Jedro

Pri prekluziji po 286. členu in po prvem odstavku 337. člena ZPP je treba natančno oceniti, ali določena domnevno prepozna navedba pomeni le uveljavljanje nove pravne kvalifikacije na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, ali pa gre v resnici za navajanje novih dejstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so (z različnimi idealnimi deleži) solastnice parc. št. 1122/3 (travnik v izmeri 1711 m2), 1124/1 (travnik v izmeri 7578 m2) in 1124/5 (gospodarsko poslopje v izmeri 65 m2 in travnik v izmeri 439 m2), vpisanih v vl. št. ... k.o. ... ki v naravi predstavljajo del P. U. Tožnika sta s tožbo zahtevala (1) ugotovitev, da sta sama, vsak do 1/2, s priposestvovanjem in na podlagi pravnega posla, postala solastnika tistih solastninskih deležev, ki so v zemljiški knjigi vpisani v korist tožencev ter (2) zavezo tožencem, da jima morajo izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bosta v zemljiški knjigi pri njihovih idealnih deležih vpisala kot solastnika po enakih deležih.

2. V zadnjem sojenju je bilo odločeno le še o tistem delu ugotovitvenega zahtevka, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla in o na njem temelječem dajatvenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo tožencem povrniti njihove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Tožnika sodbo pritožbenega sodišča izpodbijata z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter predlagata njeno spremembo z ugoditvijo njunemu zahtevku. Menita, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker (1) sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta J. H. in A. R. sklenila ustno družbeno pogodbo po pravnem pravilu paragrafa 1175 ODZ, ki je predstavljala zavezovalni pravni posel, ki je bil realiziran, vendar mu razpolagalni pravni posel ni sledil, (2) pritožbeno sodišče pa je navedbo druge (nove) pravne podlage (sklenitev družbene pogodbe) štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto; v zvezi s tem poudarjata, da jima pravne podlage sploh ni bilo treba navesti, saj mora sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti, navedbe, ki govorijo v prid zaključku, da je bila sklenjena družbena pogodba, pa so bile podane pravočasno. Procesni kršitvi, in sicer tisti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, ko ni pojasnilo, zakaj A. R. ni mogoče šteti za posestnico (posest bi pokazala, da je bila pogodba realizirana), čeprav je zapisalo, da se je na U. vračala in da je prispevala denar za obnovo strehe stanu, zaradi tega nasprotja pa prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, pritožbeno pa s tem, ko je zavrnilo pritožbeno trditev, da v opisanem delu sodba prvostopenjskega sodišča ni obrazložena in ko je sprejelo njegov zaključek, da A. R. ni bila posestnica spornih nepremičnin, pri tem pa se je v argumentaciji neobstoja posesti imenovane nedovoljeno oprlo na dokaz A 8 (iz njega je razvidno, da je J. H. s spornim zemljiščem delno razpolagal), ne da bi toženci postavili trditve o dejstvih, ki jih je iz navedenega dokaza ugotovilo. V preostalem revizija povzema vsebino odločitev sodišč prve in druge stopnje v predhodnih dveh sojenjih ter ponavlja ter tudi deloma spreminja in dopolnjuje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne v zadnjem sojenju (na primer, da je A. R. izključno sama razpolagala z nepremičninami, da je vanje izključno sama vlagala, da je oddajala sobe turistom, da je tja vozila svoje prijatelje ...).

4. Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. ZPP v tretjem odstavku 370. člena izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne, vezano in ne more upoštevati tistih revizijskih navedb, ki te ugotovitve poskušajo spremeniti oziroma dopolniti. Zato je lahko presojalo le, ali je odločitev materialnopravno pravilna glede na dejanske zaključke nižjih sodišč: - A. R. je po smrti svojih staršev živela pri družini svojega skrbnika J. H. - J. H. je za potrebe svoje kmetije (da bi ta imela svojo planino) kupil parc. št. 1124 in 1125 k.o. ..., ki sta se kasneje delili in (le) njun del predstavljajo tudi parcele, ki so predmet zahtevka v obravnavani zadevi; - prodajna pogodba je bila sklenjena leta 1928 (zemljiški knjigi je bila predložena 20. 4. 1928) v korist J. H., večina kupnine pa je bila plačana iz denarnih sredstev A. R., ki jih je H. z njene hranilne knjižice lahko dvignil, ker je bil njen skrbnik; - A. R. je na H. kmetiji živela in delala do leta 1951, ko se je odselila v L. in se zaposlila kot gospodinjska pomočnica, vendar se je na domačijo (tudi na P. U.) rada vračala ob vikendih in za dopuste, rada je pomagala C. H. z delom in finančno; - s H. kmetijo in P. U. kot njenim delom sta gospodarila najprej J. H. do smrti v letu 1949 in nato njegova vdova C. H. do leta 1971 in oba sta oba C. H. obljubljala, da bosta P. U. „prepisala“ nanjo, vendar obljube nista izpolnila, S. H., ki je kmetijo prevzel leta 1971 po smrti C. H., pa je izpolnitev obljube pogojeval z vrnitvijo A. R. na kmetijo in z njeno pomočjo pri obdelovanju le-te; - k ohranitvi in napredku H. kmetije tako z delom kot z denarjem veliko pomagal tudi G. E., ki, tako kot A. R., za to ni prejel nobene odmene.

