Jedro

Za odgovornost za kaznivo dejanje ne zadošča le objektivno dejstvo, da je storilec s svojim dejanjem povzročil prepovedano posledico, temveč je potrebno tudi, da je njegovo telesno delovanje bilo spremljano z ustreznim kvalitetnim duševnim delovanjem. Potrebna je torej tudi subjektivna komponenta, torej volja.

Prepovedi javnih prireditev in/ali zborovanj ni mogoče sprejeti na podlagi časopisnih člankov in televizijskih prispevkov ter komunikacij po spletnih portalih, saj to niso objektivni dokazi, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v uradnem postopku.

Potencialna propaganda neke ideologije zato po stališču ESČP ne more biti edini razlog za omejitev, tudi morebitne napovedane proti demonstracije ne morejo biti razlog za prepoved prireditve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Maribor, št. 215-352/2017-10 (9137) z dne 17. 5. 2017, odpravi ter se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor (v nadaljevanju UE MB) kot prvostopni organ ugodila predlogu Policijske postaje Maribor I (v nadaljevanju PP MB I) za prepoved prijavljene javne prireditve „Koncerta ... glasbenika A. A.“ v Festivalni dvorani Lent Maribor za dne 20. 5. 2017 med 22.00 in 00.30 uro naslednjega dne (tč. 1 izreka odločbe) ter to javno prireditev tudi prepovedala (tč. 2 izreka odločbe). Odločeno je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve (tč. 3 izreka odločbe), ter da stroški postopka niso zaznamovani (tč. 4 izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A. s.p. kot organizator koncerta, v zadnjih dneh marca 2017, pričel z medijskim oglaševanjem organizacije koncerta ... glasbenika A.A., ki bi naj bil izveden dne 20. 5. 2017 v Festivalni dvorani Lent Maribor. Organizator je v aprilu 2017 svojo namero konkretiziral in dal preko podjetja B. v prodajo 1.200 vstopnic. Oglaševanje oziroma napoved koncerta bi naj v slovenskem prostoru povzročilo javno nasprotovanje le-temu, saj je pevec slovenski in tudi širši evropski javnosti poznan kot izvajalec, ki je v preteklosti javno simpatiziral z ustaštvom ter imel izrazito radikalen odnos do Srbov. Organizator koncerta je dne 28. 4. 2017 na PP MB I, v skladu z Zakonom o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ), podal prijavo javne prireditve, h kateri je priložil program prireditve in ostale predpisane priloge. PP MB I bi naj po prijavi koncerta na podlagi dodatno zbranih podatkov in dejstev ocenila, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih dejanj, zaradi česar je predlagala prepoved koncerta. V predlogu za prepoved javne prireditve je PP MB I navedla, da glede na svetovno nazorsko usmerjenost glasbenika obstaja utemeljena verjetnost, da bodo na prireditvi s strani glasbenika oziroma s strani posameznih skupin, ki bi se koncerta udeležile, spodbujana kazniva dejanja oziroma da bi se na koncertu lahko spodbujalo k izvrševanju kaznivih dejanj, nasilju in motenju javnega reda, saj organizator nima pregleda nad kategorijami morebitnih obiskovalcev.

3. V zvezi z razjasnitvijo stvari glede odločanja o predlogu je UE MB razpisala in opravila ustno obravnavo, katere se je poleg vabljenega organizatorja prireditve in predstavnika Policijske uprave Maribor (v nadaljevanju PU MB), na organizatorjevo povabilo udeležil tudi strokovni sodelavec organizatorja in zastopnik izvajalca koncerta. Organizator je v svoji izjavi zavrnil utemeljitve PP MB I glede utemeljenosti prepovedi koncerta, saj da ima pregled nad obiskovalci, in da prodajo vstopnic natančno spremlja. Predložil je tudi dokazilo podjetja B. d.o.o., da je za predmetni koncert prodalo 1.148 vstopnic in samo 28 vstopnic v tujih državah, kar po oceni organizatorja dokazuje, da bodo na koncertu prioritetno Slovenci. V zvezi z napovedanim protestnim shodom je povedal, da na prizorišču koncerta le-tega ne bo, saj organizatorji protestov, s strani lastnika prireditvenega prostora, nimajo nikakršnega dovoljenja, prav tako pa imajo za dogodek sklenjeno pogodbo z varnostno službo, dodatno pa bodo zgradili tudi varnostno ograjo. Predstavnik PU MB je povedal, da ključni moment pri odločitvi PP MB I za podajo predloga za prepoved koncerta predstavlja zaznava policije, da prodaja vstopnic poteka tudi v tujini, in da to predstavlja novo dimenzijo tveganja, ter da so na podlagi tega ocenili, da so podani pogoji iz prvega odstavka 6. člena ZJZ za prepoved prireditve. Na obravnavi je podal izjavo tudi zastopnik izvajalca koncerta, ki je povedal, da na nobenem koncertu A.A. ni prišlo do incidenta, ki bi resno ogrožal javni red in mir, in da jih tudi na koncertu dne 20. 5. 2017 ne bo.

