Jedro

Dokler najemna pogodba po Stanovanjskem zakonu ni sklenjena, se odpovedni razlogi presojajo po ZSR/82.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ponovno odločilo, da mora toženec tožeči stranki izročiti izpraznjeno stanovanje v izmeri 59 m2 na naslovu ..., povrniti ji mora tudi 53.721,60 SIT pravdnih stroškov. Toženec se proti taki odločitvi pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa odločitev, da v stanovanju ostane z možnostjo obročnega odplačevanja dolgovane najemnine. Kljub nespornim ugotovitvam, podprtim s poročilom Centra za socialno delo, da namreč že vse od leta 1995 živi v hudi socialni stiski, zlasti zaradi svoje in ženine brezposelnosti, oz. izredno nizkih dohodkov obeh, sodišče ni upoštevalo, da zato ni sposoben plačevati najemnine. Ker je pripravljen sorazmerno svojim prejemkom obveznosti plačevati, sedaj tudi skupaj s hčerko, ki živi v njegovem gospodinjstvu, je upravičena uporaba 1. odstavka 57. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ne more verjeti, da bi ga tožeča stranka po treh desetletjih bivanja v spornem stanovanju postavila s tričlansko družino na cesto, saj bi s tem povzročila še večji socialni problem tako njegovi družini kot družbi. Pritožba ni utemeljena. Ob nesporni ugotovitvi, da najemna pogodba za sporno stanovanje med pravdnima strankama ni sklenjena, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določila 2. odst. 159. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I - 1/00) pravilno navedlo in uporabilo predpise Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS št. 35/82 in 14/84), ki urejajo prenehanje stanovanjskega razmerja zaradi neplačevanja najemnine in drugih pripadajočih obveznosti. Svojo odločitev na taki podlagi je tudi jasno, logično in prepričljivo obrazložilo in ni potrebno prav ničesar dodati. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, v katerih je poudarjena toženčeva socialna stiska tako v kritičnem obdobju v letu 1995 kot kasneje in sedaj, pa velja vendarle opozoriti, da je v postopku na prvi stopnji zanesljivo in tudi nesporno ugotovljeno, (izpoved toženca na list.št. 39), da je toženec prenehal s plačevanjem obveznosti že v času ko sta bila z ženo še oba zaposlena. Ob tem ni plačeval niti finančnim zmožnostim sorazmernega dela, kar pa je pogoj za nedopustnost odpovedi stanovanjskega razmerja v smislu določila 1. odst. 57. člena ZSR/82. Zmotno torej pritožnik meni, da gre za situacijo, ki narekuje uporabo pravkar navedenega predpisa. Ni odveč še poudariti, da je glede na zanesljive in nesporne ugotovitve prvega sodišča odpovedni razlog nastal že v letu 1995, zato kasnejše stiske toženca in njegove družne, kakor tudi kasnejša pripravljenost sorazmernega oz. obročnega poravnavanja obveznosti, za odločitev o tožbenem zahtevku niso upoštevne. Po obrazloženem in ker tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 353. ZPP).