Jedro

Ker ni bilo napovedi možnosti nastanka poledice, tožena stranka kot izvajalec zimske službe ni bila dolžna preventivno posipati cestišča proti poledici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožnici 33.000,00 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, katero je zadobila dne 8. 12. 2008, ko se je poškodovala na lokalni cesti pred domačo hišo. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je za nezgodo v celoti odgovoren lastnik oziroma upravljalec ceste, to je O. G., ki ni v zadostni meri poskrbela, da bi bilo cestišče zaradi poledenelosti varno tudi za primer, če se na njem znajdejo pešci. Zato je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo ali je v konkretnem primeru podan element protipravnosti v delovanju zavarovanca tožene stranke. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je obstajala potreba za posipavanje proti poledici, oziroma je tožena stranka dokazala, da poledice v času škodnega dogodka na kritičnem delu cestišča ni bilo. Zaradi tega tudi zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitev v smislu kršitve pravil stroke. Ker tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bilo cestišče pred njeno hišo poledenelo, kar bi povzročilo, da so tla postala spolzka in ni zadostila dokaznemu bremenu v zvezi z nedopustnim ali protipravnim ravnanjem zavarovancu tožene stranke, kakor tudi ni izkazala vzročne zveze med takšnim ravnanjem oziroma opustitvijo in nastalo škodo, kar pa pomeni, da ni dokazala ključnih elementov civilnega delikta, sodišče zaključuje, da ob odsotnosti dokazanega protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, tudi ni njegove odškodninske odgovornosti. To pa posledično daje podlago za zaključek, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi dogodka, zaradi katerega bi na podlagi obstoječe zavarovalne pogodbe med toženo stranko in njenim zavarovancem, odgovarjal zavarovanec kot upravljalec ceste, kjer se je poškodovala tožnica. Sodišče je namreč na podlagi mnenja izvedenca meteorologa ugotovilo, da cestišče ni bilo poledenelo, ampak so bili v času škodnega dogodka na robu cestišča prisotni kristali vode oziroma slana. Zato niso bile podane potrebe po izvajanju aktivnosti zimske službe in tega tudi niso zaznali izvajalci na terenu. Ker tega dne, ko se je tožnica poškodovala ni obstajala nevarnost za klasično cestno poledico, saj so bile zadnje padavine več kot 40 ur pred škodnim dogodkom, zato zavarovanka tožene stranke ni bila dolžna posipavati cestišča. Padavine niso bile verjetne, zato napovedi vremena tudi niso vsebovale opozorila pred poledico. Prav tako tožnici ni uspelo dokazati, da je pristojne službe opozorila na specifične razmere na cestišču pred njeno hišo. Zato odsek ceste pred hišo tožnice ni bil specifičen v smislu prekomerne izpostavljenosti in prometne nevarnosti in je zaradi tega dejstva obstajala dolžnost zavarovanca tožene stranke za posipavanje proti poledici, kot to nalaga 30. člen Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Sporni odsek ceste tudi ni bil nikoli označen kot kritičen v smislu povečanja nevarnosti prometnih nesreč, čeprav je odsek ceste zaradi bližine vira vode lahko pomenil, da je pojav slane nekoliko izrazitejši in zgodnejši kot to v svojem mnenju navaja izvedenec. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da ni v navadi, da bi se predmetna cesta posipavala preventivno. Pravilnik namreč v 33. členu navaja dela rednega vzdrževanja, ki so potrebna za omogočanje varnega prometa in ohranitev dobrega stanja cest in pri tem glede na kategorizacijo cest le-te razvršča v prednostne razrede. Lokalna cesta G.-Š.