4. Na podlagi predloga za prepoved koncerta, izvedene ustne obravnave in po preučitvi vseh listin ter glede na to, da je upravni organ obravnaval tudi vlogo za javni shod nasprotnikov koncerta, je upravni organ ugotovil, da obstaja dokazana verjetnost, da se bodo na prireditvi izvajala kazniva dejanja oziroma da se bo pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj, zato je na podlagi 6. člena ZJZ ugodil predlogu PP MB I in javno prireditev prepovedal. 5. Navedeno odločitev je z odločbo potrdilo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) kot organ druge stopnje s tem, da je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem je pojasnilo, da je policija na UE MB pravočasno naslovila predlog za prepoved koncerta, saj je v skladu z ZJZ po uradni dolžnosti dolžna ugotoviti ali morebitne okoliščine prijavljene javne prireditve kažejo na to, da je prireditev organizirana z namenom, določenim v prvem odstavku 6. člena ZJZ, ter da razlog za prepoved ni bila svetovno nazorska usmerjenost posameznika temveč utemeljena verjetnost, da bodo na prireditvi s strani glasbenika ali posameznih skupin, ki se bodo udeležile koncerta, vzpodbujena kazniva dejanja oziroma da se bo s posameznimi dejanji vzpodbujalo k izvrševanju kaznivih dejanj, nasilju in motenju javnega reda.

6. S tožbo, ki so jo pri tukajšnjem sodišču vložili A. s.p.,A.A. in B.B., tožniki izpodbijajo citirano odločbo UE MB, vlagajo pa tudi tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitve ustavnih pravic. To tožbo je sodišče izločilo in jo vpisalo pod novo opravilno številko II U 412/2017, ki jo je dne 12. 10. 2017 tudi zavrglo, odločitev pa je postala pravnomočna dne 17. 1. 2018. Sodišče je s sklepom opr. št. II U 320/2017-36, z dne 20. 5. 2019, prav tako kot nedovoljeno, zavrglo tožbo drugo in tretje tožečih strank A.A. in B.B..

7. Tožnik zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker prepoved ni obrazložena in konkretizirana, in ker krši svobodo izražanja in pravico do zbiranja A. s.p. kot organizatorja, A.A. kot nastopajočega in 1.200 udeležencev dogodka. Nadalje zatrjuje še, da mu je kot organizatorju zaradi prepovedi koncerta nastala škoda. Tožnik poudarja, da razlogi, na katere se opira izpodbijana odločba, niso takšni, da bi bila prepoved nujna, temveč gre le za domneve, zaradi česar opozarja, da koncertu ni mogoče očitati, da je bil organiziran z namenom, da bi se na njem izvrševala kazniva dejanja. Sodišču predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V ZJZ so urejene najpogostejše oblike javnega zbiranja, in sicer javni shodi in javne prireditve. Po tem zakonu ima vsakdo pravico organizirati javne shode in javne prireditve ter se jih udeleževati, nihče pa nima pravice preprečevati udeležbe na javnem shodu ali javni prireditvi, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pravica do izražanja javnega mnenja in javnega nastopanja je ustavno opredeljena pravica tako v Ustavi Republike Slovenije (39. člen Ustave RS) in v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Zakonito organiziran javni shod ali javna prireditev lahko poteka brez kakršnihkoli omejitev, v skladu z zakonom, z napovedanim programom in izdanim dovoljenjem pristojnega organa. Na eni strani to pomeni, da mora organizator zagotoviti in poskrbeti za red, na drugi strani pa obveznost za vse, da ne motijo organizirane prireditve. Pri uresničevanju te temeljne človekove pravice je potrebno, v skladu z načelom sorazmernosti, presojati tudi pravice drugih zaradi varovanja z ustavo zajamčenih vrednot (15. člen Ustave RS), torej tudi druge okoliščine, zaradi katerih je pri organizaciji prireditve organizatorju možno naložiti večjo odgovornost za izvedbo shoda ali prireditve in v zvezi s tem tudi način omejevanja izvrševanja te pravice.

