Jedro

Po ZV-1 raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Ta določba ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja.

Položaj, ko je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ureja drugi odstavek 127. člena ZV-1. Že pri izdaji vodnega dovoljenja je treba upoštevati, ali se z vodnim dovoljenjem za lastno oskrbo s pitno vodo zagotavlja oskrba prebivalstva s pitno vodo, če razpoložljivost vodnega vira ne zadošča za izdajo vodnega dovoljenja vsem prosilcem.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 3555-44/2008-15 z dne 11. 11. 2009 se odpravi in se zadeva vrne drugostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške upravnega spora v višini 350 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Agencije Republike Slovenije za okolje je na vlogo tožečih strank izdala vodno dovoljenje št. 35526-8866/2004-47 z dne 2. 9. 2009 in dovolila neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz zajetja na zemljišču parc. št. 1896, k. o. 1775 ..., z Gauss-Krűgrejevima koordinatama Y = 472 436, X = 99 481, in sicer prvima dvema tožečima strankama v količini 0,43 m3/dan in tretji tožeči stranki 0,43 m3/dan. Z izpodbijano odločbo pa je Ministrstvo za okolje in prostor ugodilo pritožbi A.A. in odpravilo navedeno vodno dovoljenje (1. točka izreka) ter samo odločilo o podelitvi vodne pravice tako tožečim strankam kot tudi pritožnici, tako da se neposredna raba vode iz navedenega zajetja dovoli prvima dvema tožečima strankama za lastno oskrbo s pitno vodo v nadomestni stanovanjski stavbi na naslovu B. v količini največ 0,28 m3/dan, tretji tožeči stranki za lastno oskrbo s pitno vodo v stanovanjski stavbi na naslovu C. v količini 0,28 m3/dan in A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) za oskrbovanje hleva s pitno vodo, ki je na zemljišču s parc. št. 256/2 k. o., 1777 ..., v količini največ 0,28 m3/dan (2. točka izreka). S 3. točko izreka je drugostopenjski upravni organ odločil, da morajo imetniki vodne pravice v roku 6 mesecev od pravnomočnosti te odločbe zagotoviti namestitev merilne naprave za ugotavljanje dejanske odvzete količine vode iz zajetja in da morajo odčitke odvzema vode hraniti ves čas trajanja vodne pravice ter jih dati na vpogled ali posredovati na zahtevo Agencije Republike Slovenije za okolje ali pristojne inšpekcijske službe. Dovoljenje za rabo vode velja do 11. 11. 2039, ne glede na določen čas veljavnosti pa preneha z dnem pravnomočnosti priključitve navedenih stavb na javni vodovod (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ druge stopnje odločal o pritožbi zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ki je bila izdana v ponovljenem postopku. Pritožbeni organ navaja, da je bilo vodno dovoljenje, izdano v predhodnem postopku, odpravljeno, zadeva pa vrnjena prvostopenjskemu upravnemu organi v ponoven postopek z napotilom, da mora upravni organ prve stopnje pri odločanju o izdaji vodnega dovoljenja iz obravnavanega vodnega zajetja enakopravno obravnavati vse vložene zahteve za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo. Upravni organ druge stopnje je ugotovil, da prvostopenjski upravni organ ni ravnal po napotilih upravnega organa druge stopnje, saj je odločil le o vlogah, ki sta ju vložila prva in tretja tožeča stranka, ne pa tudi o vlogi prizadete stranke, ki se nanaša na isti vodni vir. V obrazložitvi povzema stališče upravnega organa prve stopnje, po katerem ta zadev ni združil, ker naj bi bile vloge za izdajo vodnega dovoljenja vložene na različnih pravnih podlagah. Vlogi prve in tretje tožeče stranke na podlagi 199. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 – v nadaljevanju ZV-1), vloga A.A. pa na podlagi 127. člena ZV-1. Pritožbeni organ pa meni, da je prvostopenjski upravni organ neutemeljeno obravnaval vlogi navedenih tožečih strank prednostno, ne da bi obravnaval tudi vlogo prizadete stranke. Pojasnil je, da v obravnavanem primeru še nihče nima vodne pravice, zato je bilo treba obravnavati vse tri vloge enakopravno in ob upoštevanju izdatnosti vodnega vira.