-F., je glede preventivnega posipavanja vozišča skladno z določili pravilnika razvrščena v drugi prednostni razred, kar pomeni, da se izvajajo le tista dela, ki so nujno potrebna za omogočanje varnega prometa in ohranitve dobrega stanja cest, poleg tega pa je tako posipavanje tudi neracionalno in neprijazno do okolja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbe 84. člena Zakona o javnih cestah, na 10. člen OZ in na določbo prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker pa sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo elementa protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo uveljavlja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravne opustitve in da je slednji storil vse, kar se je od njega v konkretnem primeru zahtevalo. Tožnica se s to odločitvijo ne strinja, glede na to, da zavarovanec tožene stranke kljub jasno opredeljenemu dolžnostnemu ravnanju, ni storil vsega, da bi preprečil poledico na cestišču in posledično tožničino poškodovanje. Dejanske ugotovitve izvedenca hidrometeorološke stroke, dr. K. B., pritožbeno za tožečo stranko niso sporne. Izvedenec je ugotovil, da v konkretnem primeru ni prišlo do klasične cestne poledice, je pa lahko nastala poledica zaradi prisotnosti kristalov vode oziroma slane, ki je nastala tekom noči in se je zadržala še skoraj celotno popoldne. Izvedenec je ugotovil, da je pojav take poledice pogost in predvidljiv pojav, ki se pojavlja ob pretežno jasnih nočeh in nizkih temperaturah, ki so predhodno tudi bile napovedane in torej toženi stranki znane. Na lokaciji škodnega dogodka je možnost pojava slane in spolzkega ter poledenelega cestišča zaradi prisotnosti potokov kot virov vlage izrazitejša ter zgodnejša. Prav tako se materialno zmotno pokaže tolmačenja sodišča prve stopnje, ko zaključi, da odsek ceste pred hišo tožnice ni bil specifičen v smislu prekomerne izpostavljenosti in prometne nevarnosti in bi zaradi tega dejstva obstajala dolžnost zavarovanca tožene stranke za posipanje proti poledici. 30. člen Pravilnika ne govori o prekomerni izpostavljenosti, temveč zgolj o izpostavljenosti. Pravilnik sicer ne definira, kaj pomeni izpostavljenost, vendar je bilo tekom postopka nedvomno ugotovljeno, kar povzema sodišče, da sporni odsek ni bil nikoli označen kot kritičen v smislu povečane nevarnosti prometnih nesreč, je pa zaradi bližine vira vode pojav slane lahko izrazitejši in zgodnejši. Navedeni odsek ceste je torej brez dvoma mogoče šteti kot izpostavljenega, pri čemer, ni nikjer določeno, da bi moral biti odsek prekomerno izpostavljen. Dejansko je pa ta del ceste bil izpostavljen, saj je možnost za nastanek na tem mestu bila večja od običajne in je obsegala krajevno običajno mero in torej bila nevarnost slane prekomerna. Pravilnik jasno določi, da se mesta in način posipanja določijo glede na geografsko-klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. Tako je tudi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da posipanje ni bilo potrebno zgolj zato, ker je cesta spadala v 2. prednostni razred. Upoštevati je treba vse navedene okoliščine, pri čemer, je bilo jasno ugotovljeno, da je pojav slane in poledice na spornem cestišču lahko izrazitejši in zgodnejši, kar je potrdil tudi izvedenec. Razlaga sodišča, da na spornem odseku posipanje ni bilo potrebno, je v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Sodišče ne bi smelo odločati o tem, ali je dolžnost posipanja spornega cela cestišča ob predvideni poledici nasploh bila podana, temveč ali je glede na predvidljivost oziroma nepredvidljivost poledice, tožena stranka, ob priznanem dejstvu, da je potrebno ob poledici ta odsek posipati, bila dolžna ukrepati tudi kritičnega dne. Da je do poledice prišlo in da je bilo to predvidljiv ter tudi pogost pojav, je tako brez dvoma ugotovljeno, zaradi česar je, v konkretnem primeru podana krivdna odgovornost tožene stranke zaradi opustitve dolžnega ravnanja v smislu zagotavljanja redne zimske javne službe in posipanja cestišča ob pričakovani poledici. Pri odgovornosti po 163. členu OZ tisti, ki opravlja storitve splošnega pomena, odgovarja, če krši svojo obveznost rednega opravljanja teh storitev. Izvajalec se te odgovornosti oprosti, če dokaže, da je za prenehanje opravljanja ali za neredno opravljanje storitev obstajal utemeljen razlog. Ker je bila poledica