Jedro

Toženčeva posest v lastninski pravdi zahtevane vrnitve stvari je eden od materialnopravnih pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zavrnitev tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi torej pomeni pravilno uporabo materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za izročitev več predmetov, opredeljenih v izreku pod točko 2 sodbe, in tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 7.970,29 EUR (prej 1.910.000 SIT) kot vrednosti teh predmetov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pomembno vprašanje pri reivindikacijski tožbi je, ali je imel toženec zahtevano stvar v posesti v času vložitve tožbe. V tej zadevi se dejansko vprašanje prepleta z uporabo materialnega prava, zaradi česar je revizija dovoljena. Tožeča stranka v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj ocenjuje, da je toženec imel stvari v posesti in na katerih okoliščinah oziroma dokazih temelji taka ocena. Pri tem navaja le dele izpovedi ene od prič in toženca. Ker je toženec imel posest, je materialnopravni zavezanec za vrnitev stvari, ker je nekatere predmete kasneje odtujil, je tudi materialnopravni zavezanec za plačilo denarja. Obe sodbi sta zato zmotni in napačni. Poleg tega sodbi ne vsebujeta ugotovitve, ali je toženec imel vtoževane stvari v posesti, kar pomeni, da manjkajo odločilni razlogi, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stranke in revizijsko sodišče se zato v revizijski fazi postopka vezani na tiste dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Uveljavljanje nedovoljenega razloga pa ne povzroči nedovoljenosti same revizije, kot je pri utemeljevanju dovoljenosti razumeti tožečo stranko. Pomeni le, da teh revizijskih razlogov revizijsko sodišče ne upošteva, obravnava pa druge razloge v okviru 371. člena ZPP.

V tej zadevi je pravna podlaga za odločitev 37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s kasnejšimi dopolnitvami), ki se uporablja na podlagi prehodne določbe 266. člena Stvarnopravnega zakonika. Po prvem odstavku 37. člena ZTLR lahko lastnik s tožbo zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Pri tem mora v skladu z drugim odstavkom istega člena dokazati, da ima sam na zahtevani stvari lastninsko pravico in da je stvar v toženčevi dejanski oblasti oziroma posesti. Navedena materialnopravna podlaga je bila tožeči stranki v tej pravdni zadevi pojasnjena že v več odločbah.

Sodišči sta ugotovili naslednja odločilna dejstva: – lastnik zahtevanih predmetov (razstavnih in navadnih ptičjih kletk, razstavnih panojev in stojal zanje, valiere za golobe in valiere preletovalnice, valiere za kure in vezanih plošč) je tožeča stranka; – navedene predmete so toženec kot predsednik društva in drugi člani društva skupaj preselili iz skladišča v študentskem domu v skladišče v Zalogu; – ključe skladišča je imel gospodar društva;– toženec kot posameznik spornih predmetov nikoli ni imel v posesti; – samo organizacija prevoza predmetov še ne pomeni, da je imel nad predmeti posest toženec, tožeči stranki pa toženčeve posesti niti za čas ob vložitvi tožbe z drugimi dokazi ni uspelo dokazati.

Na koncu povzeta dokazna ocena pomeni vrednotenje izvedenih dokazov, torej tudi ugotovitev dejstev o zatrjevani toženčevi posesti. Pojasnjeno je že bilo, da je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi. Prav v tej nedovoljeni smeri pa gre praktično cela revizija.

Toženčeva posest v lastninski pravdi zahtevane vrnitve stvari je eden od materialnopravnih pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zavrnitev tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi torej pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Drugačno revizijsko stališče je materialnopravno zmotno. Povedano velja tudi za zavrnitev iz primarnega izhajajočega podrejenega tožbenega zahtevka za plačilo vrednosti stvari. Ta bi lahko bil po podlagi utemeljen le, če bi bila dokazana toženčeva posest in tudi njegova kasnejša odtujitev stvari.

Revizijske trditve o manjkajočih odločilnih dejstvih o toženčevi posesti so v nasprotju s prej povzetimi dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Zato ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.