Tožeče stranke se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri kronološko povzemajo postopek obravnavanja in odločanja o zahtevi za izdajo vodnega dovoljenja, ki so jo tožeče stranke vložile 10. 8. 2004 na podlagi 199. člena ZV-1. Navajajo, da je prizadeta stranka zaprosila za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za oskrbo hleva za rejo malih živali s pitno vodo iz dveh zajetij, obravnavanega in zajetja „B.“, a sta bili obe zahtevi zavrnjeni. Sklicujejo se na to, da jim je prvostopenjski upravni organ trikrat zaporedoma izdal vodno dovoljenje, izpodbijana odločitev pa naj bi bila nepravilna in nezakonita. Dejansko stanje naj bi bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, bistveno naj bi bila kršena tudi pravila postopka. Menijo, da gre za vsebinsko različne vloge in da bi zato enakopravno obravnavanje takih različnih vlog pomenilo nezakonito odločanje, ki je prepovedano tudi z Ustavo.

Ministrstvu očitajo, da ne upošteva skladnosti nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivostjo vodnega telesa, prednostno oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda (drugi odstavek 127. člena ZV-1). Dnevna poraba vode tožečih strank naj bi bila 3 m3/dan, izdatnost vodnega vira pa naj ne bi zadoščala za izkazane potrebe po oskrbi s pitno vodo za obstoječe uporabnike, kaj šele za nove uporabnike. Tožena stranka naj bi tako spregledala razpoložljivost vodnega telesa, na katerega se nanašajo vse tri vloge. V zvezi s tem navajajo tudi, da ima oskrba prebivalstva s pitno vodo prednost pred rabo voda za druge namene in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 18. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06 in 41/08 – v nadaljevanju Pravilnik), zato naj bi bilo treba glede na razpoložljivost vodnega telesa upoštevati tudi, da ima oskrba prebivalstva (gospodinjstev tožečih strank) prednost pred oskrbo hleva za rejo malih živali. Zato zgolj to, da se obe vlogi nanašata na isti vodni vir, po mnenju tožečih strank še ne pomeni, da ju je treba obravnavati enakopravno. S tremi zaporednimi odpravami prvostopenjskih odločitev naj bi bilo kršeno tudi temeljno načelo iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP), prizadeti stranki pa omogočeno, da svoje pravice uveljavlja v njihovo škodo, čeprav ji je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo hleva dano skladno s pogoji iz lokacijskega dovoljenja, ki je predvidevalo izgradnjo kapnice in ne priključitve objekta na kakšen drug vodni vir. Poleg tega naj bi prizadeta stranka v pritožbi zoper vodno dovoljenje z dne 24. 4. 2009 zahtevala le presežek vode, ki ga obstoječi uporabniki ne potrebujejo, z vlogo za izdajo vodnega dovoljenja pa naj bi zahtevala neposredno rabo vode v količini 0,1 m3/dan, kar je bistveno manj od tega, kar ji je tožena stranka namenila z izpodbijano odločbo. Tožeče stranke sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pripominja, da obstaja presežek vode, ki se izteka iz zbiralnika po travniku in ga tožeče stranke ne potrebujejo. Zato naj bi bila neutemeljena trditev pritožnic, da omejuje njihovo pravico do rabe vode. Zaradi razpoložljivosti vodnega telesa naj ne bi bila odločilna vsebina posamezne vloge in sklicevanje na prvi odstavek 18. člena Pravilnika. Navedba količine vode, ki naj bi jo dobavljali gasilci, pa ne ustreza zatrjevani potrebi tožečih strank po vodi. Dejansko stanje razpoložljivost vode naj bi tožeče stranke ves čas prikrivale. Dejstvo, da je bila v gradbenem dovoljenju predvidena gradnja kapnice, po mnenju prizadete stranke ne pomeni, da nima pravice vložiti vloge za pridobitev vodnega dovoljenja, poleg tega naj bi analiza kapnice pokazala, da je voda oporečna. Zanika, da bi z uveljavljanjem pravic, ki ji gredo po ZV-1, zlorabljala pravice v upravnem postopku. Po drugi strani naj bi prvi dve tožeči stranki vodo uporabljali v dveh stanovanjskih objektih, med katerimi je eden, ki bi ga morali porušiti, a v njem izvajata gostinsko dejavnost. Tožeči stranki naj bi s pitno vodo tudi zalivali vrt in njivo ter prali avtomobile. Poleg tega naj bi presežek vode tekel po travniku.

