Jedro

Storilcu je bila v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočna odločba o prekršku Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 71011-538/2019-9 (03-060-19) z dne 18. 4. 2019 razveljavi ter se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) je z odločbo o prekršku, št. DT 71011-538/2019-9 (03-060-19) z dne 18. 4. 2019 storilca A. B. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 395. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in mu izrekel globo v višini 400,00 EUR.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1357/2019-2453 z dne 18. 9. 2020 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vlagatelj A. B. vložil zoper sklep FURS, št. DT 71011-538/2019-12 (03-060-19) z dne 20. 5. 2019, s katerim je bila kot prepozna zavržena vlagateljeva napoved zahteve za sodno varstvo zoper meritorno odločbo o prekršku.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je zoper prvo navedeno odločbo FURS z dne 18. 4. 2019 v zvezi s citirano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2020 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot uvodoma navaja, kršitev 2. alineje 62. člena in 4. alineje 62.a člena v zvezi s prvim odstavkom 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), 2. alineje 136. člena v zvezi s tretjo točko 156. člena ZP-1, vse v zvezi z 22., 29. in 31. členom Ustave RS ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in 8. točko 155. člena ZP-1. V obrazložitvi uveljavlja tri sklope kršitev, in sicer: (i) kršitev pravice do izjave, ker storilcu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost izjave, (ii) kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ker sta bili zaradi razkritja istih dokumentov izdani dve odločbi o prekršku, in (iii) kršitev do obrazložene sodne odločbe, ker se Okrajno sodišče v Ljubljani ni opredelilo do navedb, ki jih je storilec podal v dopolnitvi zahteve za sodno varstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi navedenih kršitev odločbo o prekršku in sodbo spremeni tako, da prekrškovni postopek zoper storilca ustavi, prekrškovnemu organu in sodišču pa naloži vrnitev že plačane globe in sodne takse.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu, ki v izjavi nanjo ni imel pripomb, je pa predložil kopijo dopolnitve zahteve za sodno varstvo in korespondenco z okrajnim sodnikom, ki je izdal izpodbijano sodbo.

B.

5. Vrhovno sodišče glede zatrjevanih kršitev, ki se nanašajo na prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) in pravico do obrazložene sodne odločbe, ugotavlja naslednja procesno relevantna dejstva: - FURS je dne 18. 4. 2019 kot prekrškovni organ zoper storilca zaradi nedovoljenega razkritja podatkov, ki vsebujejo davčno tajnost, izdal izpodbijano odločbo, št. DT 71011-538/2019-9 (03-060-19), s katero je bilo meritorno, a brez obrazložitve, odločeno o prekršku in storilcu naložena globa, - storilec je zoper navedeno odločbo dne 17. 5. 2019 vložil napoved zahteve za sodno varstvo, ki je bila s sklepom FURS, št. DT 71011-538/2019-12 (03-060-19) z dne 20. 5. 2019 zavržena kot prepozna, saj se je rok za vložitev napovedi iztekel 16. 5. 2019 ob 24.00 uri, - zoper navedeni sklep FURS je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 1357/2019-2453 z dne 18. 9. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bila napoved zahteve za sodno varstvo prepozna, - Informacijski pooblaščenec je dne 28. 2. 2020 kot prekrškovni organ zoper istega storilca zaradi nedovoljenega razkritja osebnih podatkov v istih dokumentih izdal odločbo o prekršku, št. 0603-25/2018/11. 6. Vložnik uveljavlja kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, saj meni, da sta bili zoper storilca zaradi razkritja istih dokumentov izdani dve odločbi o prekršku. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo,1 da načelo ne bis in idem velja tudi v prekrškovnem postopku in da ga je treba spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Pravnomočno odločena stvar je procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve, pri čemer ZP-1 predpisuje tudi postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.

7. Iz zgoraj prikazane časovnice izhaja, da je odločba o prekršku FURS z dne 18. 4. 2019 postala pravnomočna, ko se je iztekel rok za napoved zahteve za sodno varstvo (četrti odstavek 59.a člena ZP-1), kar v konkretni zadevi pomeni, da je pravnomočnost odločbe o prekršku nastopila z dnem 17. 5. 2019.2 Informacijski pooblaščenec je kot prekrškovni organ odločbo o prekršku zoper istega storilca izdal šele dne 28. 2. 2020, zato trditve vložnika, ki zaradi prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari izpodbijajo pravnomočno odločbo FURS, ne morejo biti uspešne že zato, ker je izpodbijana odločba postala pravnomočna prva. Procesna ovira za odločanje, ki jo vložnik zatrjuje zaradi pravnomočne odločbe Informacijskega pooblaščenca, v času odločanja FURS ni obstajala, zato kršitev načela ne bis in idem v predmetni prekrškovni zadevi ne more biti podana.

