Jedro

Postavitev nadstreška sicer res pomeni spremembo zunanjega videza objekta, vendar to velja za vsako postavitev nadstreška. Ker pa je taka postavitev izrecno uvrščena med dela iz 27. člena pravilnika, gre očitno za izjemo od splošnega pravila, da taka dela ne smejo spremeniti videza objekta. Zakaj kljub temu meni, da je prišlo do spremembe videza objekta – torej spremembe, ki presega okvir iz druge alineje 2. točke 27. člena pravilnika, toženka ne obrazloži. Prav tako ne obrazloži, v čem naj bi postavitev nadstreška nad teraso spremenila zmogljivosti stanovanjskega objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper – Nova Gorica, št. 06122-505/2009/26 z dne 23. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstreška nad teraso v tretji etaži, maksimalnih tlorisnih dimenzij 5,10 m x 5,00 m na posameznem delu št. 5 v stavbi št. 3629, na zemljišču s parc. št. 1268, k. o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega nadstreška (1. točka izreka), da ga v 30 dneh po prejemu odločbe odstrani in vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor na podlagi ogleda 20. 10. 2011 in zaslišanja tožnika istega dne in še 15. 3. 2012 ugotovil, da je tožnik investitor obravnavanega nadstreška, da je ta nadstrešek sestavljen iz kovinske konstrukcije, ki je delno krita s prozorno plastično kritino in da je bil leta 2006 izveden brez ustreznih soglasij in upravnih dovoljenj oz. gradbenega dovoljenja. Po mnenju inšpekcijskega organa obravnavani nadstrešek ne more biti uvrščen med enostavne objekte, za katere gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti, saj ga zaradi namena in lokacije (3. etaža) ni mogoče šteti za nadstrešek iz 5. točke 5. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času pred 15. 5. 2008. Poleg tega naj glede načina gradnje, odmika od sosednjih zemljišč in izpolnjenosti lokacijskih pogojev (kulturno varstveno območje) ne bi izpolnjeval zahtev iz 19. člena Pravilnika. Po mnenju organa prve stopnje gre za manj zahteven objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tožnik kot investitor navedene gradnje v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo ukrepi iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker naj obravnavani nadstrešek ne bi bil enostaven objekt ne po določbah Pravilnika, ne po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki je bila uveljavljena leta 2008. Po mnenju pritožbenega organa objekt, kakršen je obravnavani nadstrešek, tudi v Uredbi ni izrecno določen kot enostaven objekt, hkrati pa naj tudi ne bi bil izpolnjen pogoj iz 6. člena Uredbe, ki predpisuje obveznost pridobitve pisnega soglasja pristojnega organa oz. službe, če gre za gradnjo objekta na zemljišču, ki leži na varovanem območju. Da bi ustrezen kulturno-varstveni akt potreboval tudi v času gradnje, utemeljuje s sklicevanjem na 6. točko drugega odstavka 18. člena Pravilnika. Opozarja na obveznost pridobitve ustreznega kulturnovarstvenega akta iz drugega odstavka 26. člena Pravilnika, tudi če gre za dela za lastne potrebe po drugi alineji 2. točke 27. člena, vendar meni, da obravnavanega nadstreška ni mogoče šteti med dela za lastne potrebe, saj se taka dela na večstanovanjskih objektih lahko izvedejo le v skladu s projektom za vzdrževanje in obratovanje objekta kot sestavino uporabnega dovoljenja. Poleg tega naj bi obravnavani nadstrešek spreminjal zmogljivost in zunanji videz osnovnega objekta. Med drugim je zavrnil pritožbeni ugovor, da ne gre za gradnjo, saj naj bi šlo za dela, katerih posledica je nastanek objekta. Pritožbeni ugovor glede časa gradnje pa je zavrnil kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se sporni nadstrešek po 12. členu Uredbe šteje za enostaven objekt, saj naj bi bil kot tak izrecno naveden v a. točki 13. člena Uredbe, razlaga, da Uredba med enostavne objekte ne šteje nadstreškov na terasi pa naj bi bila napačna, saj predvideva tudi druge podobne primere nadstreškov in ne le tistih, ki jih navaja. Poleg tega naj bi bilo kulturnovarstveno soglasje izdano 3. 4. 2012, torej pred odločanjem organa prve stopnje, zato naj bi bila ugotovitev inšpekcijskega organa, da soglasja ni pridobil, napačno. Inšpekcijskemu organu očita nezakonito vodenje zapisnikov in da ni izvedel pravega ugotovitvenega postopka. Tako naj bi bilo dejansko stanje ugotovljeno arbitrarno in po inšpektorjevi prosti presoji ter v nasprotju z njegovimi pristojnostmi. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba je utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo predmetnega nadstreška ni pridobil gradbenega dovoljenja, saj tega ne zanika. Sporno je, ali gre za objekt, za gradnjo katerega je predpisano gradbeno dovoljenje.