Prizadeta stranka je sodišču posredovala dopis, s katerim izraža pripravljenost za dogovor s tožečimi strankami in jim v zameno dovoljuje dovod električne energije prek njene parcele. Tožeče stranke se s predlogom poravnave ne strinjajo, ker menijo, da prizadeta stranka v dovod električne energije tožečim strankam ne more posegati.

Tožba je utemeljena.

Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega upravnega organa, po katerem je treba v obravnavanem primeru obravnavati vse vloge, to pomeni tudi vlogo prizadete stranke, ker na tem vodnem viru še nihče nima vodne pravice. Nesporno je, da so tožeče stranke vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja vložile v roku iz 199. člena ZV-1, vendar po mnenju sodišča ta okoliščina ne more biti podlaga za prednostno obravnavanje njihove vloge.

V obravnavani zadevi gre za lastno oskrbo s pitno vodo, za katero je po 117. členu ZV-1 treba pridobiti vodno pravico. Ta se pridobi na podlagi vodnega dovoljenja (prvi podstavek 119. člen ZV-1) in sicer je treba na podlagi 1. točke prvega odstavka 125. člena pridobiti vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo. Vodno dovoljenje izda ministrstvo na podlagi vloge za pridobitev vodnega dovoljenja (126. člen ZV-1 ali prvi odstavek 199. člena ZV-1), če so izpolnjeni pogoji iz 127. člena ZV-1. Po ZV-1 torej raba vode brez ustreznega dovoljenja ni mogoča. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 pa določa, da mora oseba, ki rabi vodno dobro, pa za takšno rabo ni imela dovoljenja ali koncesije, v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona. Če ta oseba ni vložila vloge v predpisanem roku, inšpektor, pristojen za vode, v skladu s petim odstavkom tega istega člena, prepove uporabo objekta in naprave, s katero ta oseba rabi vodo ter odredi njeno odstranitev. Prvi odstavek 199. člena ZV-1 torej določa obveznost tistim, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona brez dovoljenj ali koncesij rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, in odlaga za čas dveh let od uveljavitve zakona inšpekcijske ukrepe, ne more pa pomeniti podlage za izdajo vodnega dovoljenja. Zato je treba vlogo, ki je bila vložena v skladu s 199. členom ZV-1, obravnavati enako kot vlogo, ki je bila vložena po 126. členu ZV-1, in o izdaji vodnega dovoljenja odločati glede na pogoje iz 127. člena ZV-1. Po navedenem je pravna podlaga za odločanje o upravičenosti do vodnega dovoljenja, tj. tako o vlogi tožečih strank kot o vlogi prizadete stranke, enaka. Položaj, ko je za pridobitev vodnega dovoljenja vloženih več vlog, ki se nanašajo na isto vodno telo, ureja drugi odstavek 127. člena ZV-1. Po tej določbi je treba pri izdaji vodnega dovoljenja upoštevati skladnost nameravane rabe s cilji upravljanja voda, razpoložljivostjo vodnega telesa, prednostno rabo za oskrbo s pitno vodo in namero osebe, da bo izpolnjevala strožje ukrepe varstva in rabe voda.

Drugostopenjski upravni organ je s sklicevanjem na prvi in drugi odstavek 127. člena ZV-1 vodno dovoljenje za neposredno rabo vode iz istega vodnega vira izdal vsem trem vložnikom ter za enako dovoljeno količino odvzema vode in sicer največ 0,28 m3/dan. Pri tem se je skliceval na izdatnost vodnega vira, ki naj bi bila 1 cl/s, kar je približno 0,86 m3/dan. Drugih kriterijev, ki jih določa drugi odstavek 127. člena ZV-1, ni upošteval. Iz tožbenih navedb in navedb prizadete stranke v odgovoru na tožbo pa je razvidno, da je razpoložljivost vodnega telesa odločilna okoliščina, ki, če ne omogoča zadovoljevanje potreb vseh vlagateljev, terja upoštevanje vsaj še kriterija prednostne rabe za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Iz določb ZV-1 izhaja, da ima oskrba prebivalstva s pitno vodo prednost pred rabo voda v druge namene. Tako se vodna pravica na podlagi četrtega odstavka 112. člena delno ali v celoti odvzame, če je zaradi trajnega pomanjkanja vode ogrožena oskrba prebivalstva s pitno vodo. V primerih iz 112. člena ZV-1 se na podlagi drugega odstavka 129. člena ZV-1 po uradni dolžnosti spremeni tudi že izdano vodno dovoljenje. Lastna oskrba s pitno vodo pa je po prvem odstavku 117. člena mogoča, če ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. Zato ima oskrba prebivalstva s pitno vodo prednost pred rabo vode v druge namene tudi pri lastni oskrbi s pitno vodo. Prednostno oskrbo prebivalstva s pitno vodo je torej treba upoštevati tudi po kriteriju prednostne rabe za oskrbo s pitno vodo, ki ga določa drugi odstavek 127. člena ZV-1, pri odločanju o izdaji vodnega dovoljenja.

