbah, z upoštevanjem pravil tehnike. 9 Razen postavke ogrevanja prostorov – priključna moč, vzdrževanje števca. Ta se obračunava po neto kvadraturi. 10 Uradni list RS, št. 60/09 in nadaljnji. 11 Navedena so potrdila o odjavi stalnega bivališča ali spremembi bivališča, dokazila o daljši odsotnosti zaradi službenih, šolskih ali študijskih obveznostih, zdravljenja, izpisek iz rojstne matične knjige ali druga ustrezna dokazila. 12 Po številu uporabnikov posamezne enote se delijo naslednji stroški: mrzla voda in kanalščina, voda – okoljska dajatev, skupna elektrika, odvoz smeti, čiščenje skupnih prostorov, čiščenje vertikalne in horizontalne kanalizacije. 13 Upoštevajoč, da je sodišče prve stopnje stroška mrzle vode in kanalščine ter vode – okoljska dajatev že zavrnilo.