8. Neutemeljena je tudi v nadaljevanju zahteve zatrjevana kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe, ker se Okrajno sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 18. 9. 2020 ni opredelilo do storilčevih navedb, podanih v dopolnitvi zahteve za sodno varstvo. Vložnik že sam navaja, da je bila dopolnitev zahteve za sodno varstvo vložena po izteku roka za vložitev zahteve za sodno varstvo, vendar meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do zatrjevanih kršitev zakona (nanašajoč se na pravico do izjave in prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), saj bi moralo nanje paziti (tudi) po uradni dolžnosti. Ta vložnikova izvajanja prezrejo, da so se storilčeve navedbe v (prepozni) dopolnitvi zahteve za sodno varstvo nanašale na zakonitost meritorne odločbe FURS o prekršku z dne 18. 4. 2019, ki ni bila predmet presoje v postopku z zahtevo za sodno varstvo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. V slednjem sta se preizkušali (le) pravilnost in zakonitost sklepa FURS o zavrženju storilčeve napovedi zahteve za sodno varstvo, zato sodišče prve stopnje na storilčeve navedbe, ki so bile za predmet odločanja nerelevantne in poleg tega tudi prepozne, ni bilo dolžno odgovarjati.

9. Po navedenem se izkaže, da je za odločitev o obravnavanem izrednem pravnem sredstvu bistven vložnikov očitek, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe o prekršku. V tej zvezi so procesno relevantna dejstva, kot izhajajo iz podatkov spisa, sledeča: - FURS je kot prekrškovni organ dne 12. 2. 2019 storilcu poslal „obvestilo o prekršku“ in ga pozval, naj se v 5 dneh izjavi o prekršku, - storilec je odgovoril, da se v določenem roku o dejstvih in okoliščinah prekrška ne more izjaviti, saj je na bolniškem staležu in nima dostopa do spisa obravnavane zadeve, ter predložil kopijo veljavne odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti za delo, - prekrškovni organ ga je dne 5. 3. 2019 z dopisom „poziv na dopolnitev vloge“ pozval, naj se v petih dneh izjavi o prekršku ali pa predloži kopijo veljavne odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti za delo, na podlagi katere mu bodo rok za podajo izjave podaljšali, - storilec je dne 8. 3. 2019 odgovoril na način, da je predložil veljavno odločbo ZZZS o začasni nezmožnosti za delo v mesecu marcu 2019, iz katere izhaja, da je do konca marca 2019 nezmožen za delo, od aprila 2019 dalje pa zmožen za delo, - FURS je nato dne 18. 4. 2019 izdal izpodbijano odločbo.

10. Vrhovno sodišče v opisani procesni situaciji sprejema navedbe vrhovnega državnega tožilca, da je bila storilcu v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval. S tem je FURS dejansko izvotlil storilčevo pravico do izjave (drugi odstavek 55. člena ZP-1) in mu odvzel možnost predlagati dokaze ter navajati dejstva v svojo korist (2. alineja navedene določbe), kar predstavlja kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1, ki tudi v nadaljevanju postopka ni bila odpravljena, saj zoper meritorno odločbo FURS o prekršku zahteva za sodno varstvo ni bila vložena.

C.

11. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je pravnomočno odločbo o prekršku FURS št. DT 71011-538/2019-9 (03-060-19) z dne 18. 4. 2019 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu organu v novo odločanje. Prekrškovni organ bo moral v novem postopku storilcu omogočiti, da se izjavi o prekršku, nato pa znova odločiti o zadevi.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 29/2007 z dne 6. 12. 2007, IV Ips 176/2010 z dne 23. 10. 2010 in druge. 2 Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1357/2019-2453 z dne 18. 9. 2020, s katero je bila zavrnjena storilčeva zahteva za sodno varstvo zoper procesni sklep FURS o zavrženju napovedi zahteve za sodno varstvo, na pravnomočnost meritorne odločbe FURS o prekršku nima nobenega vpliva.