7. Pretežni del postopka so prvotna tožnica A. R., po njeni smrti pa njena oporočna dediča G. E. in M. C., kot podlago za prehod lastninske pravice od zemljiškoknjižnega lastnika P. U. na A. R., zatrjevali nakup nepremičnine s pogodbo, ki jo je leta 1928 sklenil J. H., v njeno korist (zanjo) in obljubo, da bo ta nepremičnina njena (preknjižena nanjo). Za derivativen (izveden) način pridobitve lastninske pravice je značilno, da pridobitelj svojo pravico izvaja iz pravic prednika. Zato sta za prenos lastninske pravice potrebna titulus – zavezovalni pravni posel obligacijskega prava, in modus – razpolagalni pravni posel stvarnega prava. Slednjega v primeru prometa s premičnino predstavlja izročitev stvari same, v primeru prometa z nepremičnino pa izročitev zemljiškoknjižnega dovolila. Značilnost zavezovalnega pravnega posla je, da iz njega izvira obveznost prenosa lastninske pravice, medtem ko je značilnost razpolagalnega pravnega posla njegovo neposredno učinkovanje na obstoječo lastninsko pravico in prenos le-te iz sfere premoženja odsvojitelja v premoženjsko sfero pridobitelja. Zavezovalni pravni posel (iustus titulus) je torej samo tista obligacijska pogodba, iz katere izhaja dolžnost (zaveza) pogodbene stranke z njo (in ne s katero drugo ali kasnejšo) prenesti lastninsko pravico. Kupna pogodba, ki jo je leta 1928 sklenil J. H., ne vsebuje zaveze prodajalca prenesti lastninsko pravico na A. R. (ugotovljeno je, da je H. U. kupil zase), obljuba sklenitve takšnega pravnega posla pa ne pomeni, da je bil zavezovalni pravni posel (že) sklenjen; na njeni podlagi tako ni mogoče izposlovati sklenitve razpolagalnega pravnega posla (v konkretnem primeru, ko gre za nepremičnine, izdaje zemljiškoknjižnega dovolila). To nadalje pomeni, da bi se tožnika na realizacijo pogodbe lahko sklicevala le, če bi dokazala, da je bila namesto v predpisani pisni obliki sklenjena ustna pogodba, katere predmet je bil prenos lastninske pravice (primerjaj pravna pravila paragrafov 432 in 433 ODZ ter 26. in 27. člena pravnih pravil Zakona o zemljiški knjigi Kraljevine Jugoslavije, na katera se je treba opreti glede na to, da so bile prodajna pogodba sklenjena in izjave J. H. in C. H. dane do leta 1971, to je pred uveljavitvijo ZOR). Tako se pokaže, da so dileme o tem, ali je bila A. R. posestnica spornih nepremičnin ali ne (iz razloga, ker se s trditvami o posesti dokazuje realizacija pogodbe s tako vsebino, ki po ugotovitvah nižjih sodišč ni bila sklenjena) nepomembno. In ker je dejstvo posesti neodločilno, je nepomembno tudi, ali sta nižji sodišči pri ugotavljanju tega dejstva in pri navajanju razlogov o njem v svojih sodbah res kršili procesna pravila, kot uveljavljata revidenta.

8. V pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo tretjič, sta tožnika zatrdila, da je A. R. pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah z družbeno pogodbo, ki jo je ustno sklenila z J. H.. Trditev o sklenitvi družbene pogodbe je pritožbeno sodišče okvalificiralo za dejansko trditev, ki predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ker tožnika nista izkazala, da navedene trditve brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Revizijska trditev, da naj bi tožnika v pritožbi zgolj navedla drugo (novo) pravno podlago (družbeno pogodbo), pri čemer naj bi pravočasno podala navedbe, ki utemeljujejo zaključek o sklenitvi družbene pogodbe, ne drži. Pri prekluziji po 286. členu in po prvem odstavku 337. člena ZPP je treba natančno oceniti, ali določena domnevno prepozna navedba pomeni le uveljavljanje nove pravne kvalifikacije na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, ali pa gre v resnici za navajanje novih dejstev. Kontekst, v katerem je bila podana, kaže, da je bila v konkretnem primeru trditev o sklenitvi družbene pogodbe dejanskega in ne pravnega značaja. Medtem ko je do tedaj tožeča stranka svoj zahtevek iz naslova pravno poslovne pridobitve lastninske pravice utemeljevala s trditvijo, da je bila U. kupljena z denarjem A. R. in za njo ter da so ji iz tega razloga H. obljubljali, da jo bodo „prepisali“ nanjo, je v pritožbi, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, postavila novo trditev (diametralno nasprotno izpovedi A. R. same o tem, da ji je J. H. za nakup U. povedal po tem, ko je bila pogodba že sklenjena): da sta A. R. in njen varuh J. H. združila sredstva in delo in pridobila sporno nepremičnino. Procesna (in ne materialnopravna, kot meni revizija) pravila o prekluziji (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso bila prekršena.

9. Moralna zaveza na strani J. in C. H. ter njihovih dedičev (sedaj pravdnih strank) do A. R. oziroma njenih oporočnih dedičev pa ni hkrati tudi pravna zaveza. Izpodbijana sodba je, kot je iz že navedenih razlogov razvidno, materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).