in spolzko cestišče, glede na vremensko napoved predvidljiva oziroma je bil njen pojav celo tako predvidljiv, da se o poledici sploh ni opozarjalo, bi tožena stranka morala ukrepati in sporno cestišče posipati. Izvedenec je v konkretnem primeru sicer ugotovil, da ni šlo za poledico v klasičnem smislu, vseeno pa so bili na cesti v času škodnega dogodka prisotni kristali vode oziroma slana, ki je povzročila spolzko - poledenelo cestišče. Kljub vsemu je torej šlo za poledico in čeprav ni šlo za poledico v klasičnem smislu, je izvedenec jasno ugotovil, da je poledenelo cestišče lahko tudi posledica ohlajanja površja in zraka, ki je v stiku s površjem. Torej gre za poledico in je posledica za varnost udeležencev v prometu tako pojav klasične poledice kot tudi pojav poledice, ki nastane zaradi ohlajanja površja in zraka, ki v stiku s površjem, povzroči slano, posledično identična, to je spolzko cestišče, ki je nevarno za udeležence v cestnem prometu in za sprehajalce. Nedvomno so bila tla, kjer je prišlo do tožničinega poškodovanja, poledenela in spolzka, zaradi česar je tožnica tudi padla, ta pojav pa je bil običajen in pričakovan, zaradi česar bi ga tožena stranka kot dober strokovnjak morala predvideti in ustrezno ukrepati, tudi v skladu s 30. členom Pravilnika. Ob tem tudi velja dodati, da iz napadene sodbe tudi nikjer ne izhaja, da je sodišče dolžnosti tožene stranke vrednotilo v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kar predstavlja ponovno zmotno uporabo materialnega prava. Izvedenec je namreč ugotovil, da gre za pogost in predvidljiv pojav, glede na vremensko napoved, torej je pojav predvidljiv tudi v razmerju do tožene stranke, ki bi se kot dober strokovnjak možnosti nastanka poledice morala toliko bolj zavedati. Čeprav torej ni šlo za poledico v klasičnem smislu je šlo za poledico, to je poledenelo cestišče, v tem primeru pa je izvajalec zimske službe dolžan ukrepati. Tožnica v pritožbi še poudarja, da spor ni potekal glede vprašanja, ali je bila tožena stranka sporno mesto sploh dolžna posipati, kot v sodbi zmotno ugotavlja sodišče, temveč ali je glede na dolžnost posipanja ob možnosti nastanka poledice, tožena stranka bila dolžna ukrepati tudi kritičnega dne. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tožeče stranke pojasnjuje, da je v predmetni zadevi ustreznejša materialno pravna podlaga za odločitev 163. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa odškodninsko odgovornost tistega, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svojo storitev. Gre za specialno določbo glede na splošno pravilo 131. člena OZ, ki pa je relevantno glede na to, da je izvajanja zimske službe sestavni del rednega vzdrževanja javnih cest, ki je obvezna gospodarska javna služba (prvi odstavek 8. člena Zakona o javnih cestah, v zvezi s 14. točko drugega odstavka 13. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah). Z gospodarskimi javnimi službami se zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu, zagotavlja država oziroma lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (drugi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih javnih službah). Toženo stranko gre tako gotovo šteti za izvajalca dejavnosti splošnega pomena, podobno komunalni dejavnosti v smislu 163. člena OZ. Presoja podobnih situacij na podlagi 163. člena OZ je sprejeta tudi v sodni praksi. Materialno pravna presoja ugotovljenega dejanskega stanja po 163. členu OZ, pa ne spremeni pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča. Pri presoji odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 6. člena OZ, ki določa, da udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Tudi po zaključku sodišča druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da bi glede na konkretni dogodek, ki seje pripetil dne 8. 12. 2008, ko se je tožnica poškodovala na lokalni cesti pred domačo hišo, izvajal delo zimske službe neredno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenca hidrometeorologa ugotovilo, da glede na ugotovljene vremenske razmere na dan škodnega dogodka dne 8. 