Jedro

Čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot čas pripravljenosti in počitka, se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova razlike med izplačanim 60 % nadomestilom plače za čas prisotnosti na delovnem mestu v času dežurstva in straže ter plačilom nadur za čas efektivnega dela, vse v obdobju od leta 1996 do decembra 2000 oziroma februarja 2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti delnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Glede zahtevka za čas pred 17.6.1998 je ugotovilo potek zastaralnega roka. Sicer pa je ugotovilo, da tožnik v času dežurstva in straže ni opravljal rednega dela. Za redno delo, ki ga je opravljal 8 ur, je prejemal plačo. Za druge ure v času dežurstva in straže (prisotnost oziroma pripravljenost in nadzor, oziroma posamezna opravila v okviru dežurstva in straže) pa je prejemal nadomestilo v višini 60 % osnovne plače za redno delo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da pogoji za priznanje nadur oziroma dela preko polnega delovnega časa za čas opravljanja dežurstva in straže pri toženi stranki niso bili podani.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zgolj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je v času dežurstva in straže redno delal vsaj 18 ur, le 6 ur pa je počival. Opravila, ki jih je tožnik opravljal v času dežurstva in straže, se ne morejo šteti kot pripravljenost na delo oziroma kot čakanje na delo in prav tako ne kot prosti čas oziroma počitek. Zato je ta opravila mogoče šteti le kot efektivno ali dejansko delo, ki se po določbi 3. odstavka 96. člena Zakona o obrambi šteje za delo v podaljšanem delovnem času. Pri tem se sklicuje na določbe Evropske socialne listine in na pravico do plačila za opravljeno delo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni izrecno uveljavljal. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijske navedbe, da je tožnik v času dežurstva in straže redno delal po 18 ur, le 6 ur pa počival, pomenijo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik tudi v času dežurstva in straže redno delal le po 8 ur, za kar je prejemal plačo. V 96. členu Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97) je za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, predpisano, da morajo zaradi potreb službe po odločitvi nadrejenega opravljati tudi delo pod posebnimi delovnimi pogoji. Kot takšno poleg dela v podaljšanem delovnem času določa tudi dežurstvo ter pripravljenost na delo in bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma na drugem določenem mestu. Pri tem 3. odstavek določa, da se čas dejanskega dela med dežurstvom in pripravljenostjo na delo šteje za delo v podaljšanem delovnem času.

Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki je veljal v spornem obdobju (z dne 30.7.1996 in kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - prečiščeno besedilo v prilogi B2), je v 8. členu urejal dodatke in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo preko polnega delovnega časa je predvidel 30 % dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60 % nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela ali dela v deljenem delovnem času. Nadomestila za čas dežurstva in za obvezno prisotnosti na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačilo za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redna delovna obveznost in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost. Takšna ureditev ni bila v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, pa tudi ne v nasprotju z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Ni torej v nasprotju z navedenimi direktivami, ki so za Republiko Slovenijo postale neposredno zavezujoče šele po 1. maju 2004, ureditev, po kateri v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu ni del delovnega časa, s tem da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (3. odstavek 2. člena direktive 89/319/EGS). Takšno stališče je sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 79/2004 z dne 21.12.2004. Navedene določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo so bile v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPNd - Ur. l. RS, št. 18/91 - 73/03), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v 3. alinei 2. točke 38. člena določila 30 % dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v 3. odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oziroma prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-321/02 (Ur. l. RS, št. 62/04).

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prejel ustrezno plačilo za v okviru svojega rednega dela dejansko opravljeno delo v rednem delovnem času ter tega tožnik tudi ni zanikal. Glede na prikazano pravno ureditev pa je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačevano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (3. odstavek 96. člena ZObr). Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače. Tako stališče je to sodišče zavzelo že pri odločanju o podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 316/2004, VIII Ips 216/2005, VIII Ips 221/2005, VIII Ips 281/2005 in VIII Ips 366/2005. Glede na povedano v reviziji uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.