Jedro

S tem ko zagovornica opisuje drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 300.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni B.R. spoznan za krivega kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je po določitvi kazni 2 mesecev zapora za prvo kaznivo dejanje in kazni 3 mesecev zapora za drugo kaznivo dejanje sodišče prve stopnje določilo enotno kazen 4 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Obsojenec je bil dolžan plačati stroške kazenskega postopka in na 100.000 SIT določene povprečnine. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot stroške pritožbenega postopka pa mu je določilo 200.000 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica je dne 28.6.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer 11. točko ter kršitve 2. odstavka 371. člena ZKP, kot tudi kršitve iz 1. odstavka 23. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter 6. člena Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Po mnenju zagovornice je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno določbo oziroma določbe materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, sploh ni uporabilo. Obsojenec naj bi ravnal tako, kot mu to dopušča določilo člena 160 ZKP, ker je oškodovanca zasačil pri kaznivem dejanju in ker je oškodovanec pred njim vlomil v njegovo stanovanje, torej je oškodovanca videl pri sami izvršitvi kaznivega dejanja, ta okoliščina pa izključuje obsojenčevo kazensko odgovornost, da je drugim omejil svobodo gibanja. Zagovornica trdi, da izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi sodbe, ki se nanaša na pravno relevantno dejstvo, namreč nastanek telesne poškodbe oškodovanca.

Obsojenec je predlagal tudi izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca sodne medicine, sodišče pa je dokaz neutemeljeno zavrnilo in s tem kršilo navedene določbe Ustave in EKČP. Iz teh razlogov je zagovornica predlagala, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 25.7.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. V odgovoru je menil, da oškodovanec ni storil kaznivega dejanja, zato obsojenec ni imel pravice, ki jo daje določba 160. člena ZKP. Tudi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe po presoji državnega tožilca ni podano, saj oškodovanec ni izrecno trdil, da bi te poškodbe utrpel zaradi padca, ampak da se je zaradi obsojenčevega ravnanja udaril ob levo lopatico. Dokazovanje načina nastanka poškodbe s pomočjo izvedenca je sodišče utemeljeno ocenilo kot nepotrebno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi ponavlja obsojenčev zagovor in navedbe iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ter pri tem opisuje drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. V tem delu torej zagovornica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljaviti.

Ne prvostopenjsko in tudi ne drugostopenjsko sodišče nista ugotovili, da bi oškodovanec storil kaznivo dejanje ter da bi zaradi tega lahko obsojenec oškodovancu vzel prostost v skladu z določbo 160. člena ZKP. To je le trditev zagovornice, ki pa nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako ni nobenega neskladja med izrekom sodbe in obrazložitvijo, saj je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ugotovilo prav tisto izvršitveno dejanje, ki je navedeno tudi v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja tudi iz ugotovitev drugostopenjske sodbe.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedenca sodne medicine sodišče ni kršilo določb 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Sodišču ni namreč potrebno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, v obravnavani zadevi pa je razumljivo obrazložilo zavrnitev navedenega dokaza. Z izvedenimi dokazi je namreč ugotovilo, kako je prišlo do oškodovančeve poškodbe, pri čemer je potrebno poudariti, da gre pri oškodovancu le za sled udarca, ne pa za lahko telesno poškodbo. Iz izvršitvenega dejanja in nastale sledi poškodbe, ki je bila razvidna iz obvestila zdravnika z dne 2.11.2002, je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno in je bila torej pravilna ocena obeh sodišč, da je bil dokazni predlog za izvedenca utemeljeno zavrnjen.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčeva zagovornica, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopkih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.