12. 2008 ob 8.30 uri ni obstajala nevarnost za klasično cestno poledico, saj so bile zadnje padavine več kot 40 ur pred škodnim dogodkom. Upoštevaje vremenske razmere je tudi iz poročila K. d. o. o. razvidno, da v času škodnega dogodka na nobeni občinski cesti celotne občine, nobeden od izvajalcev ni zaznal potrebe po posipavanju ceste. Izvedenec je izpostavil, da klasična cestna poledica za ta čas (čas škodnega dogodka) ni bila pričakovana, saj padavine niso bile verjetne, zato napovedi vremena tudi niso vsebovale opozorila pred poledico. Izvedenec je podal oceno, da cestišče ni bilo poledenelo, ampak so bili v času škodnega dogodka na robu cestišča prisotni kristali vode oziroma slana. Prav tako niso potrebe po izvajanju aktivnosti zimske službe zaznali ne K., ne izvajalci na terenu. Po določbi prvega odstavka 30. člena Pravilnika o vrstah vzdrževanih del na javnih cestah se v obdobju, ko obstaja nevarnost poledice, izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipavajo proti poledici. Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da dejanski razvoj vremena v dneh pred in v času škodnega dogodka sledi napovedi Agencije Republike Slovenije za okolje in ni bilo zabeleženih vremenskih pojavov, ki bi za ta čas ne bili pričakovani. Klasična cestna poledica ni bila pričakovana, saj padavine niso bile verjetne, zato napovedi vremena tudi niso vsebovale opozorila pred poledico. Glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje torej zavarovancu tožene stranke, ki tega dne oziroma dne pred dogodkom cestišča ni preventivno posipal, ni mogoče očitati, da je kršil to določbo prvega odstavka 30. člena Pravilnika.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo navedbam tožnice, da je bil odsek ceste pred njeno hišo specifičen in zaradi tega nevarnejši oziroma bolj podvržen nastanku poledice. Sodišče tem navedbam tožnice ni sledilo, saj na podlagi izpovedi izvajalca zimske službe K. I., ki le-to dejavnost na kritičnem odseku ceste izvaja že 10 let izhaja, da nihče od občanov ni opozarjal ali obveščal na nevarnost predmetnega odseka ceste. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sporni odsek tudi ni bil nikoli označen kot kritičen, v smislu povečanja nevarnosti prometnih nesreč. Čeprav je bil pojav slane zaradi bližine vira vode nekoliko izrazitejši in zgodnejši kot je to v svojem mnenju navajal izvedenec, pa tudi po zaključku sodišča druge stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je del ceste, kjer je tožnica padla mogoče opredeliti kot takšnega, da gre za izpostavljen in prometno nevaren del ceste, katerega bi bilo potrebno posipavati proti poledici preventivno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odsek ceste pred hišo tožnice ni bil specifičen v smislu prekomerne izpostavljenosti in prometne nevarnosti in bi zaradi tega dejstva obstajala dolžnost zavarovanca tožene stranke za posipavanje proti poledici, kot to nalaga prvi odstavek 30. člena Pravilnika. Tako tudi iz teh dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da bi zavarovanec tožene stranke brez utemeljenega razloga nehal opravljati ali neredno opravljal svoje storitve v zvezi z upravljanjem posla splošnega pomena na tem delu cestišča. 7. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni v navadi, da bi se predmetno cesto posipavalo preventivno. Pravilnik namreč v 33. členu navaja dela rednega vzdrževanja, ki so potrebna za omogočanje varnega prometa in ohranitve dobrega stanja cest in pri tem glede na kategorizacijo cest le-te razvršča v prednostne razrede. Lokalna cesta št... G. - Š. - F. je glede preventivnega posipavanja vozišča skladno z določili navedenega člena Pravilnika razvrščena v drugi prednostni razred, kar pomeni, da se izvajajo le tista dela, ki so nujno potrebna za omogočanje varnega prometa in ohranitve dobrega stanja ceste. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je obstajala potreba za posipavanje proti poledici, oziroma je tožena stranka dokazala, da poledice v času škodnega dogodka na kritičnem delu cestišča ni bilo in je tudi ni bilo pričakovati. Zato zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitev v smislu kršitev pravil stroke. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati oziroma je le-ta dokazal, da bi ob temperaturnih razmerah katere so veljale v času pred nezgodo tožnice in ob dejstvu, da na kritičnem odseku ceste ni pogostih nezgod, da bi vnaprej posipaval cestišče ali eventuelno postavil še kakšno cestno tablo, ki bi opozarjala na možnost poledice. Obveznost izvajalca zimske službe je namreč vezana na prevoznost cest in odvijanje varnega prometa, kar pa je bilo v konkretnem primeru zagotovljeno. Pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni presojalo dolžnosti tožene stranke v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, tako niso utemeljeni. Te dolžnosti zavarovanec tožene stranke ni prekršil saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pred nezgodo ni bilo zabeleženih vremenskih pojavov, ki za ta čas ne bi bili pričakovani in da klasična cestna poledica ni bila pričakovana, saj padavine niso bile verjetne, zato napovedi vremena niso vsebovale opozorila pred poledico. V konkretnem primeru torej ni šlo za poledico, kot to neutemeljeno v pritožbi navaja tožeča stranka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni obstajala nevarnost za klasično cestno poledico, saj so bile zadnje padavine več kot 40 ur pred škodnim dogodkom. Prav tako je bilo na dan pred škodnim dogodkom precej sonca, relativna vlaga pa se je spustila na okoli 70 %. Na pojav slane, ki lahko povzroči, da so na cestišču kristali vode oziroma slane, kar bi sicer lahko povzročilo spolzko - poledenelo cestišče, pa se v tem času leta ne opozarja, saj gre za pogost in predvidljiv pojav, v pretežno jasnih nočeh in nižjih jutranjih temperaturah pod 0 stopinj, ki so bile sicer napovedane. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo le-to, da je verjetno, da so bili na robu cestišča, ki ga avtomobilske gume običajno ne dosežejo, v času škodnega dogodka prisotni kristali vode oziroma slana, kar pa ne pomeni pojav klasične poledice, zato zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da bi moral pred tem škodnim dogodkom cestišče zaradi nevarnosti poledice posipati. Ker tako ni bila podana možnost nastanka poledice, s tem ni nastopila dolžnost zavarovanca tožene stranke za posipavanje cestišča, torej za izvajanje zimske službe v smislu prvega odstavka 30. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. 8. Glede na obrazloženo, pritožba tožeče stranke ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 163 in drugega odstavka 6. člena OZ, pa se izkaže, da je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni opustil dolžnosti rednega vzdrževanja cest v smislu posipavanja cestišča in zaradi tega tudi zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve v smislu kršitve pravil stroke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in katerega v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, kot je obrazloženo zgoraj se tako izkaže, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da pri opravljanju komunalne dejavnosti odgovarja za škodo katera je nastala tožnici, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavarovanec ni nehal upravljati komunalne službe in tudi ni neredno upravljal svojih storitev, katere je bil dolžan opravljati po Zakonu o javnih cestah, ki v 84. členu organizacijam za vzdrževanje cest nalaga v okviru obveznega rednega vzdrževanja cest, da zagotavljajo prevoznost cest v letnem in zimskem času. Prav tako ni mogoče zavarovancu očitati, da je kršil določbo 30. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in zato ni odgovoren za škodo, katera je nastala tožnici v škodnem dogodku, ki je predmet tega pravdnega postopka.

9. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).