Jedro

Prvostopenjski organ se do tožnikovega ugovora o neskladju z evidencami plačil ni opredelil. Tudi drugostopenjski organ ni odpravil navedene pomanjkljivosti odločbe organa prve stopnje, čeprav je odgovarjal na tožnikov ugovor, da je obveznost za marec 2014 plačal 10. 4. 2014. Z navajanjem postopkov in odločitve za obveznosti, ki so se nanašale na januar in februar, namreč ni pojasnil ugotovitve, da obveznost za marec 2014 ni bila plačana pravočasno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS št. 4932-2-1401515-9 z dne 23. 6. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za marec 2014 v skupnem znesku 559,38 EUR (ki vključuje glavnico v višini 552,41 EUR ter zamudne obresti v višini 6,97 EUR), poleg tega pa tudi nadaljnje zamudne obresti, ki tečejo od 23. 6. 2014 do plačila; da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana, odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe; da pritožba ne zadrži njene izvršitve; da je takse prosta in da posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru na podlagi evidenc Sklada in podatkov, ki jih Sklad pridobi iz uradnih evidenc, ugotovljeno, da tožnik marca 2014 kot delodajalec ni izpolnil svoje obveznosti iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). Na podlagi podatkov, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od AJPES, Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) in Davčnega urada Republike Slovenije (DURS), je prvostopenjski organ izračunal, da bi moral tožnik zaposlovati šest invalidov, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegel predpisano kvoto 6 %, zaposlenih pa je bilo pet invalidov. Ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače je izračunan mesečni prispevek, ki ga je tožnik dolžan plačati zaradi neizpolnjevanja kvote (65. člen ZZRZI), te obveznosti pa tožnik ni izpolnil. Pojasnjen je še izračun zamudnih obresti.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, glede na tožnikove navedbe, da je 10. 4. 2014 plačal obveznost za marec 2014, pa je med drugim navedel, da je za mesec marec še vedno ostala odprta glavnica obveznosti za mesec januar 2014 (v odgovoru na tožbo popravlja, da gre za mesec marec), ki je zapadla v plačilo 30. 4. 2014 in da Sklad plačila knjiži skladno s 93. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre za vprašanje števila zaposlenih invalidov. Pojasnjuje, da je 8. 1. 2014 na ZZZS pravilno na predpisanem obrazcu prijavil invalidko A.A., da je bil 2. 4. 2014 obveščen, da je bil po uradni dolžnosti izveden popravek zaradi napake ZZZS tako, da je tožnikova prijava pravilno vnesena od 8. 1. 2014 dalje. Navaja, da je že prvi opomin, ki se je nanašal na obveznost za mesec januar 2014 (za 1,51 EUR) zavrnil s sklicevanjem na podatke ZZZS. Po ugovoru na drugi opomin, ki se je nanašal na februar (za 555,45 EUR), pa naj bi toženka prvotno odločbo nadomestila z novo z dne 9. 7. 2014, s katero je ugotovila, da je tudi obveznost za februar poravnana, v odločbi pa je navedeno, da je upoštevan nov podatek ZZZS o zaposlitvi enega invalida več. Ugotovitev toženke, da obveznosti za marec ni plačal, naj bi bila napačna. Da je svojo obveznost za mesec marec plačal 10. 4. 2014, naj bi izhajalo iz potrdila, ki ga je priložil že k ugovoru zoper opomin z dne 19. 5. 2014. Kot dokaz predlaga listine, na katere se v tožbi sklicuje in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe, dodatno še pojasnjuje, da Sklad obračuna za januar 2014 ni popravljal, ker je bila obveznost plačana, za februar 2014 pa je bila izdana nadomestna odločba zaradi popravka obračuna kvote, ker je Sklad prvotno prejel napačen podatek ZZZS. Ker za mesec januar in februar 2014 oseba s statusom invalida ni bila zabeležena, bi moral tožnik „za februar 2014 plačati manjkajočega invalida“, kot je to razvidno iz nadomestne odločbe z dne 9. 7. 2014. Z izpodbijano odločbo naj bi sklad ugotovil stanje obveznosti za mesec marec 2014. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je vse obveznosti do toženke poravnal, tudi obveznost za marec 2014, morebitno nepravilno knjiženje pa naj ne bi smelo imeti posledic zanj. Ugovarja tudi popravljanju napačne navedbe meseca, na katerega naj bi se nanašala njegova obveznost. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo navaja, da je bila z izpodbijano prvostopenjsko odločbo glede na podatke ZZZS obračunana obveznost za enega manjkajočega invalida za mesec marec 2014. Za obračunavanje in plačevanje obveznosti se uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvote). Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS z Uredbo (tretji odstavek 62. člena ZZRZI). S tretjim odstavkom 3. člena Uredbe so tako določene dejavnosti, za katera velja 2 %, 3 % in 6 % kvota, dejavnosti pa so določene glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (prvi odstavek 3. člena Uredbe).

Delodajalec, ki ne izpolni kvote, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (prvi odstavek 65. člena ZZRZI). Na podlagi drugega odstavka 65. člena ZZRZI Sklad delodajalca, ki prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov ni plačal pravočasno, pisno pozove, da prispevek naknadno v določenem roku plača skupaj z zamudnimi obrestmi. Če delodajalec tega ne stori, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, Sklad izda odločbo o obveznosti plačila.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe (tabele na 5. strani), je bila pri izračunu tožnikove obveznosti upoštevana 6 % kvota, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov, tožnik pa temu v tožbi ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da zaposluje 5 invalidov. Še več, tožbi prilaga tudi seznam teh petih zaposlenih invalidov.

Glede na to, da je prav tako dejansko stanje upoštevano v izpodbijani odločbi, torej 5 zaposlenih invalidov, ne drži tožbena navedba, da gre za vprašanje števila zaposlenih invalidov. Tudi iz „ugovora“ zoper odločbo Sklada z dne 23. 6. 2014 je razvidno, da tožnik v upravnem postopku tej odločbi ni nasprotoval, ker bi menil, da obveznosti iz prvega odstavka 65. člena ZZRZI ni dolžan plačati, temveč zato, ker meni, da jo je že plačal. Prvostopenjski organ pa se do tožnikovega ugovora o neskladju z evidencami plačil ni opredelil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel le, da tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka. To pa je tudi vse, kar pristojna organa navedeta v izpodbijani in drugostopni odločbi o plačilu prispevka zaradi (ne)izpolnitve kvote in s tem o tisti dejanski podlagi za izpodbijano odločitev, ki je glede na podatke spisov (očitno) edina sporna v konkretnem primeru. Tudi drugostopenjski organ namreč ni odpravil navedene pomanjkljivosti odločbe organa prve stopnje, čeprav je odgovarjal na tožnikov ugovor, da je obveznost za marec 2014 plačal 10. 4. 2014. Z navajanjem postopkov in odločitev za obveznosti, ki so se nanašale na januar in februar, namreč ni pojasnil ugotovitve, da obveznost za marec 2014 ni bila plačana pravočasno.

Več o tožnikovi obveznosti, ki naj bi izhajala iz neizpolnitve kvote za marec 2014, pove toženka šele v odgovoru na tožbo, vendar teh pojasnil v upravnem sporu, v katerem je predmet preizkusa zakonitost odločbe, kot je bila izdana, ni mogoče upoštevati. Ker torej ostaja izpodbijana odločitev v bistvenem brez razlogov, je ni mogoče preizkusiti niti ji ni mogoče učinkovito ugovarjati s pravnimi sredstvi. To pa pomeni, da je kršitev pravil postopka (214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na razloge izpodbijane odločbe bistvena (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje odpravo odločbe ter ponovno odločanje v zadevi.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Pristojni organ mora v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na stališče sodišča, ki ga je zavzelo v tej sodbi, ter svojo odločitev, kolikor pri njej vztraja, utemeljiti tako v dejanskem kot v pravnem pogledu (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Rok 15 dni za pačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).