Jedro

Res sodba nima razlogov o "jurisdikciji Republike Slovenije", pri čemer bržkone meri revizija na mednarodno sodno pristojnost (primerjaj smiselno tretji odstavek 16. člena ZPP), vendar je to razumljivo, saj tožena stranka v pritožbi ni načela tega vprašanja, drugostopenjsko sodišče pa po uradni dolžnosti ni dolžno navajati razlogov za pristojnost slovenskega sodišča, če ne gre za spor z mednarodnim elementom (1. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih). Tožeča stranka je postavila na podlagi razdrte pogodbe vrnitveni zahtevek, izražen v denarju. Čeprav je v ozadju tega menjalna pogodba za avtomobila s tujo registracijo, tu ne gre za mednarodni element v pravnem razmerju. Celo, če bi posegli ob obravnavanem spornem razmerju v samo menjalno pogodbo in njen nastanek, ni videti nobene zakonske podlage (pogodba je bila sklenjena v naši državi, tu naj bi bila izpolnjena, toženec ima premoženje v naši državi itd.) za presojo, da gre za razmere z mednarodnim elementom, še manj pa za kakšno navezno okoliščino, ki bi izključevala slovensko sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče po povedanem neizzvano ni dolžno razlagati, zakaj ni podana kakšna izmed absolutnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP in tako tudi ne iz 3. točke tega predpisa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati (1.) tožniku tolarsko vrednost 21.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s tolarsko vrednostjo deviznih obresti po obrestni meri deviznih obresti za DEM za vpogledne vloge od 20.3.1992 naprej; plačati (2.) po 830 DEM na mesec od 1.4.1992 do 30.9.1994 prav tako v tolarski vrednosti z enakimi obrestmi, in (3.) mu povrniti pravdne stroške, medtem ko je (4.) v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Med drugim je ugotovilo, da sta stranki sklenili menjalno pogodbo, da je bil tožniku zasežen avtomobil Golf, ki mu ga je dal toženec, in ker ta zadeve ni uredil, velja pogodba za razdrto, iz razdrte pogodbe pa lahko tožnik zahteva, kar je dal - vrednost avtomobila Audi 80 v znesku 21.000 DEM.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo, sodbo v izreku pod 2., 3. in 4. razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu pod 1. potrdilo sodbo. V zvezi s slednjo odločitvijo je k razlogom sodbe prvega sodišča še dodalo, da tožniku ni bilo potrebno izpodbijati menjalne pogodbe, ker je ta zaradi pravne napake v zvezi z avtomobilom Golf razdrta po samem zakonu. Nepomembno je v kakšnem razmerju sta bila toženec in T. glede golfa.

Tožena stranka je vložila revizijo proti obema sodbama iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala vrhovnemu sodišču, naj sodbi razveljavi in naloži sodišču prve stopnje dopolnitev postopka in novo odločanje, ali razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne temu zadevo v novo odločanje. Trdi, da med strankama sploh ni šlo za menjalno pogodbo, saj je tožnik zastopal svojega brata, ki je bil vpisan kot lastnik avtomobila Audi 80, toženec pa tudi ni nikoli trdil, da je lastnik avtomobila P. T. in ga tako ni mogel prodajati v svojem imenu in za svoj račun. Drugostopenjska sodba nima nobenega stališča glede ugovorov pasivne legitimacije ter jurisdikcije Republike Slovenije v zvezi z dejstvom, da sta bili vozili registrirani v Bosni in Hercegovini in se tam nahajali. Promet s takšnim blagom ni dovoljen in tudi zato ni nastala menjalna pogodba. Če je do nje prišlo, je posel ničen.

Tožeča stranka odgovarja na revizijo, da je ta prepozna, zoper prvostopenjsko sodbo pa nedovoljena, glede bistvenih kršitev pa ne pove, za katere naj bi šlo; da se lahko pravni promet opravlja tudi po pooblaščencih, sicer pa je tožnik izkazal lastništvo z ustno pogodbo z bratom, če pa toženec ni nastopal ne kot lastnik in ne kot pooblaščenec, je jasno v kakšni vlogi je bil; da ni jasno, zakaj ne bi bila možna menjava vozil s tujo registracijo.

