Jedro

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje samega upravičenja do denacionalizacije (ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države), to pa ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju: revidentka) po pooblaščencih vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka na prvi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava ter priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 12. 3. 2007, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo tam navedenega podržavljenega premoženja.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revidentka v reviziji navaja, da je v denacionalizacijskem postopku zahtevala, da se ji vrnejo nepremičnine v naravi, podrejeno pa, da se ji izplača odškodnina v ocenjeni vrednosti nepremičnin v času nacionalizacije v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Pri tem izkazuje vrednost nepremičnin z dvema cenilcema, ki sta ocenila vrednost nepremičnine približno enako, pri čemer je cenilec M. M. ocenil vrednost nepremičnine ob nacionalizaciji 668.053,22 EUR, vrednost v času vračanja pa 1.592.928,14 EUR. S tem je po mnenju revidentke izkazan pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo, pri čemer je sporno, ali so za revidentkinega pravnega prednika (oče) podani pogoji iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, ki določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države pa ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato načelno ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka sicer navaja, da je poleg zahteve za vračilo premoženja v naravi za primer, če vrnitev v naravi ne bi bila možna, postavila tudi podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine, vrednost premoženja pa izkazuje z mnenjema dveh cenilcev. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje samega upravičenja do denacionalizacije v zvezi z drugim odstavkom 10. člena ZDen (priznanja položaja upravičenca do denacionalizacije), torej same pravice do vrnitve, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti - v nominalnem znesku. Za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je namreč pogoj, da je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, revizija pa ne zatrjuje, da bi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora denacionalizacija v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen.

8. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato obstoja zelo hudih posledic revidentka ni izkazala z navedbo, da odločitev za njo pomeni izgubo velike premoženjske koristi. Tako stališče je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo in ni sporno.

9. Ker revidentka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.