U-I-140/99

8. 7. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe LPKF, d.o.o, Zgornje Jezersko, na seji dne 8. julija 1999

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 32/91) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica navaja, da ji je davčni organ z odločbo naložil obračun in plačilo davka od dobička pravnih oseb za leta 1994, 1995 in 1996, kar je utemeljil s tem, da zavezanec za davek "ni posloval na demografsko ogroženem območju ter da je v času uveljavljanja olajšave spremenil sedež, firmo, dejavnost in lastnika". Ker naj bi podlago za navedeno utemeljitev predstavljal 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju: ZDDPO-91), ga pobudnica izpodbija, saj meni, da je bil v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena ter s prvim in drugim odstavkom 74. člena Ustave. Zatrjevano neskladje utemeljuje z navedbo, da je svoboda pri določitvi sedeža, dejavnosti in imena gospodarske družbe temelj svobodne gospodarske pobude, ki je kot tak lahko omejen le z zakonom. Hkrati pobudnica kot dokaz svojega pravnega interesa prilaga tudi odločbo o odmeri davka.

B.

2.ZDDPO-91 in Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90 - v nadaljevanju: ZDDPO-90), ki ga je ZDDPO- 91 spremenil in dopolnil, sta bila z Zakonom o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96 - v nadaljevanju: ZDDPO) razveljavljena dne 1. 1. 1994. Na podlagi 64. člena ZDDPO pa lahko davčni zavezanci olajšavo po 21. členu ZDDPO-90 uveljavljajo do poteka dobe, določene z razveljavljenim zakonom. Drugi odstavek 21. člena ZDDPO-90 je predpisoval znižanje plačila obračunanega davka za davčne zavezance, ki pričnejo s poslovanjem na novo na območjih, ki so s predpisi o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja, za katera veljajo posebni ukrepi. Na podlagi 19. člena ZDDPO-91 je bil krog davčnih zavezancev, za katere se je štelo, da niso začeli s poslovanjem na novo, zaradi česar niso upravičeni do znižanja obračunanega davka, razširjen. Poleg davčnih zavezancev, ki so nastali zaradi statusnih sprememb po posebnih predpisih (četrti odstavek 21. člena ZDDPO- 90) se za davčne zavezance, ki začnejo s poslovanjem na novo, niso šteli tudi tisti zavezanci, ki so spremenili dejavnost, sedež, lastnika ali ime.

3.Ustava vsem gospodarskim subjektom pri njihovem gospodarskem poslovanju zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo (prvi odstavek 74. člena), kar pomeni predvsem svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta (pod zakonskimi pogoji), njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, izbiro poslovnih partnerjev in podobno, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti. Z izpodbijano določbo svobodna gospodarska pobuda ne more biti omejena, saj ne gre za določbo, ki bi omejevala svobodo in samostojnost pri podjetniškem delovanju oziroma predpisovala pogoje, pod katerimi bi se gospodarska organizacija lahko ustanovila (drugi odstavek 74. člena Ustave). Z določbo 21. člena ZDDPO-90 je želel zakonodajalec spodbuditi gospodarske subjekte, da bi (na novo) začeli opravljati dejavnost na demografsko ogroženih območjih, pač glede na razvojne specifičnosti tega področja (gre za geografsko zaokrožena območja, ki so poleg demografske ogroženosti še znatno zaostala v razvoju, 1. člen Zakona o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 48/90, 3/91 p. in 12/92 - v nadaljevanju: ZSRDO). Država pri spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij sodeluje med drugim tudi z davčnimi olajšavami (drugi odstavek 6. člena ZSRDO), katerih vrsto in obseg opredeli z zakonom (prvi odstavek 8. člena ZSRDO). Sprememba dejavnosti, sedeža, lastnika ali imena davčnega zavezanca pri tem na pridobljeno pravico do znižanja plačila obračunanega davka, pod pogojem, da davčni zavezanec nadaljuje s poslovanjem na območjih, ki so s predpisi o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja za katera veljajo posebni ukrepi, nima vpliva.1

4.Ker se je država s predpisano možnostjo znižanja plačila obračunanega davka določenemu delu svojih sredstev, ki so eden izmed virov financiranja za uresničevanje njenih nalog odpovedala, je smela za uresničevanje podeljenih pravic predpisati pogoje oziroma določno opredeliti, koga podeljene pravice (ne) zadevajo (glej odločbo št. U-I-250/96 z dne 14. 11. 1996, Uradni list RS, št. 70/96 in OdlUS V, 157).

5.Pobudnica hkrati zatrjuje tudi neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker ni podrobneje opredelila, v čem naj bi bilo to neskladje, je Ustavno sodišče ureditev glede enakosti pred zakonom ocenilo z dveh vidikov: z vidika razlikovanja med gospodarskimi subjekti, ki začenjajo z opravljanjem dejavnosti na novo v odvisnosti od območja, in z vidika statusnih sprememb, zaradi katerih se davčni zavezanci ne štejejo za zavezance, ki so začeli s poslovanjem na novo. Po ustaljeni ustavosodni praksi načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da bi predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. To pa spodbujanje pričetka opravljanja dejavnosti (tudi preko obdavčevanja) zaradi pospeševanja gospodarskega in s tem demografskega razvoja določenega demografsko ogroženega območja nedvomno je. Preprečevanje možnih zlorab davčnih olajšav pa je tudi razumen razlog za ureditev, po kateri se posamezni davčni zavezanci ne štejejo, da so začeli s poslovanjem na novo. Brez zakonsko določno opredeljenih izključitev posameznih statusnih sprememb bi bile možne zlorabe davčnih olajšav, saj bi bile spremembe lahko fiktivne, izvedene le zato, da bi se na njih navezale določene pravne posledice.

6.Ustavno sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bila izpodbijana določba v neskladju z načeli pravne in socialne države. Iz določbe povsem jasno izhaja, da se kot zavezanci, ki začnejo s poslovanjem na novo, ne štejejo zavezanci, ki so spremenili dejavnost, sedež, lastnika ali ime. Ta statusna sprememba pa na že pridobljeno pravico do znižanja plačila obračunanega davka ne vpliva, seveda pod pogojem, da se, v primeru, ko je bila pravica pridobljena s pričetkom poslovanja na novo na območjih, ki so s predpisi o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij določena kot območja za katera veljajo posebni ukrepi, dejavnost v času upravičenja do davčne olajšave tudi opravlja na demografsko ogroženem območju.

7.Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot neutemeljeno zavrnilo. Oceno ustavnosti in zakonitosti posamičnega akta, s katerim izkazuje svoj pravni interes pa bo pobudnica, kolikor bo mnenja, da ji je bila z njim kršena kakšna pravica ali temeljna svoboščina, ob izpolnjenosti predpostavk iz 50. do 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), lahko zahtevala z ustavno pritožbo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :Franc Testen

1Tako pa je davčni organ v svoji odločbi odločitev tudi utemeljil; pobudnica bi bila do davčne olajšave upravičena kolikor bi na demografsko ogroženem območju tudi dejansko opravljala dejavnost. Bistveno vprašanje za pobudnico je torej vprašanje izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje davčne olajšave in ne vprašanje tolmačenja izpodbijane določbe.