Jedro

Sporni računi niso vsebovali vseh zahtevanih podatkov, zato ti stroški utemeljeno niso bili priznani. Namen zahtevane vsebine listin je med drugim tudi, da se jasno razmejijo stroški, ki izhajajo iz poslovanja tožnika kot podjetnika, od stroškov, ki jih ima kot fizična oseba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada M. z dne 12. 7. 2002. S slednjo je bila tožniku ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, v višini 1,537.346,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 230.602,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da tožbenih razlogov ni, zato je pazilo na razloge, iz katerih se odločba preizkuša po uradni dolžnosti. Glede bistvenih kršitev postopka ugotavlja, da v upravnem (davčnem) postopku niso bile podane, v vsebinskem pogledu pa je tožena stranka pravilno presodila odločbo prve stopnje ter pritožbene ugovore pravilno zavrnila. Namen zahtevane vsebine listin je med drugim tudi ta, da se jasno razmejijo stroški, ki izhajajo iz poslovanja tožnika kot podjetnika, od stroškov, ki jih ima kot fizična oseba. Ob pregledu posameznih računov pa je bilo ugotovljeno, da se ne glasijo na tožnikovo firmo oziroma v njih manjkajo še drugi podatki, kot je vse razvidno iz zapisnika.

3. Tožnik v laični reviziji – prej pritožbi smiselno ugovarja zahtevani vsebini listin (računov za elektriko, čistila ipd.) ter posledično njihovem neupoštevanju, sicer pa konkretnih pritožbenih oziroma revizijskih ugovorov ne navaja.

4. Tožena stranka na revizijo – prej pritožbo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe je v obravnavani zadevi prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na drugo točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Ker v reviziji (prej pritožbi) konkretni pritožbeni oziroma revizijski ugovori niso navedeni, Vrhovno sodišče pa preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, je presojalo izpodbijano sodbo le glede pravilnosti uporabe materialnega prava, na kar, kot je zgoraj navedeno, pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta se pri odločitvi pravilno oprla na 41. člen Zakona o dohodnini – ZDoh, ki določa, da se dobiček zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov pa se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb (Zakon o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO), če ni s tem zakonom drugače določeno. Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Ur. l. RS, št. 5/95) določa, katere podatke morajo vsebovati računi, na podlagi katerih podjetnik knjiži stroške. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, pa v tem primeru sporni računi niso vsebovali vseh zahtevanih podatkov, zato je odločitev upravnega organa in prvostopenjskega sodišča tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna, saj ti stroški utemeljeno niso bili priznani oziroma upoštevani.

10. Ker torej niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, tožnik pa v reviziji – prej pritožbi konkretnih pritožbenih oziroma revizijskih razlogov ni navedel, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.