Navedeno pomeni, da je treba že pri izdaji vodnega dovoljenja upoštevati, ali se z vodnim dovoljenjem za lastno oskrbo s pitno vodo zagotavlja oskrba prebivalstva s pitno vodo, če razpoložljivost vodnega vira ne zadošča za izdajo vodnega dovoljenja vsem prosilcem. V obravnavanem primeru ni sporno, da so tožeče stranke vložilo vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo stanovanjske stavbe, prizadeta stranka pa za oskrbovanje hleva.

Po navedenem bi upravni organ zgolj izdatnost vodnega vira lahko upošteval le, če bi to pomenilo, da razpoložljivost vodnega telesa zadošča za oskrbo s pitno vodo vseh oseb s stalnim prebivališčem v stanovanjskih stavbah prosilcev in za oskrbo hleva. Ker pa izdatnost vodnega vira, ki jo je upošteval v izpodbijani odločbi, ne zadošča niti za oskrbo prebivalcev s pitno vodo, bi moral upravni organ to pri odločanju o vodnem dovoljenju upoštevati. V obravnavani zadevi pa je celo sporno, ali razpoložljivost vodnega telesa res omogoča zadovoljevanje potreb po pitni vodi v količini, kot jo je pri izdaji vodnega dovoljenja upošteval upravni organ. Ni namreč upošteval podatkov o nameravani rabi, ki morajo biti navedene v vlogi v skladu z 2. točko prvega odstavka 126. člena ZV-1, po drugi strani pa prizadeta stranka trdi, da je vode dovolj.

Upravni organ se je namreč glede razpoložljivosti vodnega telesa oprl zgolj na podatek, ki se nanaša na čas nizkega vodnega stanja, ni pa ugotavljal, ali je na podlagi tega podatka mogoče ugotavljati kakšna je razpoložljivost vodnega telesa. Niti iz obrazložitve izpodbijane odločitve niti iz upravnih spisov ni razvidno, na kakšno obdobje se čas nizkega vodnega stanja nanaša in kakšna je izdatnost vodnega vira v časovnem obdobju povprečnega vodnega stanja. Nekateri vodni viri v času nizkega vodnega stanja presušijo, pa to ne pomeni, da za te vodne vire vodnega dovoljenja ni mogoče izdati. Razpoložljivosti vodnega telesa torej ni mogoče enačiti s podatkom o izdatnosti vodnega vira v času nizkega vodnega stanja. To pomeni, da upravni organ tudi dejanskega stanja, ki je v obravnavanem primeru odločilno za izdajo vodnega dovoljenja, ni ugotovil. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti ter v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ najprej ugotoviti dejansko stanje razpoložljivosti vodnega telesa. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju pa bo moral, če bo ugotovil, da razpoložljivost vodnega telesa ne omogoča izdaje vodnega dovoljenja vsem vlagateljem v zahtevani količini, o vodnem dovoljenju odločati ob upoštevanju kriterijev iz drugega odstavka 127. člena ZV-1. Če bo ugotovil, da se izdatnost vodnega vira spreminja, bo ob upoštevanju navedenih kriterijev lahko odločil o vodnem dovoljenju glede na spreminjanje izdatnosti vodnega vira. Tako se lahko na primer vodno dovoljenje izda z določitvijo količine vode, ki se lahko rabi v času nizkega vodnega stanja in z določitvijo količine vode, ki se lahko rabi v drugih obdobjih ali vodnih stanjih.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na nejavni seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350 EUR.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.