Jedro

Če so z istim življenjskim primerom uresničeni zakonski znaki dveh kaznivih dejanj (poškodovanje tuje stvari in nasilništvo), ni nujno, da bi obtožnica glede vsakega kaznivega dejanja imela samostojen in ločen opis dejanja, mora pa opis kaznivega dejanja obsegati vse prvine posameznega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800,00 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil D.R. spoznan za krivega (točka I.) storitve kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za prvo dejanje določena kazen dva meseca zapora, za drugo tri mesece zapora in nato izrečena enotna kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da obsojenec v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrne škodo 1.653,83 EUR. V tem obsegu je bil oškodovancu prisojen tudi premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa je bil napoten na pravdo. Obsojenec je dolžan povrniti tudi stroške tega dela kazenskega postopka. Zoper D.R. pa je bila z isto sodbo (točka II.) iz razloga po 1. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnjena obtožba za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter odločeno, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP ter iz razloga po 427. členu ZKP kot tudi zaradi kršitev 28. in 29. člena Ustave RS ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Na zahtevo je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. Ugotavlja, da zahteva ponavlja iste razloge, ki jih je neuspešno uveljavljala že v pritožbenem postopku in da razlogom sodišča druge stopnje ni kaj dodati. Sodišči sta tudi na ustrezen način upoštevali načelo ne bis in idem, pri čemer je sodišče druge stopnje tudi smelo spremeniti opis dejanja obsojencu v korist. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb o steku kaznivih dejanj. Meni, da „v zvezi z enim historičnim dogodkom ni mogoče vložiti treh obtožnih predlogov“, od katerih se vsak nanaša na samostojno kaznivo dejanje, ki se med seboj vsebinsko in pojmovno izključujejo. Navaja tudi, da izrek prvostopenjske sodbe ni pravilen in zakonit, ker mora, kot navaja vložnik, vsaka obtožba imeti samostojen (ločen) opis kaznivega dejanja, v katerem morajo biti navedeni vsi njegovi zakonski znaki. Zaradi tega sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj ni jasno, katere zakonske znake je sodišče pripisalo enemu in katere drugemu kaznivemu dejanju. Zakonski znaki kaznivih dejanj se med seboj „prepletajo in kombinirajo, kar ni dopustno in tudi ne zakonito“.

Po podatkih spisa je bil zoper obsojenega dne 28.5.2003 vložen obtožni predlog za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Iz opisa dejanja izhaja očitek, da je obsojenec dne 18.1.2003 poškodoval (z lopatama in kovinskim zalivalnikom) osebni avtomobil oškodovanca, v katerem so se poleg oškodovanca nahajale še dve odrasli osebi in dva otroka. Opis obsega tudi očitek, da je v istih okoliščinah obsojenec z lopato udaril po kolenu oškodovanca, ki je imel nogo zunaj vozila in mu (med drugim) tudi zagrozil, da ga bo ubil, da ga ne bo več na zemlji in da se ne bo mogel živ odpeljati. S takšnim svojim ravnanjem je pri navzočih osebah povzročil ogroženost in prestrašenost. V zvezi z istim historičnim dogodkom je bil 11.4.2005 vložen še obtožni predlog za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ (točka 1) ter za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ (točka 2), v katerem so zajete vsebinsko enake grožnje kot v prvem obtožnem predlogu. Sodišče prve stopnje je dne 31.5.2006 obe zadevi združilo in izvedlo enoten postopek. Na glavni obravnavi dne 19.10.2006 je državni tožilec umaknil obtožbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ. Na glavni obravnavi dne 22.3.2007 pa je državni tožilec „spremenil oziroma združil oba obtožna predloga“, pri čemer je v vsebinskem pogledu ohranil očitke vseh treh kaznivih dejanj ter jih pravno opredelil kot kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je obsojenca (točka I.) spoznalo za krivega (po spremenjenem obtožnem predlogu) kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in nasilništva, glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti (točka II.) pa je izreklo zavrnilno sodbo, ker je državni tožilec glede tega dejanja umaknil obtožbo. Višje sodišče je deloma ugodilo pritožbi zagovornika in prvostopenjsko sodbo v točki I. spremenilo v odločbah o krivdi (in kazenski sankciji) tako, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ („grozil mu je, da ga bo ubil in da se ne bo mogel živ odpeljati), ker je ocenilo, da je o tem delu historičnega dogodka z izdajo zavrnilne sodbe že bilo pravnomočno razsojeno.

