25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 598/2002 z dne 12. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 783/2001 z dne 19. 6. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 396/96 z dne 27. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je od tožene stranke na temelju 26. člena Ustave in 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) zahteval odškodnino v znesku 3.243.518 SIT za premoženjsko škodo, ki je nastala na njegovem avtomobilu ob trčenjih z vozili tožene stranke med akcijo, ki so jo izvedli policisti. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je Višje sodišče vmesno sodbo razveljavilo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo. Odločitev temelji na stališču, da za škodo, povzročeno na njegovem avtomobilu, ni odgovorna tožena stranka, ker so policisti ravnali v okviru pooblastil in njihovo ravnanje ni bilo protipravno.

2.Pritožnik se ne strinja z navedenim stališčem sodišč. Zatrjuje, da so policisti ravnali v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi določbami. Pritožnik meni, da so policisti prekoračili svoja pooblastila, njihovo ravnanje naj bi bilo nesorazmerno, saj bi bilo mogoče cilj doseči z blažjimi ukrepi. Za utemeljitev svojih navedb se sklicuje na vmesno sodbo sodišča prve stopnje, ki mu je bila v korist, ko je bila razveljavljena. Sodišču prve stopnje, ki je ponovno odločalo, očita, da je upoštevalo zgolj dokaze, ki so pritožniku v škodo, ne pa dokazov, ki so mu korist. Poleg tega naj bi bili nekateri dokazi le "prebrani". Navaja tudi, da v ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje ni sodil senat, temveč sodnik posameznik. Meni, da neuporaba "subsidiarne klavzule," ki naj bi jo izoblikovala nemška praksa, predstavlja kršitev načela enakopravnosti. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. V zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, da ni podal konkretnega dokaznega predloga, pa navaja, da dokaznega predloga ni mogel podati, ker ga na naroku ni bilo, saj naj nanj ne bi bil povabljen. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 26. in tretje alineje 29. člena Ustave in kršitev 50. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo predvsem ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ni naloga Ustavnega sodišča presojati, ali so sodišča pravilno ocenila, da so policisti v konkretnem primeru ravnali v skladu s predpisi, in da svojih pooblastil niso prekoračili, prav tako pa tudi ne presojati dokazne ocene nižjih sodišč. Očitek o nepravilni sestavi sodišča prve stopnje je zgolj očitek o napačni uporabi procesnega prava, ki na raven človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ne posega.

4.Za utemeljevanje ustavne pritožbe se ni mogoče sklicevati na 2. člen Ustave, ker neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist), ki zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. Sodišča z odločitvijo v pravdnem postopku, v katerem pritožnik uveljavlja odškodnino iz naslova premoženjske škode, niso mogla kršiti navedene ustavne pravice.

5.Ustava v 22. členu, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. S tega vidika bi lahko bil pomemben očitek, da pritožnik ni bil vabljen na narok za glavno obravnavo. Vendar je očitek neutemeljen, saj je pritožnik v pravdnem postopku imel pooblaščenca, zato se skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) vabila na narok za glavno obravnavo vročajo le pooblaščencu stranke. Iz sodbe Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je bil na narok za glavno obravnavo vabljen njegov pooblaščenec. Iz pravice do kontradiktornega postopka načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ima stranka tudi odgovornost, da ob predlogu dokaza razločno pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz pomemben. To je pritožniku pojasnilo tudi Vrhovno sodišče. Vrhovno in Višje sodišče sta tudi obrazložili, da izvajanje dokazov o višini nastale škode, glede na stališče, da ravnanje organov tožene stranke ni bilo protipravno, ni bilo potrebno. Pojasnili sta tudi, da načelo neposrednosti izvajanja dokazov ni bilo kršeno, ker se je pritožnikov pooblaščenec strinjal s tem, da se zapisniki o izvedbi teh dokazov le preberejo. Glede na navedeno je očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljen.

6.Kolikor je mogoče njegovo nasprotovanje stališču Vrhovnega sodišča, da v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, razumeti kot očitek, da mu je bila kršena pravica iz 25. člena Ustave, je očitek neutemeljen. Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da 25. člen Ustave več kot pravice do pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje ne zagotavlja.

7.Pritožnik kršitev pravice do povračila škode (26. člen Ustave) ne izkaže. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj zavrnitev pritožnikovega tožbenega zahtevka zoper državo (za povrnitev premoženjske škode) ne pomeni kršitve 26. člena Ustave. Zatrjevana kršitev bi bila podana le v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Stališče, da pritožnik ni upravičen do odškodnine, ker ravnanje policistov ni bilo protipravno, ni takšno.

8.Iz pritožnikovega povzetka določbe EKČP izhaja, da pritožnik zatrjuje kršitev prej veljavne določbe 50. člena EKČP (zdaj 41. člen EKČP). Vendar sodišča z izpodbijanimi odločbami te določbe niso mogla kršiti, saj zgolj pooblašča Evropsko sodišče za človekove pravice, da oškodovani stranki zagotovi pravično zadoščenje, če so izpolnjeni pogoji iz navedene določbe.

9.Očitka, da "neuporaba subsidarne klavzule" pomeni kršitev načela enakopravnosti, pa pritožnik ne utemelji, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić