Jedro

Zgolj dejstvo, da je direktorica prodaje tožnika seznanila, „da niso za skupaj in da mu delovnega razmerja po poteku poskusne dobe pogodbe ne bodo podaljšali“, ne more nadomestiti pisne ocene, ki bi morala biti skladno s kolektivno pogodbo izdelana tri delovne dni pred iztekom poskusne dobe. Določbe kolektivne pogodbe, ki natančno določajo postopek ocenjevanja poskusnega dela, bi morala tožena stranka spoštovati, saj so tožniku v korist, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 1. 3. 2010, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna priznati tožniku delovno razmerje za čas od 1. 3. 2010 do 16. 9. 2010, ga za ta čas prijaviti v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ, mu obračunati bruto plačo v znesku 1.722,61 EUR za vsak mesec, od tega zneska plačati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 9. 2010 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek v presežku iz naslova odškodnine v znesku 15.645,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 1. 3. 2010, nična (4. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.063,80 EUR v roku osem dni, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede stroškov tožene stranke pa je odločilo, da stranka sama krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1., 2., 3. in 5. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da niti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) niti 9. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 108/2005 in spremembe) ne predpisujeta, da mora biti delavec pisno obveščen o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik dne 25. 2. 2010 povabljen na sestanek, na katerem mu je bilo predočeno, da njegovo poskusno delo ni bilo uspešno. Takšen način informiranja je bolj pošten in oseben, pri čemer zahteva s strani delodajalca večjo odgovornost, kot je to zgolj vročitev pisnega dokumenta. Tožnik je J.B. priznal, da je dobil v času dela vso potrebno podporo in podatke od delodajalca. Tožnik zmotno zatrjuje, da ni bil pravočasno obveščen o rezultatu poskusnega dela. Pred nastopom zaposlitve je bil seznanjen z načinom spremljanja poskusnega dela, kar sta izpovedali priči J.B. in I.P.. Dejstvo je, da poskusno delo ocenjuje delodajalec, tožnikovo delo pa je bilo timske narave in specifično, zaradi česar je delež subjektivne ocene relativno velik. Tožnik zaradi sprejete ocene ni bil v ničemer diskriminiran. Izogibal se je vročitvi pisne ocene. Priča R.R. je opravila vročitev pisne ocene tako, da jo je vrgla v tožnikov nabiralnik. Tožnik je sodelavki po telefonu dejal, da bo zvečer doma, česar pa se ni držal, zato je bilo njegovo ravnanje ob vročanju ocene špekulativno. Sodišče bi moralo zaslišati pričo M.P., ki bi izpovedala, na kakšen način je bil tožnik obveščen o oceni poskusnega dela ter o sistemu nagrajevanja delovne uspešnosti ob koncu leta. Ne strinja se tudi s prisojeno odškodnino. Sodišče ugotavlja, da je poklic trgovskega potnika deficitaren, zaradi česar bi se tožnik lahko zaposlil pri drugem delodajalcu, vendar tega ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Pri njej je bil zaposlen zgolj štiri mesece, pred tem pa je bil iskalec zaposlitve in prijavljen pri zavodu za zaposlovanje. Sodišče ni popolno ugotovilo vseh elementov odškodninske odgovornosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Po določbah KP dejavnosti mora delodajalec vročiti delavcu oceno poskusnega dela vsaj tri delovne dni pred iztekom poskusnega obdobja. ZDR jasno določa, na kakšen način bi mu morala vročiti tožena stranka pisno oceno. Tožena stranka ga ni spremljala, kako je opravljal delo in kolikšen obseg prodaje je realiziral. Deležen je bil pohvale pri delu. Po osmih mesecih po odpovedi pogodbe je bil še vedno brez zaposlitve in do sedaj še ni uspel pridobiti novega dela. Višina odškodnine, ki mu jo je prisodilo sodišče, ni previsoka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje v odločilnih dejstvih pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 1. 3. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu komercialista na terenu I in sicer iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Ugotovila je, da bi moral tožnik v času preizkusne dobe štirih mesecev med ostalim skrbno in odgovorno spremljati ter ocenjevati stanje na trgu, za katerega je bil zadolžen, pri čemer bi moral o svojih ugotovitvah obveščati sodelavce in skupaj z njimi iskati rešitve ter sprejemati odločitve. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ko je opravilo potrebna zaslišanja tako tožnika kot prič ter prebralo predloženo listinsko dokumentacijo, ugotovilo, da izpodbijana izredna odpoved ni bila zakonita. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s tako sprejeto odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Delodajalec lahko v skladu z določbo 4. odstavka 125. člena ZDR delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, kar ugotovi delodajalec ob poteku poskusnega dela. V konkretnem primeru je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela (6. alinea 1. odstavek 111. člena ZDR).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namen poskusnega dela v tem, da se pri delavcu v določenem obdobju od začetka zaposlitve dalje preizkusi njegova usposobljenost za opravljanje dela oziroma, če je delo za njega ustrezno. Tožnik je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno poskusno delo v trajanju štirih mesecev, ki ga spremlja direktorica prodaje J.B., kar je v skladu z določbo 14. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Vendar je moral biti tožnik v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 9. člena KP dejavnosti seznanjen z načinom spremljanja poskusnega dela še pred nastopom zaposlitve, pri čemer je moral biti seznanjen z oceno tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, saj se v nasprotnem šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. To pa je za presojo v konkretnem primeru odločilnega pomena.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka do sestanka s tožnikom dne 25. 2. 2010 še ni imela izdelane pisne ocene. Zgolj dejstvo, da je direktorica prodaje J.B. na tem sestanku seznanila tožnika, da niso za skupaj in da mu delovnega razmerja ne bodo podaljšali, ne more nadomestiti pisne ocene, ki bi morala biti glede tožnikovega poskusnega dela izdelana tri delovne dni pred iztekom poskusne dobe, in na katero bi lahko tožnik podal konkretne pripombe. V tej zvezi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se je tožnik naslednje dneve izmikal vročitvi pisne ocene s strani sodelavke na domu, saj je imel nenazadnje zadnji delovni dan 26. 2. 2010 (petek) odobren dopust, pri čemer je šlo pri nadaljevanju za čas sobote in nedelje, ko se ne dela, dne 1. 3. 2010 (ponedeljek) pa je tožnik dejansko prejel izredno odpoved skupaj s pisno oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Vsa tako navedena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča potrjujejo ugotovitev, da tožnik s pisno oceno ni bil seznanjen na način, kot je predviden v določbi KP dejavnosti (tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela), ki je po pravni naravi v korist delavca, saj časovno konkretizira določbo 4. odstavka 125. člena ZDR, da delodajalec ugotovi oceno glede uspešnosti ali neuspešnosti poskusnega dela delavca ob poteku takšnega dela.

Ne glede na obrazložene razloge, ki se nanašajo na postopek izdelave in seznanitve tožnika s pisno oceno, pritožbeno sodišče v celoti soglaša še z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka tudi po vsebini ni dokazala utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. V tej zvezi je sodišče pravilno obrazložilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila podrobnejšega opisa del in nalog njegovega delovnega mesta in ni utemeljila s konkretnimi podatki, v čem ni tožnik izpolnil njenih pričakovanj. Tožena stranka ni konkretno dokazala opustitve tožnika, da ni skrbno in odgovorno spremljal stanja na trgu, za katerega je bil zadolžen in o svojih ugotovitvah obveščal sodelavce. Dejstvo, da ni primerno sodeloval s svojimi sodelavci v prodajnem oddelku, predstavlja splošno oceno, ki v ničemer ne opredeljuje strokovno znanje in usposobljenost tožnika za delo komercialista in soprispevka k timskemu delu, ki ga očitno tožena stranka izpostavlja kot pomembnega. Ne gre prezreti dejstvi, da ima vsaka odpoved pogodbe za posledico prekinitev delovnega razmerja in z njim povezanih pravic delavca, kar lahko bistveno poseže v eksistenco posameznika. Zato bi morali biti razlogi odpovedi pogodbe iz naslova neuspešno opravljenega poskusnega dela pri tožniku konkretnejši in obrazloženi v skladu z deli in nalogami, ki bi morale biti predvidene, vendar tožena stranka opisa del in nalog delovnega mesta komercialista ni predložila. Tožena stranka tako v sporu ni dokazala, da tožnik ni bil sposoben opravljati takšnega dela. Nasprotno, dejstvo, da je tako kot ostali sodelavci prejel nagrado za uspešno delo, kaže ravno to, da je dejansko prispeval k skupinski uspešnosti oddelka, v katerem je delal. Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka po pravilnem postopku in iz utemeljenih razlogov zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi odločitev o prisojeni odškodnini tožniku v višini 15.000,00 EUR. Sodišče lahko delavcu, ki se po ugotovitvi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ne želi vrniti k delodajalcu, v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 plač. Pri odmeri takšne odškodnine se upošteva vse okoliščine na strani delavca (in delodajalca), ki se v posameznem primeru lahko izkažejo za pomembne. Vendar se zaradi posebne narave takšne odškodnine pri njenem priznanju ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega prava. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere je kriterije izoblikovala sodna praksa (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 548/2007). Ti kriteriji so npr.: poklic, zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba pri delodajalcu, ki je podal odpoved, skupna delovna doba, premoženjsko in socialno stanje, dohodki, ki bi jih prejel, če mu ne bi bila odpovedana pogodba ter prejemanje nadomestila za brezposelnost ali socialne pomoči. Zato je sodišče prve stopnje v primeru tožnika pri odmeri višine odškodnine pravilno izhajalo iz navedenih kriterijev, med katerimi je med ostalim povsem sprejemljivo obrazložilo primerjavo, da v kolikor bi mu tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, da bi njegova pravica do nadomestila pri zavodu za zaposlovanju lahko trajala devet mesecev. Poleg tega se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi do zaposlitvenih možnosti tožnika oziroma zaposljivostih poklica v njegovi branži ter vse okoliščine tega primera tudi ustrezno utemeljilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).