Jedro

Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je ugotovljena na podlagi dokumentacije o nakupu in prodaji vozil, ki jo je v postopku pridobil davčni organ. Na tej podlagi je poleg prihodkov ugotovil in upošteval tudi odhodke. Navedba tožnika, da je upošteval le prihodke in ugotavljal le dejstva, ki so v njegovo škodo, je protispisna. Tudi po presoji sodišča se davčna osnova utemeljeno ni ugotavljala na podlagi podatkov primerljivih zavezancev, saj je davčni organ v postopku zbral konkretne podatke o prihodkih in odhodkih, ki omogočajo, da se davčna osnova, glede na položaj tožnika, ugotovi v dejanski višini. Drugih stroškov od tistih, ki jih ugotavlja davčni organ, pa tožnik konkretno ne navede in jih tudi ni navedel v davčnem postopku.

Tožnik je z izpodbijano odločbo ugotovljen kot davčni zavezanec, ker je po presoji davčnega organa opravljal dejavnost zaradi doseganja trajnega dohodka in ne zaradi opravljanja dejavnosti kot občasne. Ali se določena dejavnost opravlja zaradi doseganja trajnega dohodka ali zgolj kot občasna transakcija, se ugotavlja ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin posameznega primera.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ptuj je tožeči stranki z izpodbijano odločbo št. DT 0610-96/2008-16 (1402-09, 1402-15) z dne 31. 7. 2008 odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za leto 2007 v znesku 9.966,98 EUR s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi od 30. 4. 2008 do dneva izdaje odločbe, v znesku 124,14 EUR (pod I. točko izreka) in davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v obdobjih april, junij, julij in avgust 2007 v skupnem znesku 10.998,57 EUR (pod II. točko izreka), vse s pripadajočimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva izdaje odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-04-51/2008-4 z dne 1. 6. 2009 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V skladu s 143. členom ZUP bi moral davčni organ tožnika pred začetkom postopka opozoriti na njegove pravice v postopku in na pravne posledice njegovih dejanj in opustitev. Po 146. členu bi moral tožnika opozoriti na pravico, da se aktivno udeležuje ugotovitvenega postopka in da ima možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pravno relevantne. To pomeni, da bi davčni organ tožniku kot prava neukemu zavezancu moral povedati, katera dejstva in okoliščine so pomembna, saj bi le tako lahko učinkovito branil svoje pravice. Tega davčni organ ni storil, čeprav gre za zavezanca, ki ni gospodarski subjekt, od katerega se zahteva poznavanje predpisov o obdavčenju. Da so navedene kršitve bile zagrešene, nesporno izhaja iz zapisnika, ki Zakona o splošnem upravnem postopku niti ne omenja. Pravica do kontradiktornega postopka je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz spisa je razvidno, da si je tožnik skušal zagotoviti pravno pomoč odvetniške pisarne, vendar le-te pozneje ni mogel plačati. Zato mu je le-ta odpovedala sodelovanje. Sam, kot prava neuk, pa si ni znal pomagati. Zato ni imel prave možnosti, da se razčistijo in zapišejo sporna dejstva, ki so pomembna za obdavčenje. Te pripombe davčni organ v izpodbijani odločbi ni utemeljeno zavrnil oziroma svoje odločitve s tega vidika ni z ničemer obrazložil. Očitek tožnika se nanaša na njegove pripombe, pojasnila in navedbe (da ni opravljal dejavnosti preprodaje osebnih vozil kot obrtne dejavnosti oz. kot samostojni podjetnik posameznik), ki jih je davčni organ preslišal oziroma jih sploh ni zapisal, predvsem pa se o njih v izpodbijani odločbi ni izjavil. Ker tega ni storil, je prišlo do kršitve načela materialne resnice, saj je dejansko stanje ostalo nepopolno in zato tudi nepravilno ugotovljeno. Posledično je nezadostna tudi obrazložitev izpodbijane odločbe. Skladno s 5. členom ZDavP-2 se davčni organ ne sme omejiti zgolj na ugotavljanje dejstev, ki so zavezancu v škodo. - Namen določb 5. člena ZDDV-1 ni razširiti veljavnosti določb tega zakona na vse mogoče osebe, temveč nasprotno, iz pojma „davčni zavezanec“ izločiti osebe, ki sicer priložnostno opravljajo promet blaga ali storitev, ki bi se lahko štel za obdavčljiv promet in ni del trajne, ponavljajoče dejavnosti. Določba je usklajena s prvim odstavkom 9. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ki v 12. členu sicer daje možnost državam članicam, da lahko za davčnega zavezanca štejejo tudi osebo, ki občasno opravi transakcijo. Navedena opcija v ZDDV-1 ni prenesena, kar pomeni, da se na kriterij „občasnosti“ ni mogoče sklicevati. Iz navedenega izhaja, da osebe, ki opravlja dejavnost le občasno, na podlagi določb ZDDV-1 ne moremo šteti za davčnega zavezanca. Po stališču Sodišča Evropskih skupnosti je presoja, ali se določena dejavnost opravlja zaradi doseganja trajnega dohodka ali zgolj kot občasna transakcija v pristojnosti nacionalnih sodišč (npr. sodba Renate Enkler, C-230/94). Pri presoji, ali gre za opravljanje dejavnosti zaradi trajnega doseganja dohodka, pa mora nacionalno sodišče upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Tožnik je v enem letu res kupil šest avtomobilov na svoje ime. Pri nakupu in ob registraciji je plačal vse predpisane dajatve. Torej je ravnal v skladu z zakonom in ni ravnal protipravno. Ker s petimi od šestih avtomobilov ni bil zadovoljen, je nekatere izboljšal oz. popravil in jih prodal naprej. Šestega pa sam vozi in uporablja še danes. Zato trditev, da je opravljal delo na črno kot neregistrirano dejavnost, ni na mestu. Tožnik dejavnosti ni opravljal trajno in obrtoma, saj bi sicer vodil poslovne knjige in evidence. Ker teh ni vodil, v postopku tudi ni mogel dati podatkov o stroških. Davčni organ v izpodbijani odločbi torej ni dokazal oziroma utemeljil, da je šlo v obravnavani zadevi za opravljanje trajne obrtne dejavnosti z namenom pridobivanja dobička. - Odločitev temelji tudi na napačni uporabi materialnega prava. Z ugotovitvijo, da je tožnik opravljal delo na črno, davčni organ prekorači svoja pooblastila. Napačno pa je materialno pravo uporabljeno tudi, ker davčni organ pri cenitvi ne upošteva 68. člena ZDavP-2. Davčni organ bi davčno osnovo moral oceniti, pri čemer bi moral oceniti tudi tožnikove stroške in jih upoštevati v višini, kot jih izkazujejo primerljivi davčni zavezanci. Ker je pri cenitvi upošteval zgolj prihodke, je davčna osnova očitno napačna in ugotovljena v nasprotju z določbami Zakona o dohodnini. Na nepravilnost ravnanja davčnega organa kaže tudi dejstvo, da ta tožniku vse do danes dohodninske odločbe za leto 2007 ni izdal. - Nepravilno je davčni organ uporabil tudi določbe ZDDV-1. Iz spisa zadeve ter obrazložitve izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je tožnik plačal DDV ob pridobitvi vozil. Zato je nepravilen sklep, da bi za ista vozila moral plačati DDV še ob prodaji in sicer brez možnosti poračuna vstopnega DDV. Pri tem je očitno povsem nepomembno dejstvo, da je tožnik v enem letu nabavil šest avtomobilov, od katerih jih je pet tudi prodal, na podlagi česar ga davčni organ uvršča med osebe, ki opravljajo dejavnost preprodaje avtomobilov kot organizirano obrtno dejavnost, saj davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pove, da je tožnik pogoje za prijavo v sistem DDV in obdavčitev z DDV izpolnil že s tem, ko je nabavil drugo vozilo. To pa jasno pokaže, da bi ob takšni (nepravilni) razlagi predpisov o DDV (ki neustrezno in nekritično širi krog zavezancev za DDV), davčni organ lahko nezakonito obremenil vsakega državljana, ki proda avtomobil in si kupi drugega. To pa očitno pokaže, da je davčni organ zavezanca neutemeljeno uvrstil med osebe, ki se ukvarjajo s preprodajo avtomobilov kot organizirano obrtno dejavnostjo. - Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami materialnih predpisov, na katere se sklicuje. Odločba je v dejanskem in pravnem pogledu obsežno in pravilno obrazložena. V njej davčni organ (pravilno) odgovori tudi na pripombe tožnika, po katerih naj bi zapisniške ugotovitve temeljile na nedopustnem posegu v tožnikovo zasebnost in njegove osebne podatke. Do navedbe, da tožnik v letu 2007 ni opravljal dejavnosti preprodaje motornih vozil ter da je vozila kupil in prodal na račun češke družbe A., ki izhaja iz spremnega dopisa k predloženemu pooblastilu odvetniške družbe B., se davčni organ v obrazložitvi odločbe v celoti izjavi. Na podlagi (nespornih) dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na nakup in prodajo osebnih vozil namreč obrazloženo sklene, da je tožnik vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje in na podlagi okoliščin konkretnega primera dejavnost tožnika opredeli kot kontinuirano opravljanje dejavnosti z namenom doseganja dobička na trgu. Okoliščine, ki so pomembne za presojo, so v obrazložitvi odločbe jasno in konkretno navedene (nakup šestih in prodaja petih vozil, čas od nakupa do prodaje posameznega vozila, način prodaje) in v celoti zanikajo tudi spremenjeno navedbo tožnika, da je pet od šestih vozil prodal, ker z njimi ni bil zadovoljen, da je torej vozila kupil z namenom lastne uporabe. Gre za navedbo, ki je, ob upoštevanju nesporno ugotovljenih dejstev, ne le neizkazana, temveč tudi v celoti neprepričljiva.

