Jedro

Nobena določba FIP ne izključuje od pravice do pridobitve odškodnine takih oseb, kot je bila A.A., ki je imela jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja ter v času, ko se je izselila v Avstrijo.

Organ se je oprl na podatke potnega lista A.A. o izdani vizi za enkratno potovanje v Avstrijo dne 8. 1. 1957 in ostale podatke v potnem listu, ki po presoji sodišča ne dajejo zadostne podlage za zaključek o pobegu A.A. zaradi kazenske obsodbe (obsojena je bila leta 1946), zaporne kazni (obsojena je bila na 18 mesecev zaporne kazni in dve leti izgube političnih in državljanskih pravic) in zaslišanj, kot je v izpodbijani odločbi navedel, ter tudi ne za zaključevanje, da ni šlo za preselitev v Avstrijo iz ekonomskih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 490-31/2011 z dne 3. 7. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponovni postopek.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka Občine ... se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) ugodilo pritožbi Občine ... kot zavezanke ter odpravilo delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 321-340/92 z dne 15. 12. 2010 in samo odločilo, da se zahteva za denacionalizacijo za tam navedeno premoženje prejšnje lastnice A.A. zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da je odločba izdana v ponovnem postopku, po tem ko je Upravno sodišče s sodbo I U 18/2012 z dne 7. 5. 2013 odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo drugostopenjskega organa z dne 1. 12. 2011. Sodišče je v sodbi navedlo, da drugostopenjski organ, ko je ugotavljal upravičenost prejšnje lastnice A.A. do odškodnine po FIP, ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Po mnenju sodišča bi bilo potrebno presoditi pomen jugoslovanskega državljanstva A.A. v času podržavljenja in v času, ko se je izselila v Avstrijo. V zvezi z ugotavljanjem statusa upravičenke po FIP bi bilo za A.A. treba ugotoviti še, ali je imela ob podržavljenju tudi nemško državljanstvo, ali pa je bila oseba nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom. V zvezi s temi vprašanji je organ navedel, da je z vidika presoje upravičenosti A.A. do odškodnine po FIP bistveno, da je A.A. imela avstrijsko državljanstvo na dan podpisa FIP, to je 27. 11. 1961, pridobila pa ga je 14. 1. 1958. Ob podržavljenju pa je bila jugoslovanska državljanka, in bila je nemške narodnosti, ni pa bila nemška državljanka. Upravno sodišče je v sodbi razlogovalo tudi, da v prejšnji odločbi drugostopenjski organ ni izrecno navedel, ali je bila A.A. upravičena do odškodnine kot pregnanka ali preseljenka ter da bi organ moral na prepričljivejše dokaze opreti zaključke, da je A.A. zapustila stalno prebivališče v Jugoslaviji v zvezi s posledicami dogodkov druge svetovne vojne oziroma da je bila glede na te izgnana. Organ v zvezi s tem navaja, da je A.A. odšla leta 1957 v Avstrijo kot pregnanka. Navaja, da je prevod FIP v Prilogi 1, točka B, iz nemščine v slovenščino netočen prav v delu, ki opredeljuje pregnanca; iz FIP v originalu, torej v nemškem jeziku izhaja, da je oseba morala izgubiti dotedanje prebivališče zaradi pobega ali naknadne izselitve oziroma deložacije. V navedeni smeri je organ tudi dopolnjeval postopek ter je poskušal pridobiti dodatne listine, ki bi izkazovale status pregnanca za A.A. Nekaj listin je pridobil pri Arhivu Republike Slovenije. Iz teh po mnenju organa izhaja, da je bila A.A. po vojni pod stalnim nadzorom tedanjih organov oblasti ter da zato njeno dotedanje življenje ni bilo brez pritiskov ter je hotela zapustili tedanjo Jugoslavijo. Iz fotokopije potnega lista je razvidno, da ji je bila izdana viza za enkratno potovanje v Avstrijo in nazaj za čas od 8. 1. 1957 do 8. 7. 1957 ter da ji je bila podaljšana do oktobra 1957. Iz fotokopije potnega lista je tudi razvidno, da je v njej vpisana vstopna viza v Republiko Avstrijo dne 9. 1. 1957. Organ meni, da je A.A. izkoristila kasnejše malo manj napete razmere ter je s pomočjo vize za enkratno potovanje odšla v Avstrijo in tam tudi ostala, zato se njen odhod šteje za pobeg, s tem pa je izpolnjen pogoj za pregnanko po FIP. V kolikor bi odšla v Avstrijo iz ekonomskih razlogov, pa bi za preselitev v Avstrijo iz takih razlogov tudi pridobila ustrezne dokumente za izselitev iz ekonomskih razlogov. Iz potrdila v spisu z dne 13. 9. 1999 je razvidno, da se je A.A. dne 12. 2. 1957 prijavila na naslovu v Avstriji, dne 14. 1. 1958 pa ji je bilo nato podeljeno avstrijsko državljanstvo, zaradi česar ji je po 23. členu Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64) s tem dnem prenehalo državljanstvo SR Slovenije in SFRJ. Ker je po navedenem upravni organ ugotovil, da je A.A. na podlagi FIP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije – kot pregnanka – je zaključil, da navedena ni upravičenka do denacionalizacije glede na določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter je iz tega razloga odločil, da se zahteva za denacionalizacijo njej podržavljenega premoženja zavrne.

