Jedro

Načelo materialne resnice je urejeno v 17. členu ZKP, smisel te določbe je, da morajo biti dejstva, ki so pravno pomembna, torej bistvena za izdajo sodbe ali druge odločbe v konkretni zadevi v postopku, ugotovljena po resnici in popolnoma. Tudi druga določila v ZKP (2. odstavek 369. člena, 232., 330, 288., 289., 329. člena, 1. odstavek 351. člena, 1. odstavek 289. člena, 4. odstavek 329. člena, 1. odstavek 343. člena, 4. odstavek 639. člena tudi drugi) so namenjena uresničevanju načela iskanja materialne resnice. ZKP pa pozna tudi odstopanja od načela iskanja materialne resnice (2. odstavek 18. člena, 83. člen, 154. člen, 235. člen, 236. člen, 237. člen, 354. člen. 385. člen). V konceptu mešanega kazenskega postopka (kontradiktorni, akuzatorni), kot je sprejet v veljavnem ZKP, je določeno, da je dokazno breme (onus probandi) na tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo in načelom iskanja resnice zavezano ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Takšno subsidiarnost pa je potrebno razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge, ki je dana tožilcu kot državnemu organu pregona in ki je zavezan k temu, da svoje trditve podpre z dokazi oziroma dokaznimi predlogi, ki jih ocenjuje sodišče (16. člen ZKP). V kolikor bi namreč sodišče samo v celoti zbiralo dokaze za trditve tožilca, navedene v obtožnem aktu, bi prevzelo vlogo, ki sodišču ne gre, in ne bi bilo mogoče več govoriti o nepristranskosti sodišča, s tem pa o poštenem sojenju, kar sta temeljna postulata kazenskega prava. Nepristranskost sodišča je bistvena prvina države (2. člen URS). Nepristranskost pa se lahko doseže s tem, da se sodišče kljub inkvizitornemu načelu ne postavi v vlogo, da samo išče in izvaja ključne dokaze za trditve tožilstva. Kolikor se postavi v to vlogo, krši načelo enakosti orožij v sporu med obdolženim posameznikom in državo, ki jo predstavlja tožilstvo (29. člen URS); ker v konkretnem primeru tožilstvo ni predlagalo ključnih dokazov, ki bi lahko dokazali njegove trditve, jih iz že navedenih razlogov ni bilo dolžno izvesti sodišče, saj bi s tem sledilo tezi tožilstva brez dokazov za njegove trditve. Takšno postopanje bi izključilo objektivnost (nepristranskost) sodišča.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kranju obdolžene J. N., P. G., G. V., T. L. in R. L. iz razlogov po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo očitkov obtožnih predlogov, da naj bi storili kazniva dejanja ponareditve poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ. Stroške postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženih in njihovih zagovornikov ter nagrado zagovornikov pa je naložilo v breme proračuna v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP.

Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter po 11. točki 371. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP in predlagal, da višje sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku.

Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženih T. L., J. N. in R. L. ter G. V. in predlagali, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Višji državni tožilec J. Š. pri Vrhovnem državnem tožilstvu po pregledu spisa ni podal predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo navedbe pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP (pravilno 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Navedbe pritožnika, da sodišče ni izvedlo dokazov na glavni obravnavi na katere je oprlo svojo odločitev, niso točne. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče vpogledalo priloge A1 do A4 (str. 96 spisa), da so bile vpogledane listine v spisih, opr. št. K 319/2005, K 303/2005 in K 319/2005. Ti spisi so na podlagi sklepa naslovnega sodišča z dne 4.1.2006 bili združeni in se je vodil enoten postopek pod opr. št. K 299/2005. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa je tudi razvidno kateri dokazi so bili izvedeni. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.

Pritožnik zatrjuje tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje, kljub temu, da tožilstvo na glavni obravnavi ni predlagalo dodatnih dokazov, samo izvesti nekatere dokaze po načelu "materialne resnice". Tako bi po mnenju pritožnika moralo sodišče zaslišati J. F., opraviti poizvedbe pri FOV o prisotnosti obdolženih na delovnem mestu, ali so dejansko opravili službene poti v navedene kraje in bi šele po tako izvedenih dokazih lahko ugotovilo resnično dejansko stanje. Zato je po mnenju pritožnika ocena sodišča, da ni dovolj dokazov, da so potni nalogi fiktivni, najmanj preuranjena. Zatrjuje tudi, da v kolikor bi bil postavljen izvedenec finančne stroke, bi s pregledom priloženih listin lahko ugotovil, da so bili fiktivno izplačani predujmi, nato s temeljnicami preknjiženi na konto J. F., kateremu so se tako pokrivali stroški oziroma nevrnjena akontacija službene poti.

Takšne navedbe pritožnika so neutemeljene.

Načelo materialne resnice je urejeno v 17. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), smisel te določbe je, da morajo biti dejstva, ki so pravno pomembna, torej bistvena za izdajo sodbe ali druge odločbe v konkretni zadevi v postopku ugotovljena po resnici in popolnoma. Tudi druga določila v Zakonu o kazenskem postopku (2. odstavek 369. člena, 232., 330, 288., 289., 329. člena, 1. odstavek 351. člena, 1. odstavek 289. člena, 4. odstavek 329. člena, 1. odstavek 343. člena, 4. odstavek 639. člena tudi drugi) so namenjena uresničevanju načela iskanja materialne resnice. Zakon o kazenskem postopku pa pozna tudi odstopanja od načela iskanja materialne resnice (2. odstavek 18. člena, 83. člen, 154. člen, 235. člen, 236. člen, 237. člen, 354. člen. 385. člen). V konceptu mešanega kazenskega postopka (kontradiktorni, akuzatorni), kot je sprejet v veljavnem Zakonu o kazenskem postopku, je določeno, da je dokazno breme (onus probandi) na tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo in načelom iskanja resnice zavezano ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Takšno subsidiarnost pa je potrebno razumeti tako, da sodišče ne sme prevzemati vloge, ki je dana tožilcu kot državnemu organu pregona in ki je zavezan k temu, da svoje trditve podpre z dokazi oziroma dokaznimi predlogi, ki jih ocenjuje sodišče (člen 16 ZKP). V kolikor bi namreč sodišče samo v celoti zbiralo dokaze za trditve tožilca, navedene v obtožnem aktu, bi prevzelo vlogo, ki sodišču ne gre, in ne bi bilo mogoče več govoriti o nepristranskosti sodišča, s tem pa o poštenem sojenju, kar sta temeljna postulata kazenskega prava. Nepristranskost sodišča je bistvena prvina države (2. člen URS). Nepristranskost pa se lahko doseže s tem, da se sodišče kljub inkvizitornemu načelu ne postavi v vlogo, da samo išče in izvaja ključne dokaze za trditve tožilstva. V kolikor se postavi v to vlogo, krši načelo enakosti orožij v sporu med obdolženim posameznikom in državo, ki jo predstavlja tožilstvo (29. člen URS), ker v konkretnem primeru tožilstvo ni predlagalo ključnih dokazov, ki bi lahko njegove trditve (da so prav obdolženci podpisovali potne naloge za poti, ki niso bile opravljene), jih iz že navedenih razlogov ni bilo dolžno izvesti sodišče, saj bi s tem sledilo tezi tožilstva brez dokazov za njegove trditve. Takšno postopanje bi izključilo objektivnost (nepristranskost) sodišča. Pritožnik tudi v svoji pritožbi ne predlaga izvedbo novih dokazov, ampak zatrjuje, da bi moralo sodišče samo izvajati dokaze, ki bi potrdili njegova zatrjevanja. Ta pa je v nasprotju z vlogo tožilca, ki mora v obtožnem aktu oziroma tekom postopka navesti s katerimi dokazi, dokazuje navedbe v obtožbi in vlogo sodišča, ki te dokaze presoja. Ker teh dokazov tožilec ni predlagal na glavni obravnavi, niti jih ne predlaga v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilne zaključke, je ob dejstvu, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega sodišča, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.