Vložnik zahteve, ki ponavlja razloge, ki jih je neuspešno uveljavljal že v pritožbenem postopku, ostaja na ravni posplošenih trditev in očitkov o zatrjevanih kršitvah zakona oziroma „nepravilnostih“ ne konkretizira z navedbo posameznih zakonskih določb, ne navaja pa tudi konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale uveljavljane kršitve. Vložnik tudi ne pove, zakaj se ne strinja z razlogi, s katerimi je višje sodišče zavrnilo vse njegove pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je višje sodišče obrazloženo in argumentirano zavrnilo zagovornikove pritožbene navedbe in glede na vsebino zahteve še dodaja.

Način obtoževanja, ki ga problematizira vložnik (vložitev dveh obtožnih predlogov v zvezi z istim historičnim dogodkom), sicer ni nezakonit, je pa iz razlogov procesne ekonomičnosti nesmotrn, saj ni razumno, če pred istim sodiščem tečejo ločeni postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj (v zvezi z istim historičnim dogodkom). Z združitvijo obeh postopkov (sedmi odstavek 32. člena ZKP) je sodišče navedene pomanjkljivosti odpravilo.

Navedbe zahteve, „da ne gre za heterogen stek kaznivih dejanj“ in da je „sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni upoštevalo določb o steku“, so nejasne, brez razumne utemeljitve in deloma celo protislovne. Dejstvo je, da je obsojenec po ugotovitvah pravnomočne sodbe v okviru istega življenjskega primera s časovno povezanimi ravnanji uresničil zakonske znake dveh različnih in (kot pravilno ugotavlja tudi vložnik zahteve), samostojnih kaznivih dejanj (poškodovanje tuje stvari in nasilništvo), ki kljub istim krajevnim in časovnim okoliščinam, v katerih sta bili storjeni, nista izgubili svoje samostojnosti. Zato tudi višje sodišče pravilno ugotavlja, da ravnanje obsojenca predstavlja heterogen reden stek kaznivih dejanj, na tej podlagi pa so bile pravilno uporabljene določbe o steku tako v zvezi s pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj kot tudi izrekom kazenske sankcije.

Višje sodišče pravilno ugotavlja, da je zmotno zatrjevanje pritožnika, da mora obtožnica glede vsakega kaznivega dejanja imeti samostojen (ločen opis dejanja) in da je v nasprotnem primeru izrek nejasen.

V sodni praksi se glede sestavljanja opisa kaznivega dejanja uporabljajo različne tehnike. Predvsem je pomembno, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja. V tem pogledu je moč ugotoviti, da sta opisa kaznivih dejanj nasilništva in poškodovanja tuje stvari jasna in popolna (kljub uporabljeni tehniki), res pa je, da bi bila preglednejša, če bi bili obe dejanji opisani vsako posebej. Vendar pa zgolj na tej podlagi sodbi ni mogoče očitati „nezakonitosti“.

Pravno zgrešeno je stališče zahteve, „da sodišče druge stopnje ne sme spreminjati opisa dejanja ali posameznih delov sodbe“ in da je z izrekom zavrnilne sodbe (točka II.) za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ o samem historičnem dogodku že pravnomočno razsojeno. Izrek sodbe naj bi zaradi navedenega bil nejasen in nerazumljiv.

Po določbi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bil prekršen kazenski zakon v škodo obdolženca. Na kršitev kazenskega zakona mora paziti tudi ob preizkusu sodbe v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. V primeru, če ugotovi kršitev zakona, izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi zakona spremeni (prvi odstavek 394. člena ZKP).

V predmetni zadevi je višje sodišče ugodilo zagovornikovi pritožbi in ugotovilo, da je z izrekom zavrnilne sodbe, ki ni bila izpodbijana, o obtožbi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ že pravnomočno razsojeno (kršitev 3. točke 372. člena ZKP v zvezi z 10. členom ZKP). Zato je ta del očitka obtožbe, ki pomeni samostojno kaznivo dejanje, utemeljeno in pravilno izpustilo iz opisa kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Ker gre v tem primeru za samostojno kaznivo dejanje, je zmotno tudi vložnikovo stališče, da naj bi z izrekom zavrnilne sodbe „tudi v preostalem delu sodba postala pravnomočna (res iudicata)“. Navedbe zahteve, da na opisan način ni mogoče storiti kaznivih dejanj in da kaznivo dejanje ni dokazano, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.