Ugovore kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jih tožnik uveljavljal v pritožbenem postopku in pri katerih vztraja tudi v upravnem sporu, pravilno in s pravimi razlogi zavrne že davčni organ druge stopnje. Z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, jih kot neutemeljene zavrača tudi sodišče (71. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

Neutemeljeni so tudi ugovori napačne uporabe 68. člena ZDavP-2, ZDoh-2 in ZDDV-1. Kot pravilno pojasni že davčni organ druge stopnje, je davčna osnova od dohodka iz dejavnosti ugotovljena na podlagi dokumentacije o nakupu in prodaji vozil, ki jo je v postopku pridobil davčni organ. Na tej podlagi davčni organ poleg prihodkov ugotovi in upošteva tudi odhodke. Navedba tožeče stranke, da davčni organ upošteva le prihodke in da ugotavlja le dejstva, ki so tožniku v škodo, je po navedenem protispisna. Davčna osnova se v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča utemeljeno ne ugotavlja na podlagi podatkov primerljivih zavezancev, saj je davčni organ v postopku zbral konkretne podatke o prihodkih in odhodkih, ki omogočajo, da se davčna osnova, glede na položaj tožnika, ugotovi v dejanski višini. Drugih stroškov od tistih, ki jih ugotavlja davčni organ, pa tožnik konkretno ne navede in jih tudi ni navedel v davčnem postopku.

Na tožbenim enake pritožbene ugovore, ki se nanašajo na uporabo ZDDV-1 pravilno odgovori že pritožbeni organ. Sodišče se z razlogi v celoti strinja in jih zato tudi v tem delu ne ponavlja. V zvezi s stališčem tožbe, da se na podlagi 5. člena ZDDV-1 oseba, ki opravlja dejavnost le občasno, ne šteje za davčnega zavezanca, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik z izpodbijano odločbo ugotovljen kot davčni zavezanec, ker je po presoji davčnega organa opravljal dejavnost zaradi doseganja trajnega dohodka in ne zaradi opravljanja dejavnosti kot občasne. Ali se določena dejavnost opravlja zaradi doseganja trajnega dohodka ali zgolj kot občasna transakcija, se, kot pravilno navaja tožeča stranka, ugotavlja ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Tako je davčni organ postopal tudi v obravnavani zadevi. Drugih konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi lahko vplivale na presojo, tožnik v davčnem postopku ni niti navajal. Tožbena trditev, da je vozila nabavljal za lastno uporabo in ne z namenom njihove nadaljnje prodaje, pa kot že navedeno, ne prepriča. Okoliščina, da tožnik poslovnih knjig in evidenc ni vodil, pa prav tako ne dokazuje zatrjevanega, temveč je le posledica opravljanja neregistrirane dejavnosti.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 51. člena istega zakona.