11. 6. člen ZJZ določa omejitve javnih zborovanj izražanja misli, govora, javnega nastopanja ipd. Prvi odstavek 6. člena ZJZ določa, da je prepovedano organizirati shode oziroma prireditve z namenom, da bi se na njih izvrševala kazniva dejanja oziroma da bi se pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda in miru oziroma oviranja javnega prometa. Po tem odstavku mora torej že ob samem organiziranju shoda ali prireditve obstajati namen organizatorja organizirati takšen shod ali prireditev, na kateri bi se izvrševala kazniva dejanja ali pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj. Po Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) je kaznivo dejanje tisto človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca (16. člen KZ-1). Javna zbiranja ali prireditve na katerih bi organizator že v naprej imel namen, da se bodo izvrševala kazniva dejanja, so npr. shodi oziroma prireditve, na katerih bi že v vabilu, obvestilu ali programu organizator navedel, da bo množico pozval k izvrševanju kaznivih dejanj.1

12. V predmetni zadevi je organizator A. s.p., ki je tudi tožnik, na UE MB podal vlogo za izvedbo koncerta ... glasbenika A.A. Skupaj s prijavo, ki je bila na UE MB posredovana 28. 4. 2017 za izvedbo koncerta dne 20. 5. 2017, je posredoval tudi zahtevane priloge, načrt varovanja, oceno stopnje tveganja, načrt izvajanja in nudenja pomoči, kot tudi odziv glasbenika medijem, kar je razvidno iz 8. točke obrazca „Prijava javne prireditve“ in listin v spisovnem gradivu organa I. stopnje tožene stranke. Iz rubrike „način varovanja prireditve“ izhaja tudi, da bo za red in varovanje skrbela varnostna služba C. d.o.o., pri čemer bodo varnostniki ob vstopu obiskovalcev opravljali površinske preglede in preprečili vnos nevarnih ali prepovedanih snovi in predmetov.

13. Med strankama je nesporno, da je organizator A. s.p. pravočasno in v skladu z zakonskimi določili prijavil javno prireditev koncert ... glasbenika A.A., in da je PP MB I, dne 15. 5. 2017 z dokumentom št. 215-145/2017/7, podala predlog za prepoved prijavljene javne prireditve koncerta. PP MB I je kot razlog predloga za prepoved prijavljene javne prireditve navedla, da je napoved koncerta „v slovenskem prostoru povzročila javno nasprotovanje“, saj je pevec „slovenski in tudi širši evropski javnosti poznan kot izvajalec, ki je v preteklosti javno simpatiziral z ustaštvom ter imel izrazit radikalen odnos do Srbov“. Predvsem glasbenikov odnos do ustaštva bi naj „pri različnih skupinah ljudi v Sloveniji povzročil zelo odklonilno mnenje do nastopa glasbenika“. PP MB I je svoje navedbe utemeljila tudi z obrazložitvijo, da so bili A.A. koncerti „zaradi poveličevanja ustaštva evidentno prepovedani tudi v posameznih mestih Avstrije, Švice in na Hrvaškem“. Kljub dejstvu, da je organizator A. s.p. podal prijavo javne prireditve in zagotovil tudi, da bo poskrbel za red na prireditvi z najeto zasebno varnostno službo C. d.o.o. iz ... in reditelji, in še dodatno sklenil sporazum s policijo, da bo red na prireditvi zagotovljen tudi s pomočjo policistov, je PP MB I predlagala, da je potrebno koncert prepovedati, saj glede na „svetovno nazorsko usmerjenost glasbenika pevca A.A. obstaja utemeljena verjetnost, da bodo na prireditvi s strani glasbenika ali s strani posameznih skupin, ki se bodo udeležili koncerta vzpodbujena kazniva dejanja oziroma da bi se k izvrševanju kaznivih dejanj, nasilju, motenju javnega reda vzpodbujalo“. Zlasti ta nevarnost grozi s „strani posameznih skupin na koncertu“, kar je PP MB I utemeljila z navedbo, da organizator nima pregleda nad kategorijami obiskovalcev v smislu njihove pripadnosti oziroma simpatizerstva z ustaštvom in ostalimi pojavnimi oblikami radikalizma posameznikov, ki izhajajo iz tega naslova. Prodaja vstopnic za koncert pa da poteka tako preko slovenskega spletnega ponudnika vstopnic B. in tudi preko spletne prodaje na Hrvaškem in v Avstriji, zaradi „česar organizator nima pregleda nad svetovno nazorsko usmerjenostjo obiskovalcev, za katere obstaja utemeljena verjetnost, da se bodo koncerta udeležili kot radikalizirani posamezniki iz okolij, kjer so bili koncerti glasbenika prepovedani z namenom vsiljevanja in izvrševanja kaznivih ravnanj“. PP MB I je dodatno štela, da na verjetnost, da bo do izvrševanja kaznivih ravnanj na koncertu prišlo, nakazuje sam organizator s tem, ko je na slovenski spletni strani prodaje vstopnic dodatno opozoril in postavljal omejitve glede prihoda oziroma udeležbe na koncertu, pri čemer bi se naj policija s predmetno nevarnostjo soočala tudi zaradi podane kazenske ovadbe na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru (v nadaljevanju ODT MB) v zvezi suma storitve kaznivih dejanj javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu KZ-1 in sramotitve slovenskega naroda po 165. členu KZ-1, ki je bila podana zoper organizatorja koncerta 31. 3. 2017, v sled česar pa je PU MB 18. 4. 2017 na ODT MB podala poročilo, da niso bili potrjeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, saj se koncert še sploh ni zgodil. Zaradi vsega zgoraj navedenega je PP MB I predlagala, prepoved koncerta.

