Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil nadvoz poledenel, in da cestišče ni bilo posuto. Tekom postopka toženima strankama tudi ni uspelo dokazati, da bi voznica vozila z neprimerno hitrostjo. Ob teh dejanskih okoliščinah dejstvo, da je bil postavljen prometni znak spolzka cesta, ne more tožene stranke razbremeniti odgovornosti. Zato s revizijo sodišče nima pomislekov glede uporabe materialnega prava obeh nižjih sodišč (1. odstavek 154. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki solidarno obsodilo na plačilo tolarske protivrednosti 28.396 ATS po odkupnem tečaju na dan plačila s 5 % zamudnimi obrestmi od 15.3.1991 dalje do plačila, na plačilo zneska 25.591,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1991 dalje do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zneska 3.000,00 SIT. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zavarovalna vsota je nižja kot je odškodnina. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kljub temu na plačilo odškodnine obsodilo obe toženi stranki. Poleg tega sodišče ni upoštevalo izjav prič, da je bil na viaduktu ustrezni prometni znak, ter da je treba lokalne ceste pregledovati enkrat tedensko ali po potrebi. Kadar je postavljen znak, prevzame udeleženec v prometu riziko, če ne vozi tako, kot je vremenskim razmeram primerno. Sodišče je tudi opustilo soočenje med stranko in tistim, kateremu naj bi za popravilo plačala 17.000,00 SIT, pri opredelitvi odgovornosti tožene stranke pa bi moralo uporabiti krivdno načelo, saj pri ravnanju cestnega podjetja ni zaslediti krivde.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Tožena stranka natančno ne pove, v čem naj bi sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Kar pa navaja v zvezi z opustitvijo soočenja med tožnico in izvrševalcem popravila vozila, pa je novota, kar je na revizijski stopnji nedopustno (387.člen ZPP). Le zaradi jasnosti pa je treba še pripomniti, da tega dokaza tožena stranka med postopkom ni nikoli predlagala. Tožena stranka nadalje trdi, da sodišče ni upoštevalo izjav prič in drugih dokazov, vendar pri tem ne pove, na katere dokaze misli. Takšno uveljavljanje pa ni zadosti, da bi bil možen preizkus v smeri določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, saj mora revident konkretno povedati, zakaj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V nasprotnem primeru gre le za izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji, kar pa ni dopustno (3.odstavek 385.člena ZPP).

Revizijsko zatrjevanje, da je zavarovalna vsota za primer odgovornosti prvotožene stranke nižja kot je prisojena odškodnina je tudi novota. Zato na ta ugovor revizijsko sodišče ne sme odgovarjati. Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je neutemeljen. Pri tem tožena stranka očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo, da gre v danem primeru za krivdno odgovornost cestnega podjetja. Tožena stranka pri tem spregleda, da sta obe sodišči zadevo obravnavali ravno po načelu krivdne odgovornosti (1.odstavek 154.člena ZOR); kar seveda hkrati pomeni, da je dokazno breme glede ekskulpacije na strani tožene stranke. Kot razbremenilne okoliščine sta toženi stranki uveljavljali, da je bil kritičnega dne na cesti znak spolzka cesta, ter da je s tem voznica prevzela nase nevarnost neprilagojene vožnje, zlasti ker je dolžnost prvotožene stranke, da cesto posipa enkrat tedensko ali po potrebi.

Za presojo uveljavljanih razbremenilnih razlogov je podlaga tedaj veljavni Zakon o cestah (Uradni list SRS št. 2/88) in pripadajoči izvršilni akt, to je Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (objava Uradni list SRS št. 11/88). V zakonu so med drugim določene dolžnosti prvotožene stranke (določilo 82. člena, ki določa, kaj obsega redno vzrdževanje cest, kamor spada po 2. alinei tudi prevoznost cest v zimskem času), v pravilniku pa je določeno, kako vzdrževalec cest to konkretno izvaja. Sodišči prve in druge stopnje sta med drugim ugotovili, da je bil nadvoz poledenel, in da cestišče ni bilo posuto. Tekom postopka toženima strankama tudi ni uspelo dokazati, da bi voznica vozila z neprimerno hitrostjo. Ob teh dejanskih okoliščinah dejstvo, da je bil postavljen prometni znak spolzka cesta, ne more tožene stranke razbremeniti odgovornosti. Zato revizijsko sodišče nima pomislekov glede uporabe materialnega prava obeh nižjih sodišč (1. odstavek 154. člena ZOR).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).