Prvostopenjski organ ugotavlja, da gre za nadstrešek nad teraso, ki je posamezen del (št. 5) v stavbi št. 3629, ki stoji na zemljišču s parc. št. 1268 k. o. ... Tako organ prve kot organ druge stopnje menita, da gre v skladu s 7.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za objekt, saj so bila izvedena dela (postavitev kovinske konstrukcije, postavitev plastične kritine), ki pomenijo nastanek objekta. Vendar navedena določba ZGO-1 ne opredeljuje objekta, temveč gradnjo. Po tej določbi se z gradnjo lahko zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida. Objekt opredeljuje 1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1 kot s tlemi povezano stavbo ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami.

V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je bil nadstrešek postavljen leta 2006 (tožnikove trditve o drugem času gradnje je že pritožbeni organ pravilno zavrnil kot nedovoljene pritožbene novote). To pomeni, da ne gre za nelegalno gradnjo, če je bil nadstrešek, kot je obravnavani, opredeljen kot enostaven objekt ali kot dela za lastne potrebe po Pravilniku, ki je veljal do uveljavitve Uredbe, ali če je opredeljen kot enostaven objekt po tej uredbi, ki je veljala v času odločanja o inšpekcijskih ukrepih.

Prvostopenjski organ se do vprašanja, ali je obravnavani nadstrešek enostaven objekt po Uredbi oziroma ali gre za dela za lastne potrebe iz 1. točke prvega odstavka 26. člena Pravilnika, ni opredeljeval, ugotovil je le, da nadstrešek ne izpolnjuje pogojev za enostaven objekt po Pravilniku. Pravilnost te ugotovitve pa sama po sebi še ne zadošča za izrek inšpekcijskih ukrepov. Tudi ugotovitev organa druge stopnje, da nadstrešek nad teraso (tudi) v Uredbi ni izrecno določen kot enostavni objekt, ki je sicer pravilna, ne pomeni, da ga je treba šteti za manj zahteven objekt, za katerega bi moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje.

Postavitev nadstreška sicer res pomeni spremembo zunanjega videza objekta, vendar to velja za vsako postavitev nadstreška. Ker pa je taka postavitev izrecno uvrščena med dela iz 27. člena Pravilnika, gre očitno za izjemo od splošnega pravila, da taka dela ne smejo spremeniti videza objekta. Zakaj kljub temu meni, da je prišlo do spremembe videza objekta – torej spremembe, ki presega okvir iz druge alineje 2. točke 27. člena Pravilnika, toženka ne obrazloži. Prav tako ne obrazloži, v čem naj bi postavitev nadstreška nad teraso spremenila zmogljivosti stanovanjskega objekta.