14. V izpodbijani odločbi je tožena stranka povzela vse navedbe iz postopka glede prepovedi koncerta ... glasbenika A.A., pri čemer pa ni pojasnila in konkretizirala na kakšni podlagi in katerih dokazih ali spornih dejstvih je zaključila, da je bil namen organizatorja koncerta tožnika A. s.p. organizirati koncert z namenom, da se bodo na njem izvrševala kazniva dejanja. Iz odločbe tudi konkretizirano ne izhaja, katere so „različne skupine ljudi v Sloveniji“, pri katerih bi naj prišlo do zelo odklonilnega mnenja do nastopa glasbenika in zato „povzročilo javno nasprotovanje, ker bi naj bil pevec poznan širši evropski javnosti kot izvajalec, ki je v preteklosti javno simpatiziral z ustaštvom“. V odločbi prav tako ni konkretno pojasnjeno kakšen je radikalen odnos do Srbov ne s strani pevca A.A. in na kak način se izraža (npr. v pesmih ali posameznih neprimernih dejanjih), še manj pa je jasen namen organizatorja prireditve, torej tožnika. Zato sodišče ocenjuje, da zgolj s pavšalnimi navedbami v odločbi, ki jih je tožena stranka navedla, ni mogoče izkazati namena tožnika kot organizatorja koncerta, da je že predhodno imel namen, da bi se na prijavljenem koncertu izvrševala kazniva dejanja oziroma da je bil koncert organiziran z namenom, da bi se na njem pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj v luči povzročanja nasilja, motenja javnega reda in miru oziroma oviranja javnega prometa. Pojem namena iz ZJZ je mogoče tolmačiti s kazenskopravnim pojmovanjem naklepa. Za odgovornost za kaznivo dejanje po kazenskopravni teoriji namreč ne zadošča le objektivno dejstvo, da je storilec s svojim dejanjem povzročil prepovedano posledico, temveč je potrebno tudi, da je njegovo telesno delovanje bilo spremljano z ustreznim kvalitetnim duševnim delovanjem. Potrebna je torej tudi subjektivna komponenta: „scire“ ali „vedeti“, torej zavest, ter „velle“ ali „hoteti“, torej volja. Naklep se tako tvori iz delovanja dveh človekovih duševnih funkcij, intelektualne (zavesti) in voluntativne (volje). Na podlagi tega slovenska kazenskopravna teorija razlikuje med tako imenovanim direktnim naklepom, ko se storilec svojega dejanja zaveda in ga hoče storiti, in eventualnim (posrednim) naklepom, ko se storilec zaveda, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa privoli, da takšna posledica nastane2. 15. Nasprotno iz spisovnega gradiva organa I. stopnje tožene stranke izhaja, da je organizator storil vse, kar je potrebno, da bi se vsakršno povzročanje nasilja, motenje javnega reda in miru oziroma izvrševanje kaznivih dejanj preprečilo, ko je pravočasno prijavil prireditev, predložil načrt varovanja za javno prireditev, oceno stopnje tveganja, načrt dela rediteljev, red in pravila na javni prireditvi, načrt izvajanja zdravstvenega varstva na prireditvi, kakor tudi, ko je še dodatno sklenil pogodbo s policijo o dodatnem varovanju in objavil obvestilo obiskovalcem koncerta v Mariboru, da bo vstop obiskovalcev kontroliran na način, da bo strogo prepovedan vnos stvari in predmetov, razni sporni napisi, znaki na oblačilih, ki bi lahko potencialno vzbujali nestrpnost, sovražni govor ali razne provokacije. Iz tega razloga navedenega opozorila v obliki obvestila na spletni strani ponudnika vstopnic, ni mogoče šteti v škodo organizatorju, temveč kvečjemu izkazuje njegovo skrbnost, da bi kakršenkoli poskus vzbujanja nestrpnosti ali izvajanja kaznivih ravnanj preprečil že ob vstopu posameznih obiskovalcev na koncert. Tožena stranka v odločbi, kljub organizatorjevim predloženim dokazom strukture prodanih vstopnic po državah, ni pojasnila in konkretizirala, na kakšni podlagi je ocenila, da tožnik kljub natančni specifikaciji prodanih kart ni imel kontrole nad skupinami ljudi, katerim bi naj bile vstopnice prodane in konkretno kateri skupini obiskovalcev v tujini prodanih vstopnic, je mogoče očitati namen izvrševanja kaznivih dejanj na koncertu. Iz spisovnega gradiva organa I. stopnje tožene stranke namreč izhaja, da je organizator v postopku predložil dokazilo, iz katerega je razvidno, da je podjetje B., ki je bilo edini ponudnik vstopnic za omenjeni koncert prodalo 1148 vstopnic, pri čemer je bilo samo 28 vstopnic prodanih v tujih državah, pa še te je imel organizator pod popolno kontrolo, saj iz izpisa strukture obiskovalcev oziroma kupcev kart izhaja, da je bilo v tujini prodanih 7 kart na Hrvaškem, 19 kart v Avstriji in 2 karti v Srbiji, skupaj torej zgolj 28 kart v tujini.

