Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik dvakrat na teden razporejen v urgentni blok in tako opravil 13 ur urgentnega dela. Tožnik je vsak mesec opravil tudi štiri 16 urna in dve 24 urni dežurstvi. Tako je pravilna ugotovitev, da je tožnik z dvema razporedoma v porodno sobo (2 x 6,5 ur = 13 ur) in enkratnim celodnevnim dežurstvom opravil 29 ur od 40 urnega delovnega tedna, k temu pa je potrebno prišteti dve 24 urni dežurstvi, kar pri štirih tednih na mesec znaša 12 ur tedensko oziroma pri pet tedenskem mesecu 9,6 ur urgentne službe. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo vtoževani znesek, saj je ta v skladu z izračunom tožene stranke, ki je izračun pripravila, kot če bi bil tožnik v spornem obdobju uvrščen na delovno mesto s PPD1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 382,79 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni za obdobje od julija 2013 do vključno novembra 2015 plačati mesečne bruto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto zneske od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, kot izhaja iz točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in odvod davkov in prispevkov na bruto zneske in plačilo določenega neto zneska ob navedenem bruto znesku (točka II izreka) in sklenilo, da se zavrže tožba v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev, da je tožena stranka tožniku od 1. 7. 2009 do 30. 11. 2015 plačo določila in izplačevala v nasprotju s 3. odstavkom ZSPJS (točka III izreka). Postopek je ustavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za uvrstitev na delovno mesto z oznako PPD1 in sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi ter na izplačilo razlike v plači od julija 2009 do junija 2013 in od decembra 2015 dalje (točka IV izreka). Odločilo pa je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka v višini 412,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper I. in V. točko izreka sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pogoje za uvrstitev na podlagi posebnih pogojev dela PPD določa 6. člen Posebnega tarifnega dela KPZZ v RS. Ker je sodišče na podlagi izpovedi tožnika pravilno ugotovilo, da sam ni izpolnil pogoja 13 ur operativnega dela, ki se zahteva za uvrstitev v PPD1 in tudi ne 6,5 ure za PPD2 je zaključilo, da za obravnavo tožnikovega zahtevka ni pomemben kriterij operativnega dela, ampak kriterij pretežno urgentnega dela in ugotavljalo ali tožnik opravlja pretežno urgentno službo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je v zvezi s kriterijem urgentno delo potrebno upoštevati celodnevno razporeditev v porodni blok in dežurstvo. Tak sklep je v dejanskem in materialnopravnem pogledu napačen, razlogi za to odločitev pa so nejasni oziroma zelo pomanjkljivi, prav tako pa tudi nima podlage v izvedenih dokazih. Ker je tožnik navedel, da je v porodni blok razporejen štiri dni v mesecu, je sodišče prve stopnje mimo tožnikove trditvene podlage ugotovilo, da je bil v porodni blok razporejen dvakrat tedensko. Tožnik o obsegu njegovega dela v porodnem bloku ni izpovedoval, prav tako pa o tem tudi nista izpovedali priči A.A. in B.B.. Tako je o odločilnih dejstvih v zvezi z razporeditvijo tožnika v porodni blok nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedi tožnika ter obeh prič in med samimi zapisniki o njihovem zaslišanju, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče materialnopravno zmotno štelo, da tožnik ob dnevih, ko je razporejen v porodni blok, opravlja urgentno delo. Po KPZZ se le prostori za posege znotraj porodnega bloka štejejo za operacijsko dvorano. Zato delo v porodnem bloku še ne pomeni nujno opravljanje urgentnega dela. Sodišče prve stopnje se sklicuje na izvedensko mnenje dr. C.C., ki pa v obravnavanem primeru ni uporabljivo. Izvedenka je namreč pojasnila, da se za PPD šteje ves čas, ko je bil tožnik razporejen v organizirani delovni proces v porodnem bloku, le če je obstajal razpored dela zdravnikov v porodnem bloku in če je bil za cel dan razporejen v porodni blok. Tožnik navedenih dejstev ni zatrjeval, zato ni mogoče šteti, da sta s tem navedena pogoja izpolnjena. Prav tako sodišče glede na mnenje dr. C.C. ni pojasnilo svojega zaključka, da je ob ugotovljeni razporeditvi v porodni blok dvakrat na teden potrebno upoštevati, da tožnik opravi 13 ur urgentnega dela v porodnem bloku. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da tožnik opravlja delo tudi v ambulanti, kar sta potrdili tudi obe priči in na ta način nedopustno poseglo v ustavno pravico tožene stranke do enakosti iz 22. člena ZPP (verjetno: Ustave RS) in absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je delo tožnika analizirala in ugotovila, da je tožnik v urgentni službi v povprečju zgolj 0,88 ur na teden, delež njegove prisotnosti v vseh operacijskih dvoranah je 14/36, ostalo delo pa opravlja v ambulantah. Ker se sodišče prve stopnje ni prepričljivo opredelilo do izračunov toženke in njenih predlaganih dokazov tudi ni izvedlo, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tudi opravljanje dežurstev sodi pod pojem urgentne službe oziroma opravljanje urgentnega dela, saj je sodišče samovoljno razlagalo definicijo urgentne službe, ki jo je podal Odbor. Sodišče samo nima zadostnih znanj, zato bi moralo postaviti izvedenca. Tudi iz 3. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči izhaja, da je nujna medicinska pomoč izvajanje ukrepov ekip za izvajanje nujne medicinske pomoči iz 11. člena tega pravilnika pri osebi, ki je zaradi poškodbe ali bolezni ogrožena oziroma pri kateri bi glede na zdravstveno stanje lahko prišlo do ogroženosti. Zakon o zdravniški službi v 2. oddelku določa kot nujno zdravniško pomoč, pomoč, ki obsega nujne storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo in hudo okvaro zdravja ali smrt. Iz tega je jasno, da zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom ne sodijo v nujno medicinsko pomoč in tudi ne pod pojem urgentne službe. Tožnik torej nujne medicinske pomoči ne opravlja. Po 69. členu KPZZ pa je dežurstvo poseben delovni pogoj delovnega mesta, ko mora biti zdravnik prisoten v zavodu, da lahko opravlja nujne zdravstvene storitve, kar pa ni ne nujna medicinska pomoč niti urgentna služba. Ker je sodišče prve stopnje samovoljno z razrešitvijo te dileme poseglo na strokovno področje izvedenstva, za katerega nima posebnega znanja, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Izvedenka prof. dr. C.C. je na naroku dne 20. 4. 2018 jasno povedala, da se dežurstva ne da šteti pod urgentno delo za PPD, prav tako pa tudi ne intervencij zdravnika v času pripravljenosti na delo doma.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženko najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist V/VI PPD2, dne 14. 3. 2014 pa je podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist V/VI PPD3. Tožena stranka mu je že od 1. 7. 2013 dalje plačo izplačevala za to delovno mesto, tožnik pa je bil od 1. 7. 2013 do novembra 2015 uvrščen v 56. plačni razred.

