Jedro

Prvostopenjski upravni organ je zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pravilno zavrgel. Ta zahteva je namreč vsebinsko povsem enaka tisti, ki jo je tožnik vložil dne 29. 3. 2001 in ki je bila že pravnomočno zavrnjena. Povsem enaka ostaja tudi zakonska ureditev, ki je podlaga za odločitev. S spremembo in dopolnitvijo zakona, na katero se tožnik sklicuje v ponovljeni zahtevi, se namreč položaj otrok, ki so izgubili starše ali enega od njih zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ni v ničemer spremenil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrgel. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 10. 12. 2009 ponovno vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otrok v vojni ubite matere. Enako zahtevo je vložil 29. 3. 2001. Upravni organ je z odločbo z dne 20. 8. 2001 njegovo zahtevo na podlagi osmega odstavka 2. člena takrat veljavnega Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN) zavrnil kot neutemeljeno, njegovo pritožbo in tožbo ter pritožbo na sodbo pa so zavrnili iz istih razlogov drugostopni upravni organ ter Upravno in Vrhovno sodišče. Novi zahtevek je vsebinsko enak prvemu. Enaka je tudi pravna podlaga za odločitev, saj se kljub noveli ZZVN-UPB1, na katero se sklicuje tožnik, določba osmega odstavka 2. člena ZZVN, ki je podlaga za že sprejeto odločitev, ni v ničemer spremenila. Zato po presoji prvostopnega organa niso podani pogoji za uvedbo postopka in zato se na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP-UPB2 tožnikova zahteva zavrže. Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je bila tožnikova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pravnomočno zavrnjena. Določbe ZZVN, ki so bile podlaga za odločanje, se z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 72/09) niso spremenile. Tožnik pa v novi zahtevi in v pritožbi zoper sklep ni navedel drugačnega dejanskega stanja. Tako ostajata enaka dejansko stanje in pravna podlaga, na kateri je temeljila že prva odločba. Zato je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko nove zahteve ni obravnaval vsebinsko, in pri tem izpodbijani sklep pravilno oprl na določbe 129. člena ZUP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter želi in zahteva priznanje pravice po ZZVN. Uveljavlja, da je v vojni leta 1943 izgubil mamo, ki jo je zadela italijanska granata. Dokazi za upravičenost želje in zahteve pa bodo poslali upravni organi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 72/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje sklicuje. Pravilno se namreč ugotavlja, da je tožnikova nova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja z dne 8. 12. 2009 vsebinsko povsem enaka tisti, ki jo je vložil dne 29. 3. 2001 in ki je bila že pravnomočno zavrnjena. Povsem enaka ostaja tudi zakonska ureditev, ki je podlaga za odločitev. S spremembo in dopolnitvijo zakona, na katero se tožnik sklicuje v ponovljeni zahtevi, se namreč položaj otrok, ki so izgubili starše ali enega od njih zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ni v ničemer spremenil. Dodatno vključuje le tiste primere, ko je šlo za nasilna dejanja ali prisilne ukrepe „drugih oboroženih sil“, to je enot Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enot zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije. Tudi novelirana določba pa ne vključuje primerov civilnih žrtev vojne, temveč ohranja položaj, pri katerem se kot pravno pomembni štejejo le izrecno določeni primeri nasilnih dejanj in prisilnih ukrepov, usmerjenih neposredno na konkretnega, z zakonsko določbo opredeljenega posameznika. Da bi šlo za takšno situacijo, pa v primeru tožnikove matere ni bilo ugotovljeno.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.