Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe.

Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, zaradi česar se pogodbena sankcija ne more uveljavljati.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost 4. točke drugega odstavka IV. člena Pogodbe o pomoči pri izobraževanju ob delu z dne 21. 2. 2019, kjer je določeno, da mora delavec vrniti stroške šolanja skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od dneva, ko je družba stroške plačala, do dneva vračila, če ne ostane v delovnem razmerju v družbi skladno z določili te pogodbe (t.j. najmanj dve leti po uspešno končanem šolanju).

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

IV. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) je v celoti zavezanka za plačilo sodne takse za postopek po tožbi pred sodiščem prve stopnje."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 16.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.450,00 EUR od 20. 3. 2019 dalje do plačila ter od zneska 8.450,00 EUR od 28. 1. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je nična 4. točka drugega odstavka IV. člena Pogodbe o pomoči pri izobraževanju ob delu z dne 21. 2. 2019, kjer je določeno, da mora delavec vrniti stroške šolanja skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od dneva, ko je družba stroške plačala, do dneva vračila, če ne ostane v delovnem razmerju v družbi skladno z določili te pogodbe (t.j. najmanj dve leti po uspešno končanem šolanju)- II. točka izreka. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača odmerjene stroške postopka, pri čemer je odločilo, da je tožeča stranka tudi zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (III. in IV. točka izreka).

2.Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka) izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb o naravi pogodbenega razmerja in načelu vzajemnosti. Poudarja, da med strankama ni šlo za izobraževanje po napotitvi delodajalca v smislu delovnopravne zakonodaje, temveč za pogodbo o pomoči pri izobraževanju, sklenjeno na pobudo toženca, s katero se je ta zavezal, da bo po zaključku izobraževanja ostal v delovnem razmerju najmanj dve leti oziroma bo v nasprotnem primeru povrnil stroške izobraževanja. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno izenačilo to razmerje z napotitvijo na izobraževanje ter posledično zmotno uporabilo določbe ZDR-1 in kolektivne pogodbe namesto pravil obligacijskega prava. Pritožba nadalje izpostavlja, da je bilo pogodbeno določilo o vračilu stroškov jasno, razumljivo in sorazmerno ter da ne predstavlja nedopustne ali kaznovalne sankcije, temveč legitimen mehanizem varovanja investicije delodajalca v izobraževanje delavca. Toženec je s prejetim izobraževanjem pridobil pomembno korist (naziv MBA), ki jo je kasneje v karieri lahko unovčil, medtem ko tožeča stranka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja koristi od svoje izpolnjene zaveze ni imela. Po stališču pritožbe zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca sama po sebi ne izključuje obveznosti vračila stroškov. Razlog za prenehanje delovnega razmerja je na strani toženca. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb o nastanku škode in odškodninski odgovornosti toženca. Zmotna je tudi odločitev o ničnosti pogodbenega določila, saj za takšno presojo niso podani pogoji po obligacijskem pravu, prav tako pa se je sodišče oprlo na neprimerljivo sodno prakso (slednja se nanaša na situacijo napotitve delavca na izobraževanje s strani delodajalca). Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je po mnenju pritožbe nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v bistvenem niso sporne, izhaja, da sta stranki 21. 2. 2019 sklenili Pogodbo o pomoči pri izobraževanju ob delu, na podlagi katere se je tožeča stranka za toženca zavezala kriti stroške MBA študija v skupni višini 16.900,00 EUR, toženec pa se je med drugim zavezal, da bo po uspešno končanem šolanju ostal v delovnem razmerju najmanj dve leti. Med strankama je nesporno tudi, da je toženec dne 31. 7. 2020 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bilo v drugem pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da je bila zakonita, ter da je izobraževanje nato uspešno zaključil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da določba 4. točke drugega odstavka IV. člena pogodbe o izobraževanju določa obveznost vračila stroškov mimo določb panožne in podjetniške kolektivne pogodbe, zato je štelo, da takšno določilo nedopustno širi obveznosti delavca glede na ureditev v kolektivni pogodbi in je zato nično. Ob tem je dodatno navedlo, da bi bil tožbeni zahtevek delodajalca neutemeljen tudi, če sporna pogodbena določba ne bi bila nična. Ker je bilo v pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da je toženec zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delodajalca, je štelo, da je izpolnitev njegove obveznosti ostati v delovnem razmerju še dve leti po zaključku izobraževanja postala nemogoča zaradi ravnanja, za katera odgovarja tožeča stranka. Zato je po prvem odstavku 117. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ta obveznost ugasnila, tožeča stranka pa tudi iz tega razloga ni upravičena zahtevati vračila stroškov izobraževanja. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za plačilo 16.900,00 EUR z obrestmi zavrnilo, nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila pa ugodilo.

6.Ni utemeljen pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, razumljive in med seboj neprotislovne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih vprašanj spora, in sicer do pravne narave pogodbe o izobraževanju, relevantnosti podjetniške in panožne kolektivne pogodbe ter posledic zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožnika. Dejstvo, da se ni izrecno opredelilo do vseh posameznih navedb tožeče stranke, ne pomeni kršitve postopka, saj sodišče ni dolžno odgovarjati na vsako navedbo stranke, temveč le na tiste, ki so pravno odločilne, kar pa je storilo. Ker je bila izpodbijana sodba obrazložena v obsegu, ki omogoča njen preizkus, in ker iz nje izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave ni podana.