7. Tožnik v tem sporu uveljavlja, da izpolnjuje pogoje za uvrstitev na delovno mesto z oznako PPD1, sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi in razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel, če bi bil uvrščen na delovno mesto s PPD1. 8. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi glede plačila razlike v plači za delovno mesto PPD1 pravilno oprlo na kriterije iz 1. in 3. alineje 1. odstavka 6. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (KPZZ, Ur. l. RS, št. 5/2012), na razlage odbora za razlago kolektivne pogodbe glede kriterijev operativno delo v operacijski dvorani in pretežno urgentne službe z dne 24. 11. 2009, objavljene v Uradnem listu RS, št. 97/2009 z dne 26. 10. 2010 in 15. 11. 2010 (Ur. l. RS, št. 91/2010 in 1/2011) ter z dne 3. 2. 2015, na določbe 43. člena Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/99 in naslednji), ki govori o nujni zdravniški pomoči in 1. točko 3. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (Ur. l. RS, št. 106/2008 in naslednji), pravilno pa je tudi upoštevalo tudi opredelitve dežurstva iz 1. odstavka 69. člena KPZZ. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik dvakrat na teden razporejen v urgentni blok in tako opravil 13 ur urgentnega dela. Tožnik je vsak mesec opravil tudi štiri 16 urna in dve 24 urni dežurstvi. Tako je pravilna ugotovitev, da je tožnik z dvema razporedoma v porodno sobo (2 x 6,5 ur = 13 ur) in enkratnim celodnevnim dežurstvom opravil 29 ur od 40 urnega delovnega tedna, k temu pa je potrebno prišteti dve 24 urni dežurstvi, kar pri štirih tednih na mesec znaša 12 ur tedensko oziroma pri pet tedenskem mesecu 9,6 ur urgentne službe. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo vtoževani znesek, saj je ta v skladu z izračunom tožene stranke, ki je izračun pripravila, kot če bi bil tožnik v spornem obdobju uvrščen na delovno mesto s PPD1. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi, glede na izvedensko mnenje dr. C.C., pojasnilo svojega zaključka, da je tožnik ob razporeditvi dvakrat na teden v porodni blok opravil 13 ur urgentnega dela. V točki 11 obrazložitve sodbe je razloge za to odločitev natančno in izčrpno pojasnilo in na strani 14 tudi zapisalo, da glede trajanja urgentnega dela v porodnem bloku iz izvedenskega mnenja izhaja, da je potrebno nujno upoštevati, da če je obstajal razpored dela zdravnikov v porodnem bloku tožene stranke in je bila tožnica (gre za tožnico v zadevi opr. št. Pd 111/2016 D.D., ki je kot ginekologinja zaposlena pri toženi stranki) razporejena za cel dan v porodni blok, se za PPD1 šteje ves čas, ko je bila tožnica razporejena v organizirani delovni proces v porodnem bloku. Na podlagi tega je za tožnika, ki je bil dvakrat tedensko razporejen v porodni blok, pravilno upoštevalo 13 ur tedensko (2x po 6,5 ure). Ker so razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, jasni, se sodbo zagotovo da preizkusiti.

10. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da tožnik opravlja tudi delo v ambulanti, ni poseglo v toženkino ustavno pravico do enakosti. Tožnikovo delo v ambulanti v postopku sploh ni bilo sporno, zato sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti po 8 točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega načela tudi ni kršilo v zvezi z navedbami tožene stranke, da tožnik v urgentni službi dela v povprečju 0,88 ure na teden in da je delež njegove prisotnosti v vseh operacijskih dvoranah 14/36, ostalo delo pa opravlja v ambulantah. V točki 11 obrazložitve se je o teh navedbah opredelilo in tudi pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo. V zvezi z očitkom, da ni izvedlo njenih predlaganih dokazov, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da iz točke 4 obrazložitve natančno izhajajo razlogi, zaradi katerih posameznih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le potrebne dokaze, se je pa dolžno opredeliti, torej navesti razloge, zaradi katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, kar je tudi storilo.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V izpovedi na naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2017 na l. št. 64, je tožnik pojasnil, kakšen je njegov delovni teden (ponedeljek popoldan - ambulanta, torek - porodni blok oz. operacije, sreda - ambulanta za nosečnice, četrtek - porodni blok, petek porodni blok). Izpoved priče A.A. ni v nasprotju s pravilno ugotovitvijo, da tožnik dva dni v tednu dela v porodnem bloku, saj je izpovedala, da tožnik dela v urgentnem bloku in da ga, kadar ga potrebuje, vedno pokliče tja. Tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanju prič in med samimi temi zapisniki.

12. Tožnik v tožbi ni trdil oziroma navajal, da je v porodni blok razporejen štiri dni v mesecu, ampak da najmanj enkrat tedensko dela v porodnem bloku, tako da je očitek, da je sodišče prve stopnje mimo tožnikove trditvene podlage ugotovilo, da je v porodni blok razporejen dvakrat tedensko, neutemeljen.

13. Sodišče prve stopnje ni samo razlagalo definicije urgentne službe, ampak uporabilo razlago odbora za razlago KPZZ. Sodišče prve stopnje za razlago in uporabo materialnega prava ne more postavljati izvedenca, kot to v pritožbi navaja tožena stranka. Ta je na naroku za glavno obravnavo dne 26. 9. 2017 celo sama navajala, da se z uporabo izvedenskega mnenja iz zadeve opr. št. Pdp 111/2016 sicer strinja, poudarja pa, da je po njenem vprašanje v obravnavani zadevi vprašanje materialnega prava, ki ga ne more reševati sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni upoštevalo izvedenskega mnenja v delu, kjer gre za uporabo materialnega prava, ki ga je, kot je bilo že navedeno uporabilo pravilno. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 3. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči in Zakona o zdravniški službi o nujni medicinski pomoči. Iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo jasni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da opravljanje urgentne službe ni vezano le na organiziranje posebnega urgentnega oddelka kot posebne organizacijske enote, kar izhaja iz 1. točke 3. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči. Sodišče prve stopnje je v točki 11 na strani 15 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bila urgentna služba pri toženi stranki organizirana šele v letu 2016 in da tudi od takrat dalje v njej ni prisotnih ginekologov. Razlog, zakaj ginekologi niso prisotni v urgentnem centru, je bil zgolj stroškovni in organizacijski in ne strokovne narave. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ginekologi v porodnem bloku opravljajo 24 ur na dan urgentno ambulanto, saj nosečnice v hudem stanju z urgence pošljejo takoj v porodni blok, prav tako pa tudi nosečnice, ki rojevajo, takoj pridejo v porodni blok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se dežurstvo že po določbah 69. člena KPZZ šteje kot urgentna služba. To stališče je potrdil E.E. in izhaja tudi iz razlage pojma opravljanja pretežno urgentne službe Odbora za razlago kolektivne pogodbe.

15. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019). Potrebni stroški tožnika so stroški za odgovor na pravno sredstvo po tar. št. 3210 Odvetniške tarife 640 točk, materialni stroški po tar. št. 6002 - 20,00 EUR in DDV na odvetniške storitve v višini 22 %, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 382,79 EUR.