16. Tožena stranka v odločbi nadalje tudi ni pojasnila in ni konkretizirala, zakaj je kljub dopisu ODT MB, številka Ktr/278/2017/SL/kš, z dne 16. 5. 2017, iz katerega izhaja, da je policija ugotovila, da zoper organizatorja niso bili potrjeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po podani kazenski ovadbi, ki je bila zoper organizatorja podana že 31. 3. 2017 (torej skoraj en mesec pred samo podajo predloga za izvedbo koncerta) ocenila, da so podani razlogi za prepoved koncerta ravno zaradi predmetne ovadbe. Kot izhaja iz predmetnega dopisa namreč že iz ugotovitev policije izhaja, da v zvezi s kazensko ovadbo, ki so jo prejeli dne 31. 3. 2017, niso podani znaki naznanjenega kaznivega dejanja oziroma ni podan utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja javnega vzpodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 287. členu KZ-1 in sramotitev slovenskega naroda po 165. členu KZ-1, kar je bilo očitano organizatorju koncerta.

17. Sodišče je tako po pregledu odločbe tožene stranke ugotovilo, da se tožena stranka v odločbi v ničemer ni opredelila do strukture vstopnic, ki jo je tožnik organizator A. s.p. v postopku izkazal, prav tako se ni opredelila do vseh navedb zahtevanih pogojev za izvedbo koncerta glede zagotovitve varnosti in zdravstvene pomoči, še posebej pa se ni opredelila na kakšni podlagi šteje, da svetovno nazorska usmerjenost glasbenika pevca A.A. izkazuje, da je imel organizator A. s.p. namen organizirati prireditev in koncert, na katerem bodo vzpodbujana ali da se bodo izvrševala kazniva dejanja, kljub izkazanemu aktivnemu sodelovanju organizatorja za preprečitev kakršnihkoli vzpodbujanj in sovraštva. Sodišče pripominja, da prepovedi javnih prireditev in/ali zborovanj ni mogoče sprejeti na podlagi časopisnih člankov in televizijskih prispevkov ter komunikacij po spletnih portalih (kot izhaja iz spisovnega gradiva I. stopnje tožene stranke), saj to niso objektivni dokazi, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v uradnem postopku.

18. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Baczkowski in ostali proti Poljski3, iz katere izhaja, da je dolžnost države, da pri javnih zbiranjih in shodih zagotovi uživanje svoboščin, pri čemer gre za kršitev 11. člena EKČP kolikor država za to ne poskrbi. Iz navedene sodbe tudi izhaja, da sicer ni absolutne pravice organizatorjev tovrstnih prireditev, da bi lahko prireditve ali shode organizirali brez omejitev, da pa mora iti, kolikor gre za prepoved prireditve ali shoda, za potreben poseg v demokratični družbi, ki mora biti tudi ustrezno obrazložen in utemeljen. ESČP je dodatno poudarilo, da je v demokratični družbi treba poseben pomen pripisati pluralizmu in strpnosti, ter da demokracija ne pomeni vedno, da mora v družbi prevladati mnenje večine. Država ima zato dolžnost zagotoviti učinkovito uživanje svoboščin, vključujoč svobodo zbiranja in združevanja iz 11. člena EKČP. 19. Iz citirane sodbe ESČP prav tako izhaja, da mora v primeru posega v svobodo zbiranja in združevanja v luči preprečitve kršitve 11. člena EKČP poseg v svoboščino zadostiti trem kriterijem, in sicer 1) poseg v svoboščino mora biti predpisan z zakonom, 2) poseg mora zasledovati enega izmed naštetih ciljev iz drugega odstavka tega člena (državna ali javna varnost, preprečitev neredov ali kaznivih dejanj, varovanje zdravja ali morale ter varovanje pravic in svoboščin drugih ljudi) in 3) poseg mora biti nujen v demokratični družbi za dosego teh ciljev.

20. Kar se tiče tretjega kriterija, je ESČP v sodbi Vajnai proti Madžarski4 poudarilo, da morajo biti razlogi, s katerimi država utemeljuje poseg v svoboščino „relevantni in zadostni“, ter da mora biti poseg „sorazmeren z zastavljenim ciljem“, vsakršne izjeme pa se morajo tolmačiti ozko. Potencialna propaganda neke ideologije zato po stališču ESČP ne more biti edini razlog za omejitev. ESČP je dodatno pojasnilo, da nošnja simbolov, ki so se uporabljali med vladavino represivnih režimov, lahko privede do nelagodja med žrtvami in svojci teh režimov, da pa takšna čustva, čeprav so razumljiva, ne morejo sama po sebi omejevati svoboščin iz EKČP, ter da morajo sankcije, ki jih izvede država, kljub temu biti sorazmerne z zastavljenim zakonitim ciljem.

21. Nadalje je potrebno pripomniti, da je ESČP5 v svoji praksi posebej izpostavilo, da morebitne napovedane proti demonstracije ne morejo biti razlog za prepoved prireditve, kot je to navedla v odločbi tožena stranka. Po stališču ESČP mora namreč država, kolikor so v postopku podani predlogi za nasprotne proteste, prepovedati shode ali proteste, ki so bili prijavljeni pozneje, zato ker so jih druge organizacije želele organizirati kot protishod na istem kraju ob istem času. Pri navedenem je potrebno izpostaviti, da bi morala tožena stranka ob prejemu predloga policije za prepoved koncerta, v upravnem postopku pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne za njeno odločitev, pri čemer pa drži, da nobena človekova pravica, tudi ne pravica do zbiranja ali organiziranja koncertov ni absolutna, saj so človekove pravice po Ustavi RS in po EKČP omejene tudi s pravicami drugih in v primerih, ki jih določata tako Ustava RS kakor EKČP. Zato sodišče na tem mestu posebej izpostavlja, da ima država vsekakor pravico tudi prepovedati koncert, prireditev ali javno zbiranje, vendar mora pred dokončno odločitvijo opraviti presojo po načelu sorazmernosti med prepovedjo prireditve in posledicami, ki bi jih lahko takšna prireditev imela. Ustava RS kakor tudi ZJZ nedvomno dopuščata tudi omejevanje posameznih ustavno varovanih pravic in svoboščin s strani države, vendar gre pri odločanju o omejevanju svobodnega združevanja ali pri prepovedi izvedbe neke javne prireditve za izredno občutljivo poseganje v temeljne svoboščine, ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot celote. Kolikor pa se v postopku izkaže, da bi lahko bila z izvedbo prireditve ogrožena varnost države ali njen pravni red ali njeni državljani, ali da je prireditev organizirana zoper ustavno ureditev Republike Slovenije ali celo njeno ozemeljsko celovitost in suverenost, je takšno prireditev dopustno prepovedati ali omejiti v skladu z 42. členom Ustave RS in z zakonom. Pri tem lahko država posamezne pravice omeji zaradi varnosti države, če združevanje ali prireditev deluje zoper njeno ustavno ureditev, ozemeljsko celovitost in suverenost, ali zaradi javne varnosti, če je to nujno zaradi pravic drugih, in torej prireditev ali shod omeji ali prepove6. Kolikor se država odloči za omejitev ali prepoved prireditve mora organ, ki odloča iskati sorazmernost med legitimnim ciljem, za katerega si organ odločanja prizadeva ter težo posega (omejevanja). Poseg je dopusten samo toliko, da se doseže cilj. Če ni legitimnega cilja, tudi omejevanje človekovih pravic ni dopustno. Pri tem sodišče pripominja, da nobena pravica ni absolutna (tudi ne pravica do zbiranja, izražanja mnenj ali organiziranja prireditev), da pa je naloga organov odločanja, da pri odločanju skušajo najti ustrezno ravnovesje z upoštevanjem načela sorazmernosti. Na ta način ima država možnost, da ali z zakonom ali pa tudi s svojimi akti človekove pravice omeji, pri čemer pa je zelo pomembno, da so pri odločitvi izkazani bistveni kriteriji glede jasne določitve, vsebine, namena in obsega urejanja ali prepovedi neke prireditve ali javnega shoda. Navedeno pomeni, da morajo biti razlogi, iz katerih država prepove neko prireditev, konkretizirani in določeni do te mere, da se dajo preizkusiti, prav tako pa morajo navedbe organov temeljiti na dokazih.