7.Pritožba pravilno izpostavlja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca, kar tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe. Tega toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, sodišče prve stopnje pa slednjega tudi ni ugotovilo, niti pritožba ne priznava, da je šlo za napotitev, kot se to neresnično navaja v odgovoru na pritožbo. Že iz samega poimenovanja pogodbe kot "pogodbe o pomoči pri izobraževanju ob delu" ter njene vsebine izhaja, da je šlo za pogodbeni dogovor o delodajalčevi finančni pomoči pri izobraževanju ob delu, ne pa za delodajalčevo napotitev delavca na izobraževanje. Ker dejanski stan iz kolektivne pogodbe ni podan, spornega pogodbenega določila ni mogoče šteti za ničnega zgolj zato, ker predvideva vračilo stroškov tudi v primeru, če delavec po zaključenem izobraževanju ne ostane še dve leti v delovnem razmerju. Sama takšna klavzula, upoštevajoč tudi tretji odstavek 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1, ni nedopustna niti ni v nasprotju s prisilnimi predpisi že po svoji vsebini. Zato niso podani pogoji za ugotovitev ničnosti po prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodna praksa, na katero se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje (Pdp 623/2021) temelji na drugačnih okoliščinah primera in se nanaša na situacijo, ko je bil delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca, kar pa za obravnavani primer ne velja. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

8.Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo denarni zahtevek tožeče stranke za vračilo stroškov izobraževanja, čeprav iz deloma drugih materialnopravnih razlogov.

9.Ni sicer mogoče pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, ki temeljijo na prvem odstavku 117. člena OZ. Ta določba zajema primere kot so uničenje stvari, pravno prepoved izpolnitve, dejansko neizvedljivost izpolnitve, ipd.. V obravnavani zadevi ne gre za nemožnost izpolnitve obveznosti v smislu navedene določbe, saj bi toženec kljub kršitvi s strani delodajalca lahko ostal zaposlen (fizično in pravno je to mogoče). Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, zaradi česar se pogodbena sankcija ne more uveljavljati. V drugem, pravnomočno končanem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal toženec, zakonita. To pomeni, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi hujših kršitev obveznosti na strani tožeče stranke. V takšnem položaju tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pogodbene sankcije (vračila stroškov izobraževanja) zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti toženca, če je prav s svojim ravnanjem povzročila, da toženec te obveznosti ni izpolnil. Takšna presoja izhaja iz temeljnega obligacijskega načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Nihče se namreč ne more uspešno sklicevati na pravno posledico, do katere je prišlo zaradi njegove lastne kršitve, oziroma si na podlagi lastnega nedopustnega ravnanja ne more ustvariti koristi (nemo auditur propriam turpitudinem allegans).

10.Ni bistveno, da pogodba o pomoči pri izobraževanju izrecno ne razlikuje med posameznimi načini prenehanja delovnega razmerja. Tudi veljavno pogodbeno določilo namreč ne more učinkovati v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Če delodajalec s svojo kršitvijo povzroči, da delavec pogodbeno prevzete obveznosti, da ostane v delovnem razmerju, ne more oziroma ni razumno pričakovati, da jo bo izpolnil, delodajalec zaradi takšne neizpolnitve ne more zahtevati vračila stroškov. Zato je pravilen končni sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 16.900,00 EUR z obrestmi, čeprav razlog za zavrnitev ni ničnost sporne pogodbene določbe niti ugasnitev obveznosti po 117. členu OZ, ampak neizvršljivost pogodbene sankcije v konkretnem primeru zaradi ravnanja tožeče stranke same.

11.Prav tako za odločitev ni pravno odločilno vprašanje nastanka škode. Tožeča stranka namreč svoj zahtevek uveljavlja na podlagi pogodbenega določila o vračilu stroškov izobraževanja, ne pa na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Tudi sicer pogoji za odškodninsko odgovornost niso podani. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta, med drugim protipravno ravnanje povzročitelja škode. V konkretnem primeru pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je toženec podal zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev na strani tožeče stranke, kar pomeni, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno (ne gre za krivdno neizpolnitev pogodbe). Ob odsotnosti protipravnosti že iz tega razloga ni podlage za odškodninsko odgovornost toženca, zato pritožbene navedbe o nastanku škode ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, jo je pritožbeno sodišče potrdilo, neutemeljeno pritožbo pa v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

12.Pritožbeno sodišče se na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni posebej opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso pravno odločilne. Med te sodijo zlasti navedbe o tem, da so bili stroški izobraževanja visoki, da naj bi bil namen podaje izredne odpovedi zgolj izognitev vračilu stroškov izobraževanja in podobno. Navedene okoliščine na drugačno materialnopravno presojo zadeve ne morejo vplivati.

13.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede nasprotne tožbe, je bilo treba na novo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka je uspela glede zahtevka po nasprotni tožbi, ni pa uspela glede zahtevka po tožbi. Toženec je uspel z obrambo proti denarnemu zahtevku, ni pa uspel z ugotovitvenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Ob takem deljenem uspehu je pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

14.Iz enakega razloga je bilo treba spremeniti tudi odločitev o sodni taksi. V postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah- ZST-1). Skladno z drugim odstavkom 18. člena ZST-1 se za postopek po nasprotni tožbi plača posebna taksa. Tožeča stranka je glede zahtevka po tožbi v celoti propadla, zato je do celote zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (po tožbi- ne pa tudi po nasproti tožbi). Takse ne plača delavec kot tožnik v individualnih delovnih sporih o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave (opomba 2.2.b ZST-1). Ker v postopku po nasprotni tožbi tožnik ni uspel, pa je ni mogoče prevaliti niti na toženko po nasprotni tožbi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede taksne obveznosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

15.Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le delno, in sicer glede ugotovitvenega zahtevka in posledične stroškovne odločitve, ni pa uspela glede denarnega zahtevka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, 165. člen ZPP).

-------------------------------

1Trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem se določi s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo.