Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je ukinila pisarni v A. in F., da je razporedila tožnikovo delo komercialista v ukinjeni pisarni v A. na sedež, in sicer med B.B. in G.G., in da ni na novo zaposlila delavca, ki bi opravljal tožnikovo delo. I.I. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja ekonomike in skupnih služb od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, C.C. pa za delovno mesto ekonomist za čas od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017. Ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil C.C., ni bilo navedeno, da je nadomeščal delavko v času njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža, gre za različni delovni mesti, kot je bilo že navedeno, iz izpovedi C.C. pa izhaja, da tožnikovega dela ni opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Ob tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki na delu v pisarni v A., kar je v skladu tudi z določbo 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno z določbama prve alineje 1. odstavka in 2. odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 8. 2016 nezakonita in da je delovno razmerje med strankama trajalo do 21. 12. 2016 (točka I izreka), da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja do 21. 12. 2016 vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače, prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter nakazilom neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) in mu obračunati denarno povračilo v bruto znesku 17.150,00 EUR ter mu po obračunu davkov in prispevkov izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za kar nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da sama ukinitev pisarne v A. ne pomeni samodejno tudi prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, vendar je kljub temu sprejelo napačen sklep, da je podan utemeljen poslovni razlog in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navajala drugega, kot to, da je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Organizacijski razlog pa je bil ukinitev pisarne v A. Šele z zaslišanjem prič in direktorja je tožena stranka skušala dokazati, da je bil podan ekonomski oziroma poslovni razlog, pri tem pa meril in dokazov in ocene rentabilnosti ni predložila. Ker sta direktor in vodja prodaje na zaslišanju navajala le splošne podatke o upadu prometa v koprski regiji, zlasti na področju kurilnega olja, celovitih in primerjalnih podatkov za postojnsko in kraško regijo pa tožena stranka ni prikazala. Prav tako za to ni podala nobenih pisnih podatkov, zato ni izkazala niti ekonomskega razloga. Ker je tožnik v vlogah le navajal, da bi morala tožena stranka v primeru, ko ugotovi, da sta dva delavca od več zaposlenih na tem delovnem mestu odveč, pojasniti, zakaj se je odpovedala pogodbo o zaposlitvi ravno tožniku, česar pa tožena stranka ni storila. Zato ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da je bistvena za odločitev o zakonitosti presojane odpovedi ugotovitev ali bi lahko tožnik nadaljeval delo komercialista pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na sedežu tožene stranke. Iz pripravljalne vloge tožene stranke izhaja, da se je tudi komercialistu B.B. bistveno zmanjšal obseg dela s prodajo peletov in je zato prevzel delo tožnika, za katerega sploh ni bilo izkazano, da se mu je obseg dela zmanjšal, ali da je bilo njegovo delo nerentabilno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi mogel opravljati dela komercialista na terenu, ki ga je v mesecu maju razpisala tožena stranka. Nadalje navaja, da objave B.B. na Facebooku ne gre pripisati naključju, saj je bila objavljena tik pred iztekom odpovednega roka tožniku. Iz tega je moč sklepati, da je tožena stranka že pred potekom odpovednega roka tožniku vedela, da z obstoječimi komercialisti ne bo mogla izvajati tudi del iz pogodbe o zaposlitvi s tožnikom in je iskala dodatno delovno silo. Ker se je zavedala zakonskih omejitev, je to hotela prikriti in je uporabila neformalen način z objavo na družbenem omrežju. Ne drži tudi zapis sodišča v točki 6 obrazložitve, saj C.C. ni bil zaposlen zaradi nadomeščanja delavke D.D., ker to iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. Zato tožnik meni, da tožena stranka ni izkazala, da je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ni prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj se obseg dela ni zmanjšal, tožena stranka pa je zaposlila dva nova delavca. Nadalje navaja, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi ugovarjal prekluzijo tožene stranke za predložitev zapisnika nadzornega sveta in utemeljitev ukrepov za izboljšanje poslovanja, ker so bili ti dokazi predloženi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, sodišče pa se o tem ugovoru ni izjasnilo. Prav tako je predlagal tudi zaslišanje E.E., sodišče prve stopnje pa izvedbo tega dokaza, ki ga je predlagala tudi tožena stranka, ni kot nepotrebnega zavrnilo in se o njem tudi ni izjasnilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot komercialist, da je bil kot kraj opravljanja dela določen sedež tožene stranke oziroma prostori tožene stranke ter po potrebi v kraju, na lokacijah, kjer družba opravlja svojo dejavnost in po potrebi na drugih lokacijah, ki jih določi delodajalec, da je tožnik dejansko delo opravljal samo v pisarni v A., da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, zaradi racionalizacije oziroma reorganizacije poslovanja, saj je dve zunanji enoti, in sicer pisarni v A. in F., zaprla in zato temu ustrezno zmanjšala število komercialistov.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zaprtje pisarne v A. toženkina poslovna odločitev, sodišče pa pri odločanju o zakonitosti odpovedi o zaposlitvi zaradi morebitne nesmotrnosti te poslovne odločitve ne more odpovedi pogodbe o zaposlitvi oceniti kot nezakonite zgolj iz tega razloga. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ukinitev pisarne v A. še ne pomeni, da je potreba po tožnikovem delu zgolj iz tega razloga prenehala, zato je sodišče preverilo, ali bi lahko tožnik svoje delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi opravljal na sedežu tožene stranke.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnikovo delo potekalo pretežno preko telefona in elektronskih medijev, v pisarno pa so stranke hodile plačevati z gotovino oziroma na obroke. Tako se je tožnikovo delo lahko opravljalo tudi v pisarni na sedežu tožene stranke. Tožnikovo delo je bilo razporejeno med B.B. in G.G., ki sta delala na sedežu tožene stranke. B.B. je poleg dela komercialista opravljal tudi delo skladiščnika, G.G. pa opravlja le tožnikovo delo. V času njune odsotnosti iz pisarne se telefonski klici prenesejo v drugo pisarno, kjer se klici sprejmejo. Tako tožnikovo delo (razen sprejema klicev v primeru njune odsotnosti iz pisarne) opravljata le ta dva delavca, kar izhaja tudi iz izpovedi priče H.H. 9. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila sicer od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017 sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ekonomista z C.C. zaradi nadomeščanja delavke D.D., ki je bila v dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Vendar pa delo ekonomista ni enako delu komercialista, ker ne vsebuje pridobivanja kupcev in naročil ter prodaje energentov, ampak le računovodska in administrativna dela, torej ni opravljal enakih del kot tožnik. Iz izpovedi priče I.I. pa izhaja, da ne dela na komercialnem področju, ampak je nadomestila vodjo računovodstva, ki se je zaposlila drugje. Tožena stranka je res tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku na zavodu za zaposlovanje objavila potrebo po opravljanju dela na delovnem mestu terenski komercialist za polni delovni čas, zaradi preobremenjenosti H.H., vendar niso izbrali nobenega kandidata, to delo pa sedaj skupaj opravljata H.H. in direktor. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se opisa del komercialista in komercialista na terenu toliko razlikujeta, da tožnik ni mogel nadaljevati dela kot komercialist na terenu, kar izhaja iz točke 8 obrazložitve sodbe.

10. Tožena stranka je dokazala, da je ukinila pisarni v A. in F., da je razporedila tožnikovo delo komercialista v ukinjeni pisarni v A. na sedež, in sicer med B.B. in G.G., in da ni na novo zaposlila delavca, ki bi opravljal tožnikovo delo. I.I. je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja ekonomike in skupnih služb od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, C.C. pa za delovno mesto ekonomist za čas od 19. 9. 2016 do 31. 1. 2017. Ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je s toženo stranko sklenil C.C., ni bilo navedeno, da je nadomeščal delavko v času njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža, gre za različni delovni mesti, kot je bilo že navedeno, iz izpovedi C.C. pa izhaja, da tožnikovega dela ni opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Ob tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki na delu v pisarni v A., kar je v skladu tudi z določbo 5. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala skladno z določbama prve alineje 1. odstavka in 2. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

11. Pravilno opozarja pritožba, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o tožnikovem ugovoru prekluzije, ker je tožena stranka po koncu prvega naroka za glavno obravnavo predložila zapisnik nadzornega sveta in utemeljitev ukrepov za izboljšanje poslovanja, vendar pa to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo. Iz obrazložitve sodbe namreč ne izhaja, da so razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala iz poslovnega razloga, zakonita, ugotovljeni na podlagi teh dveh listin, ampak izhajajo iz ostalih izvedenih dokazov. Prav tako neizvedba dokaza z zaslišanjem priče E.E. ni vplivala niti na ugotovitev dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne na zakonitost sodbe, saj so izvedeni dokazi zadostna podlaga za prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa je na podlagi določbe 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.