Revizija je bila vročena tudi pristojnemu javnemu tožilcu, ki pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Spričo opozorila iz odgovora na revizijo je potrebno povedati, da je ta pravočasna, saj je toženčev pooblaščenec sprejel odločbo druge stopnje 30.8.1995, revizijo pa je vložil 28.9.1995, torej znotraj 30-dnevnega roka za njeno vložitev (prvi odstavek 382. člena ZPP). Res je sicer revizija izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (ista zakonska določba), vendar je potrebno šteti revidentovo navedbo, da jo vlaga tudi zoper odločbo sodišča prve stopnje, le kot nenatančno izražanje, ki ne terja posebne odločitve o zavrženju revizije proti prvostopenjski odločbi.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), revident pa skuša s trditvijo o tem, da tožnik ni bil lastnik avtomobila Audi in da se je predstavljal le kot lastnikov pooblaščenec, revident sam pa kot T. pooblaščenec, poseči prav na dejansko področje. Zato na te trditve sodišče ne bo odgovarjalo.

Neutemeljena je revizijska trditev, češ da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugovorov pasivne legitimacije in jurisdikcije naše države. Bržkone meri s tem na kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, česar pa naravnost ne pove. Sodba vsebuje ugotovitve, da je tožnik izročil tožencu audi, toženec pa tožniku golf, ki je bil zasežen, zaradi česar velja pogodba za razdrto, nadalje, da toženec ni vrnil in da noče vrniti prejetega avtomobila. Ko pri tem še navede ustrezne pravne predpise, je menda dovolj, da more stranka preizkusiti razloge, zakaj je sodišče štelo toženo stranko kot pasivno legitimirano. Res sodba nima razlogov o "jurisdikciji Republike Slovenije", pri čemer bržkone meri revizija na mednarodno sodno pristojnost (primerjaj smiselno tretji odstavek 16. člena ZPP), vendar je to razumljivo, saj tožena stranka v pritožbi ni načela tega vprašanja, drugostopenjsko sodišče pa po uradni dolžnosti ni dolžno navajati razlogov za pristojnost slovenskega sodišča, če ne gre za spor z mednarodnim elementom (1. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih). Tožeča stranka je postavila na podlagi razdrte pogodbe vrnitveni zahtevek, izražen v denarju. Čeprav je v ozadju tega menjalna pogodba za avtomobila s tujo registracijo, tu ne gre za mednarodni element v pravnem razmerju. Celo, če bi posegli ob obravnavanem spornem razmerju v samo menjalno pogodbo in njen nastanek, ni videti nobene zakonske podlage (pogodba je bila sklenjena v naši državi, tu naj bi bila izpolnjena, toženec ima premoženje v naši državi itd.) za presojo, da gre za razmere z mednarodnim elementom, še manj pa za kakšno navezno okoliščino, ki bi izključevala slovensko sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče po povedanem neizzvano ni dolžno razlagati, zakaj ni podana kakšna izmed absolutnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP in tako tudi ne iz 3. točke tega predpisa.

Tudi materialnopravni revizijski očitki niso utemeljeni. Še več, vprašljivo je, ali je uporaba izrednega pravnega sredstva revizije v skladu z načelom vesti in poštenja (9. člen ZPP) v pravdnem postopku, če se stranka brani pred nasprotnikovim zahtevkom, za katerega zanesljivo ve, da je ta utemeljen. Ko namreč meni tožena stranka, da menjalna pogodba sploh ni nastala zaradi carinskih predpisov ali pa da je nična, ni videti, zakaj vlaga revizijo, saj če po njenem pogodba ni nastala, pomeni, da je prišlo do premika premoženja (audija) s tožnika na toženca brez pravne podlage (drugi odstavek 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in tako obstaja vrnitvena dolžnost bodisi v naravi bodisi z nadomestitvijo vrednosti (prvi odstavek). Ko pa meni, da je pogodba nična, se tudi ve, da je potrebno vrniti, kar je pridobljeno iz takšnega posla (prvi odstavek 104. člena ZOR). Toženec pa prejetega avtomobila ni vrnil ne tožniku ne njegovemu bratu, za katerega še vedno trdi, da je lastnik, niti ga ni izročil državi, ko ugotavlja, da je storil prekršek.

Sicer pa se vrhovno sodišče tudi mimo tistega, kar se trdi v reviziji, strinja s pravnimi opredelitvami nastalega razmerja med strankama, kakor sta jih oblikovali nižji sodišči in kakor so povzeta v uvodu obrazložitve: menjalna pogodba (552. člen ZOR), ki se presoja kot dvojna prodajna pogodba (553. člen ZOR); pravna napaka avta, ki ga je izročil toženec in ki je bil zasežen (508. člen ZOR); razdrta pogodba po samem zakonu (prvi odstavek 510. člena ZOR); vrnitvena obveznost (drugi odstavek 132. člena ZOR).

Noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).