22. Iz predmetne odločbe tožene stranke po oceni sodišča ni jasno razvidno, iz kakšnih razlogov je tožena stranka ugotovila namen organizatorja A. s.p. (ki je edini tudi stranka v postopku), da je koncert izvajalca A.A. organiziral z namenom izvrševanja posameznih kaznivih dejanj na koncertu ali z namenom vzpodbujanja h kaznivim dejanjem ali h kršitvi javnega reda in miru na koncertu, zaradi česar gre za odsotnost konkretizacije dejanskega stanu pod zakonsko normo prvega odstavka 6. člena ZJZ, saj ni jasno ali je tožena stranka koncert prepovedala zaradi namena pevca A.A., da bo pozival k izvrševanju kaznivih dejanj ali organizatorja A. s.p. Organ II. stopnje tožene stranke je v odločbi celo navedel, da koncert ni bil prepovedan zaradi svetovno nazorske usmerjenosti posameznika temveč zaradi utemeljene verjetnosti, da bodo na prireditvi s strani glasbenika ali posameznih skupin, ki se bodo udeležile koncerta, vzpodbujena kazniva dejanja oziroma, da se bo k njim vzpodbujalo, kar pa ne ustreza konkretizaciji zakonske dikcije prvega odstavka 6. člena ZJZ. Zakonska dikcija navedenega člena namreč jasno določa, da mora biti pri organiziranju prireditev izkazan namen organizirati prireditev z namenom, da bi se na njej izvrševala kazniva dejanja oziroma pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa. Golo prepisovanje zakonskega besedila v odločbo zato ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu po prvem odstavku 6. člena ZJZ, kar onemogoča utemeljeno obrambo in pošten postopek stranki postopka, saj le opis dejanja določi predmet spora, stranki postopka pa daje možnost za pripravo in argumentacijo svojih navedb, kar tudi v skladu z EKČP predstavlja temeljno pravico vsakega poštenega postopka. Odločb državnih organov ni dovoljeno izdati na podlagi govoric, časopisnih člankov in televizijskih prispevkov ali zaradi „določenih skupin državljanov“, pri čemer so navedbe tožene stranke iz obrazložitve tudi protispisne, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj je kljub dejstvu, da je organizator izkazal, da je imel pregled nad kategorijami obiskovalcev in tudi nad državami, v katerih so se vstopnice prodajale ocenil, da organizator nima pregleda nad kategorijami obiskovalcev in zakaj je ocenil, da kupci v Sloveniji pripadajo oziroma simpatizirajo z ustaštvom in ostalimi pojavnimi oblikami radikalizma posameznikov in zakaj je glede na svetovno nazorsko usmerjenost glasbenika in izkazan večinski nakup kart v Sloveniji, tožena stranka ocenila, da se bodo koncerta udeležili radikalizirani posamezniki. Zgolj prepis vseh dejstev iz postopka in navedb prič, brez zaključka organa o presoji dokazov, ki jih ima v postopku odločanja, ni dovolj za oceno in presojo ali je imel organizator namen organizirati koncert z namenom izvrševanja kaznivih dejanj ali pozivanja h kaznivim dejanjem. Ne policija in tudi ne UE MB v postopku nista izkazali svojih trditev s kakršnokoli odločbo držav Kanade, Nizozemske, Švice, Avstrije, Hrvaške ali BIH, iz katere bi izhajalo, da so uradni organi A.A. koncert prepovedali zaradi poveličanja ustaštva (ne pa morebiti iz varnostnih razlogov), zaradi česar zgolj navedba, da je splošno znano, da so bili A.A. koncerti prepovedani v drugih državah, brez konkretnih dokazov (odločbe o prepovedi, odločbe o izvršenih kaznivih dejanjih ali izgredih javnega reda in miru), ne more biti dokaz, ki je konkretiziran do te mere, da bi ga bilo mogoče uporabiti v postopku odločanja. Zato sodišče pripominja, da „utemeljena bojazen, slikovni podatki, različnih medijev“ in zgolj trditve predlagatelja za prepoved koncerta, brez konkretnih dokazov glede svojih navedb, ne morejo zadostiti standardu, ki je potreben pri omejitvi demokratične pravice do izvedbe prireditve, še manj pa, da bi bil koncert prepovedan zaradi dejstva, da upravni organ obravnava vlogo za javni shod nasprotnikov omenjenega koncerta7. Iz navedenega torej izhaja, da tožena stranka ni jasno obrazložila in utemeljila že v zvezi z dokazi, ki so v spisovnem gradivu ali je koncert prepovedala zaradi morebitnih nasprotnikov omenjenega koncerta ali zaradi namena organizatorja, da bi koncert organiziral z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, kar prav tako ne zadosti konkretizaciji zakonskega besedila prvega odstavka 6. člena ZJZ.