2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Tožnik navaja, da dokazi, ki jih je drugostopenjski organ zbral v ponovnem postopku, ne potrjujejo, da je mogoče A.A. šteti za pregnanko in na tej podlagi za upravičenko do odškodnine po FIP. Organ ni upošteval, da s sprejetjem FIP ni nastala neposredna pravna podlaga za izplačevanje odškodnin, pač pa je bil s to mednarodno državno pogodbo sprejet pravni okvir, na temelju katerega je bila Republika Avstrija upravičena do reparacij od Nemčije za izplačane odškodnine na temelju lastnih zakonov, po katerih se je odškodnina tudi izplačevala. Upravni organ pa za svoj zaključek o tem, da je imela A.A. po določbah FIP status pregnanke, tudi ne razpolaga z nobenim dokazom – uradno listino ali drugih dokazilom, ki bi potrjevalo tak zaključek; upravni organ svojo ugotovitev opira zgolj na listine OZNE, datirane iz leta 1945, sestavljene pa za potrebe obsodbe A.A. (enakovrstne listine so tudi sicer služile za obsodbo večine pripadnikov nemške narodnosti zaradi njihove lojalnosti do okupatorskih oblasti). Ker ne obstajajo nobena dokazila o pritiskih oblastvenih organov na A.A. v obdobju celih deset let po prestajanju kazni – v priporu in zaporu je bila 18 mesecev neprekinjeno od 26. 5. 1945, organ svojo odločbo brez podlage opira na ugotovitve o pritiskih ter zaključuje, da je navedena Jugoslavijo zapustila zaradi oblastnih pritiskov tudi po prestani kazni. A.A. pa je imela ves čas po odsluženi kazni, do odhoda v Republiko Avstrijo, v Kamniku stalno zaposlitev v podjetju S. kot priznana slikarka na keramiki – kamniške majolike. A.A. so bile z obsodbo odvzete politične in državljanske pravice le za dve leti – tovrsten odvzem je bil pri takratnih obsodbah običajen in je bila leta 1953 ponovno vpisana tudi v volilni imenik. V Kamniku pa je imela vse od vrnitve iz zapora poleg redne zaposlitve tudi stalno prebivališče na naslovu ..., oba njena otroka pa sta obiskovala šolo v Kamniku. A.A. tako v Sloveniji ni nikdar izgubila svojega stalnega prebivališča - izguba stalnega prebivališča pa je eden od bistvenih pogojev za odškodnino po FIP. Avstrijsko državljanstvo je bilo A.A. v Avstriji podeljeno na temelju paragrafa 5 avstrijskega Zakona o državljanstvu iz leta 1949, ki ne predpostavlja nobenih političnih ali drugih oblik preganjanja v domicilni državi, pač pa gre za povsem običajno obliko podelitve državljanstva tujcu. A.A. ob podelitvi avstrijskega državljanstva tudi ni izgubila jugoslovanskega državljanstva, kar sta ji omogočila tako avstrijski kot v tistem času veljavni jugoslovanski Zakon o državljanstvu – pravica do dvojnega državljanstva. V kolikor bi bilo res šteti odhod A.A. v Avstrijo za pobeg iz Jugoslavije zaradi pritiskov oblastnih organov, bi takšnemu njenemu ravnanju vsekakor sledili ukrepi jugoslovanskih oblastvenih organov, pa temu ni bilo tako, saj je bila še naprej vpisana v državljansko knjigo kot državljanka FLRJ, tako kot njeni otroci (ugotovitvena odločba o izgubi državljanstva zanjo je bila izdana šele 13. 12. 1999) in do smrti ni nikoli pretrgala stikov z znanci v Kamniku. Tožnik še dodaja, da v kolikor bi sodišče zavzelo stališče, da je FIP samostojna pravna podlaga za izplačilo odškodnine, pa ne bi moglo prezreti, da A.A. po nobeni doslej obravnavani pravni podlagi v tujini ni bila upravičena do poplačila škode za zaplenjeno premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo. Tožnik smiselno predlaga, naj sodišče odloči, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi Občini ... Ta v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo ter vztraja pri navedbah in predlogu v tožbi.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik, ki je v tujini, ob vložitvi tožbe imenoval pooblaščenko za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, s čemer je zadostil določbam 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nato pa je zadnji vlogi, ki jo je vložil v tem postopku (pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2014), priložil pooblastilo za zastopanje, dano B.B. kot univerzitetnemu diplomiranemu pravniku. Ker je po tretjem odstavku 87. člena ZPP pred (med drugim) višjim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, tožnik pa pooblastilu dokazil o tem za B.B. ni priložil in ker imenovanje pooblaščenca za postopek na prvi stopnji po tem, ko je tožnik vsa procesna dejanja opravil že sam (ter je po zakonu tako lahko ravnal), niti ni smiselno, je sodišče štelo, da je tožnik imenoval B.B. kot novega pooblaščenca za sprejemanje pisanj.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za A.A. drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je imela na podlagi FIP pravico dobiti za odvzeto premoženje odškodnino od tuje države (Avstrije) ter jo je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen iz tega razloga pravilno izključil kot upravičenko do denacionalizacije.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, po tem ko je to sodišče s sodbo I U 18/2012 z dne 7. 5. 2013 odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo drugostopenjskega organa z dne 1. 12. 2011, s katero je ta organ (ob ugoditvi pritožbi zavezane stranke in odpravi prvostopenjske odločbe) zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A., zavrnil (iz razloga, ker naj bi imela pravico dobiti odškodnino od tuje države). Po pravnem mnenju sodišča v navedeni sodbi bi bilo potrebno pri odločanju presoditi tudi pomen jugoslovanskega državljanstva A.A. v času podržavljena in v času izselitve v Avstrijo ter ugotoviti, ali je imela ob podržavljenju še državljanstvo katere druge države oziroma ali je bila nemške narodnosti. Po presoji sodišča pa se organ v prejšnjem postopku tudi ni izrecno opredelil, ali naj bi A.A. štela za upravičenko do odškodnine po FIP kot pregnanka ali kot preseljenka, zaključek, da je A.A. zapustila stalno prebivališče v Jugoslaviji v zvezi s posledicami dogodkov druge svetovne vojne oziroma da je bila glede na te izgnana, pa bi organ moral opreti na prepričljivejše dokaze.

10. S tem ko je bilo za A.A. ugotovljeno, da je bila v času sklenitve FIP 27. 11. 1961 avstrijska državljanka (avstrijsko državljanstvo je pridobila 14. 1. 1958) ter da ji je bilo premoženje v tedanji Jugoslaviji kjer je posedovala tudi stalno bivališče, podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, so bile po mnenju drugostopenjskega organa izpolnjene zahteve FIP za pravico dobiti odškodnino od Avstrije, ki so se nanašale na državljanstvo (in narodnost) (Priloga 1, točki A, B). Sodišče se s tem strinja, kajti nobena določba FIP (v nadaljevanju) ne izključuje od pravice do pridobitve odškodnine takih oseb, kot je bila A.A., ki je imela jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja ter v času, ko se je izselila v Avstrijo.

11. Nadaljnji pogoj, ki so ga morale izpolnjevati osebe, da so na podlagi FIP štele v krog oseb, upravičenih do pridobitve odškodnine od Republike Avstrije, je stalno bivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960 (Priloga 1, točka A). Sodišče se strinja, da je le-to izkazano s potrdilom z dne 13. 9. 1999, po katerem se je A.A. dne 12. 2. 1957 prijavila na naslovu v Avstriji (dne 14. 1. 1958 pa je nato pridobila avstrijsko državljanstvo). Glede na to sodišče ne pritrjuje tožniku, ki neizkazano zatrjuje, da A.A. nikoli ni izgubila stalnega prebivališča v Jugoslaviji.

12. Sodišče pa se ne strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da je pri A.A. (že) izkazan tudi pogoj za pridobitev odškodnine po FIP, da jo je bilo šteti za pregnanko (Priloga 1, točka B), in sicer ker sodi, da (še vedno) ni izkazano, da je izgubila stalno bivališče v Jugoslaviji (zaradi pregona, izgona oziroma pobega) v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Sodišče tožniku sicer ne pritrjuje, da bi tak status A.A. moral biti izkazan z uradno listino, ki bi to dejstvo potrjevala. Vendar pa se z njim strinja, da se je organ oprl predvsem na dokumente, ki razjasnjujejo dogodke, povezane z njo, iz let 1945 iz 1946 ter je tako neprepričljiv njegov zaključek, da je leta 1957 pobegnila v Avstrijo v zvezi s temi dogodki. Kolikor pa se je organ oprl na podatke potnega lista A.A. o izdani vizi za enkratno potovanje v Avstrijo dne 8. 1. 1957 in ostale podatke v potnem listu, pa po presoji sodišča (tudi) ti ne dajejo zadostne podlage za zaključek o pobegu A.A. zaradi kazenske obsodbe (obsojena je bila leta 1946), zaporne kazni (obsojena je bila na 18 mesecev zaporne kazni in dve leti izgube političnih in državljanskih pravic) in zaslišanj, kot je v izpodbijani odločbi navedel, ter tudi ne za zaključevanje, da ni šlo za preselitev v Avstrijo iz ekonomskih razlogov, ob tem ko navedeni zaključki niso utemeljeni ne z verodostojnimi podatki o tedanjih (po letu 1950 in do leta 1957) družbenih razmerah v Sloveniji oziroma Jugoslaviji ne z relevantnimi določbami tedanje pravne ureditve o izdaji potnih listov in vizumov (npr. v kakšne namene so se izdajale vize za enkratni vstop za zasebne zadeve, ali so se izdajale vize za dolgoročno bivanje, ali so se izdajali ter kakšni dokumenti za selitev iz ekonomskih razlogov ipd.) in tudi ne z relevantnimi podatki o tedanjem življenju A.A. (npr. zaposlitev, obstoj nadzora s strani organov oblasti, vse za obdobje 1950 do 1957).

13. Čeprav iz povedanega že izhaja, kakšno je stališče tega sodišča v zvezi s FIP kot podlago za ugotavljanje, ali je prejšnji lastnik dobil ali imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, v zvezi s tožbenima ugovoroma (da FIP ni bila samostojna pravna podlaga za izplačilo odškodnin ter da A.A. po nobeni obravnavani pravni podlagi ni bila upravičena do poplačila škode za zaplenjeno premoženje, ki je predmet obravnavane zahteve za denacionalizacijo) in v zvezi z vodenjem ponovnega postopka še dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 izrecno navedlo, da je FIP lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je ta oseba na podlagi določb te pogodbe pridobila ali imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji (21. točka obrazložitve). Po presoji Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi tudi ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine; bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji (37. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče v navedeni sodbi tudi razloguje, da bi morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen; upravni organ zato ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen (38. točka obrazložitve).

14. Ker je sodišče presodilo, da odločitev v izpodbijani odločbi temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku naj organ pred odločitvijo v zadevi pridobi čim več podatkov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, kot je sodišče nakazalo v 10. točki obrazložitve te sodbe ter jih dokazno oceni skupaj z že izvedenimi dokazi. Če po dopolnitvi postopka odločitve ne bo spreminjal, naj v obrazložitvi odločbe ugotovi obstoj vseh okoliščin, ki so po FIP, Prilogi 1, točkah A, B in C pravno relevantne za ugotovitev statusa pregnanca, ter jih utemelji z navedbo dokazov zanje. Ob tem sodišče organ še opozarja, da mora biti zagotovljena urejenost upravnega spisa (tudi popolnost dokumentacije), da se z nasprotnim ne otežuje preizkusa zakonitosti izpodbijanega upravnega akta v upravnem sporu; v obravnavanem primeru ta zahteva namreč ni bila spoštovana, saj upravni spis ni obsegal vseh dokumentov, za katere je organ navajal, da jih je pridobil v ponovnem postopku ter se je nanje pri odločanju skliceval. 15. Sodišče je o stroškovnem zahtevku stranke z interesom Občine ... odločilo ob primerni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, upoštevaje ureditev, ki se nanaša na stranskega intervenienta. Po navedeni zakonski določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroški. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo v celoti uspel, zato intervenientu, ki je nastopal na strani toženke ter je zagovarjal izpodbijano odločitev, ni priznalo povrnitve stroškov postopka (arg. a contrario).