Jedro

Starši so dolžni preživljati svoje otroke, če se ti redno šolajo in okoliščina, da študent v prvem letu oziroma ob vpisu še ne more dokazati, da bo letnik tudi uspešno zaključil, še ne pomeni okoliščine, ki bi odvezovala toženca dolžnosti plačevanja preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačevanje preživnine tožniku in sicer od 1.10.1998 dalje v mesečnem znesku 22.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačevati do vsakega 15. dne v mesecu in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh in v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Kar je zahtevala tožeča stranka več (razlika do zneska 30.000,00 SIT mesečne preživnine) je sodišče zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je v sodbi cela vrsta pomanjkljivosti, ki so zagrešene iz razloga, da je sodišče izdalo sodbo, s katero je naložilo plačevanje preživnine tožencu ne glede na to, ali je sploh ugotovljen pogoj za njeno plačevanje. Če je polnoletni otrok kot redni študent vpisan na fakulteto še ne pomeni, da se tudi redno šola. Bistveno je, da izpolnjuje študijske obveznosti in za tožnika ta pogoj še ni izkazan.

Sodišče je preuranjeno sklenilo, da obstaja okoliščina, da tožnik izpolnjuje študijske obveznosti. Sodišče je spravilo pritožnika v položaj, ko bo moral plačevati šolnino do konca študijskega leta brez možnosti, da sploh preveri ali tožnik te obveznosti izpolnjuje. Lahko se zgodi, da tožnik ob koncu šolskega leta ne bo izpolnil študijskih obveznosti, pritožnik pa bo torej moral nekaj plačevati, kar ni bil dolžan niti po 1. odstavku 123. člena ZZZDR. Preživninska obveznost po mnenju toženca torej sploh še ni zapadla. Pritožnik tudi navaja, da je že v odgovoru na tožbo oporekal, da ni dolžan plačevati preživnine za nekoga, ki je redno zaposlen, česar pa sodišče sploh ni preverilo in tudi ne kakšni so dejanski dohodki tožnika, ki jih zasluži kot akviziter. Preživnina pa je prisojena tudi v previsokem znesku. Tožnikove potrebe je sodišče ocenilo kot nujne in potrebne, pri tem pa je spregledalo, da so potrebe višje kot pa je zajamčeni osebni dohodek na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Pritožniku se zdi neresno, da je kozmetika bistveni del stroškov, prav tako pa, da ima tožnik poleg stanarine tudi druge stroške za stanovanje, pri tem pa v spisu razen zaslišanja tožnika ni nobenega dokaza. Tudi prevozni stroški so nepotrebni, saj bi toženec lahko tožniku zagotovil na železnici cenejši ali celo brezplačni prevoz. Tudi višina otroškega dodatka je sporna in bi moralo sodišče ugotavljati kakšna je dejansko ta višina, ne pa se opreti na najmanjšo abstraktno višino. Tudi uporaba tabele statističnega urada je napačna, ali vsaj premalo pojasnjena, saj so po tej tabeli minimalni življenjski stroški študenta 34.900,00 SIT, sodišče pa je uporabilo podatek 71.041,00 SIT, česar ni pojasnilo. Iz iste tabele izhaja tudi povprečni življenjski strošek, ki znaša za individualnega študenta 51.798,00 SIT, kar pa po izkazanih prihodkih tožnik že dosega. Tudi pravdni stroški niso pravilno prisojeni, saj bi moralo sodišče uporabiti določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ne pa določbe 3. odstavka 154. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pripominja, da je uporaba tabele statističnega urada le pripomoček za ugotavljanje minimalnih ali povprečnih življenjskih stroškov ne pa odločilen kriterij. Sodišče mora pri vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati tako potrebe otroka kot premoženjske razmere staršev. Pritožbeno sodišče pa glede tega nima nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje in se zato tudi samo sklicuje na te ugotovitve in se jim v izogib ponavljanju tudi pridružuje. Le glede bistvenega vprašanja, ki ga načenja pritožba, to je uporabe določbe 1. odstavka 123. člena ZZZDR pa pritožbeno sodišče meni, da ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Sodišče sodi po stanju, kakršno je na dan zadnje glavne obravnave in iz potrdila o vpisu z dne 16.9.1998, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, je razvidno, da je tožnik vpisan kot redni nezaposlen študent, kar seveda pomeni, da se redno šola. Ni mogoče slediti miselni poti toženca, da se naj tožnik v prvem letniku, ko še ne more izkazati svojih študijskih uspehov, šola brez sredstev in šele, če bi prvi letnik uspešno zaključil, bi si pridobil pravico do preživnine. Tudi v drugem letniku namreč obstaja nevarnost, da bi recimo študent ne izpolnil svojih študijskih obveznosti. Če bi veljalo stališče toženca, potem študentu nikoli ne bi bilo možno prisoditi preživnine. Pritožniku pa se zdi neresno, da je kozmetika bistveni del stroškov in da ima tožnik poleg stanarine tudi stroške za stanovanje. Kozmetika po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja samo kozmetike v ožjem smislu besede, pač pa tudi higienske pripomočke, drugi stroški stanovanja, na katere se tudi obregne toženec, pa prav lahko predstavljajo na primer plačilo elektrike, vode in podobno. Kot pa že rečeno pa pritožbeno sodišče glede teh stroškov nima nobenih pomislekov.

Tudi odločitev o stroških je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna.

Tožnik je po temelju (ugotavljanje prerekane pravice do preživnine) uspel v celoti, po višini pa več kot z 2/3. Tožnik torej samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagal in zato je odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravilna.

Pritožbeno sodišče je torej v skladu s 368. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.