Postavitev nadstreška, kakršen je obravnavani, pa mora izpolnjevati pogoje za dopustnost gradnje, med katerimi je pravica graditi, ki je pri večstanovanjskih stavbah lahko odvisna od ustreznega soglasja etažnih lastnikov oz. solastnikov, in skladnost gradnje s prostorskimi akti in predpisi, s katerimi je območje gradnje opredeljeno kot varovano (6. člen Uredbe in tretji odstavek 26. člena Pravilnika).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je upravni organ ugotovil, da gre za poseg na delu stavbe v etažni lastnini, ni pa ugotavljal, ali je bilo za obravnavani poseg pridobljeno ustrezno soglasje, ki ga predpisuje Stanovanjski zakon. Prav tako ni ugotavljal, ali so bila dela izvedena v skladu s projektom za vzdrževanje in obratovanje objekta kot sestavino uporabnega dovoljenja, kar je kot pogoj za dela za lastne potrebe, za katera prav tako ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja, določal četrti odstavek 26. člena Pravilnika. To pomeni, da stališče drugostopenjskega organa o neizpolnjevanju tega pogoja nima opore v ugotovljenih dejstvih.

Glede na prej navedeno pa je pravilno stališče organa druge stopnje, da mora investitor pred pričetkom gradnje pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oziroma službe, če leži objekt na varovanem območju, vendar iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje ni razvidno, da bi ta ugotavljal, ali gre za poseg v varovanem območju. Sodišče izpodbijane odločitve v tem delu ne more preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), saj zgolj povzemanje določb Pravilnika, kljub podčrtavanju nekaterih delov tega besedila, ni obrazložitev, iz katere bi bilo mogoče razbrati, zakaj je organ štel, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene zahteve iz 19. člena Pravilnika „glede načina gradnje, odmika od sosednjih zemljišč in izpolnjenosti lokacijskih pogojev (kulturnovarstveno območje)“.

Tudi organ druge stopnje ni pojasnil, na podlagi česa je sklepal, da gre v obravnavani zadevi za varovano območje, zaradi česar bi tožnik moral pridobiti ustrezno soglasje. Skliceval se je le na 6. točko drugega odstavka 18. člena Pravilnika, ki je določala obveznost pridobitve ustreznega kulturnovarstvenega akta, ker da gre za gradnjo na kulturno-varstvenem območju. Prav tako ni pojasnil, na podlagi česa je ugotovil, da potrebno soglasje ni bilo izdano. Tožnik je sicer na zaslišanju 15. 3. 2012 povedal, da ni pridobil nobenih dovoljenj ali soglasij, ker je menil, da gre za enostavni objekt, vendar iz drugih navedb v zapisniku in iz listin v spisu ne izhaja, da bi inšpekcijski organ tožnika seznanil z ugotovitvijo, da se obravnavana gradnja nahaja na takem varovanem območju.

Iz upravnega spisa je sicer razvidno, da je prvostopenjski organ že leta 2011 opravljal poizvedbe pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območni enoti Piran, Občini Izola in Geodetski upravi Republike Slovenije, Območni geodetski upravi Koper, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi svojo odločitev oprl na poslane podatke. Iz listin v spisu tudi ni razvidno, da bi bil tožnik s temi podatki seznanjen. Zato, in ker iz obrazložitve odločitve organa prve stopnje ni razvidno, da temelji na ugotovitvi, da je za izvedbo nadstreška potrebno kulturnovarstveno soglasje, tožniku tudi ni mogoče očitati, da se na soglasje, ki naj bi bilo izdano 3. 4. 2012, torej po njegovem zaslišanju in pred odločitvijo prvostopenjskega organa, ni skliceval že v pritožbi. Gre torej za dovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava, zaradi katerega je ostalo neugotovljeno dejansko stanje, in zaradi kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku, bo moral inšpekcijski organ upoštevati, da je bila letos sprejeta Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13), ki v prvem odstavku 10. člena določa, da se objekti, zgrajeni pred uveljavitvijo te uredbe, glede zahtevnosti in pogojev umestitve v prostor, razvrstijo po določbah te uredbe, če je to za investitorja ugodneje.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).