23. Sodišče se absolutno strinja, da so dejanja javnega poveličevanja ustaštva, javna uporaba ikonografije in podobnih simbolov na podlagi 297. člena KZ-1 nedopustna in kazniva za vse, ki javno širijo idejo o večvrednosti ene rase na drugo ali dajo kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanikanju, zmanjšanju pomena, odobravanju, opravičevanju, smešenju ali zagovoru, genocida, holokavsta, hudodelstva zoper človeštvo, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva, vendar je takšna dejanja potrebno tudi dokazati. Dokazovanje pa ni mogoče na način, da se organizatorju šteje v škodo dejstvo, da je v luči preprečitve morebitnih kaznivih dejanj na spletni strani uradnega ponudnika vstopnic prepovedal uporabo kakršnihkoli simbolov ali predmetov, spornih napisov, znakov na oblačilih, ki bi lahko potencialno vzbujali nestrpnost, sovražni govor ali razne provokacije, temveč je takšno ravnanje mogoče kvečjemu oceniti za skrbnost organizatorja, da je želel vsakršen dvom vzbujanja nestrpnosti ali sovražnega govora preprečiti.

24. Pri presoji zakonitosti izdane izpodbijane odločbe tožene stranke o prepovedi koncerta, na podlagi prvega odstavka 6. člena ZJZ, ne gre za presojo razkazovanja pevca A.A. in obiskovalcev koncerta s simboli ustaštva, temveč za presojo ali so bili v postopku ob podanem predlogu za prepoved koncerta s strani predlagateljice PP BM I podani dokazi, da je tožnik v Mariboru organiziral koncert z namenom izvrševanja kaznivih dejanj ali z namenom pozivanja k izvrševanju kaznivih dejanj. Navedeno pa ne pomeni, da država nima pravice (zaradi povečanega varnostnega tveganja in morebitne ocene organov odločanja policije in tožene stranke, da bi izvedba koncerta pomenila nevarnost za pozivanje k ustaštvu in k izvrševanju kaznivih dejanj na napovedanem koncertu), takšnega koncerta prepovedati, saj je prepoved iz tovrstnih razlogov lahko vsekakor dopusten ukrep vsake posamezne države, ni pa prepovedi povečanega varnostnega tveganja na koncertu mogoče določiti na podlagi prvega odstavka 6. člena ZJZ, glede namena izvrševanja kaznivih dejanj s strani organizatorja.

25. Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

26. Tako se bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku opredeliti do dokaznega gradiva, ki se že nahaja v spisu, saj je tokratna obrazložitev odločbe protispisna in tudi neustrezno temelječa na že obstoječih listinah in dokazih, ki bi zadostili in izpolnili dokaznemu standardu namena izvrševanja kaznivih dejanj na prireditvi s strani organizatorja. Pri navedenem sodišče posebej izpostavlja, da pa to ne pomeni, da upravnemu organu ni dopuščeno presojati pogojev morebitne prepovedi koncerta iz varnostnih razlogov, če bi le-ti bili podani in utemeljeni do te mere, da bi šlo za potreben poseg v demokratični družbi in omejitev ali prepoved napovedanega koncerta. Država ima vsekakor pravico izvedbo koncerta v določenem delu (posamezno pesem) omejiti ali pa ga v celoti prepovedati, če za to obstajajo razlogi varnosti države in/ali ljudi, ne more pa ga prepovedati iz razloga namena izvrševanja kaznivih dejanj s strani organizatorja koncerta, če za to ni neposrednih dokazov.

27. Sodišče na koncu še dodaja, da ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, njena oprava pa glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Glej Zakon o javnih zbiranjih s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2011, stran 45 in 46. 2 Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana 2001, str. 154 in naslednje. 3 Case of Baczkowski and others v. Poland, application no. 1543/06 z dne 3. 5. 2007, dokončna 24. 9. 2007. 4 Case of Vajnai v. Hungary, Application no. 33629/06 z dne 8. 7. 20018, dokončna 8.10.2008. 5 Case of Plattform "Ärzte für das leben" v. Austria, Application no. 10126/82 z dne 21. 6. 1988 (Zakon o javnih zbiranjih s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2011, str. 90). 6 Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-258/96 z dne 5. 3. 1998. 7 Enako Case of Baczkowski and others v. Poland, application no. 1543/06 z dne 3. 5. 2007, dokončna 24. 9. 2007.