Jedro

Tožena stranka je bila dolžna upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 17. 2. 2017. Tedaj pa ni veljala niti sprememba Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij niti sprememba ZŠtip-1 glede podaljšanja roka za opravo šolskih obveznosti. Tako tudi ni odločilno, da je bila dokončna odločba, s katero je bila presojana prvostopenjska odločba, izdana 27. 3. 2019. Iz novele ZŠtip-1 povsem jasno izhaja, da se novela ZŠtip-1 ne nanaša na štipendijska razmerja, ki so nastala do začetka uporabe novele ZŠtip-1, temveč se uporabljajo dosedanji predpisi. Razen tega pa je potrebno upoštevati, da je drugostopenjski organ dolžan zadevo presojati po materialnem predpisu, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba Centra za socialno delo opr. št. ... z dne 17. 2. 2017 v zvezi z dokončno odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 27. 3. 2019 tako, da tožnici priznana pravica do državne štipendije ne preneha oziroma podredno, da se prej navedeni odločbi odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je izdalo zavrnilno sodbo mimo določb Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij (v nadaljevanju: Pravilnik).1 V drugem odstavku 9. člena je namreč določeno, da se šteje, da je štipendist uspešno zaključil izobraževalni ali študijski program, če je dijak najkasneje do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku izobraževanja maturiral ali opravil zaključni izpit, in če je študent najkasneje v roku 12 mesecev po izteku študijskega programa diplomiral. Prav tako tudi Zakon o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1)2 v 97. členu jasno določa primere, v katerih preneha štipendijsko razmerje, med drugim tudi, če štipendist uspešno zaključi izobraževalni program oziroma pridobi višjo raven izobrazbe do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku. Šele, če štipendist ne zaključi obveznosti v navedenem roku, mora vrniti štipendije, prejete za zaključni letnik izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa, če je bil v dodatnem letu upravičen do štipendije. Tožnica je poklicno maturo opravila v mesecu avgustu leta 2017, torej do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku izobraževanja. Sodišče je glede uporabe omenjene določbe Pravilnika zaključilo, da je Pravilnik začel veljati šele 26. 8. 2017 in da ga zato v predmetni zadevi, skladno z načelom zakonitosti, ni mogoče uporabiti. Tožnica pa se s tako razlago ne strinja. V času, ko je tožena stranka izdala dokončno odločbo, je namreč novi Pravilnik o dodeljevanju štipendij že veljal. Glede opravičljivih zdravstvenih razlogov pa tožnica navaja, da so zdravstveni razlogi razvidni že iz zdravstvene dokumentacije, tako da dokazovanje z izvedencem sploh ni bilo potrebno. Potrebno je namreč upoštevati, da je standard iz 87. člena ZŠtip-1 postavljen nizko in se nikakor ne zahteva, da ima dijak hudo duševno motnjo. Zdravstvene težave so trajale mnogo daljše obdobje kot le štiri mesece v šolskem letu. Tako hude psihične težave, kot jih je imela tožnica, ne izginejo "čez noč", temveč se v večini primerov nadaljujejo skozi daljše časovno obdobje, kar nenazadnje potrjuje tudi predložena dokumentacija in kar je potrdila tudi sodna izvedenka. Večina takih oseb tudi zavrača zdravljenje, saj so prepričane, da se bodo same pozdravile oziroma da jim nihče ne more pomagati. Tožnica v nadaljevanju omenja dokaze, ki jih je predložila že pred sodiščem prve stopnje, ki dokazujejo, da so njene zdravstvene težave trajale daljše časovno obdobje in ne zgolj štiri mesece. Te težave pa so močno vplivale na njene učne sposobnosti. V zvezi z izvedenskim mnenjem, da pri tožnici ni bilo prisotno tako stanje, ki bi vplivalo na njene učne sposobnosti najmanj štiri mesece, pa tožnica navaja, da gre za osebno mnenje izvedenke. Tako mnenje je tudi nasprotno predloženi zdravstveni dokumentaciji. Vprašanje, kako neko negativno stanje vpliva na posameznika in koliko časa, je subjektiven pojem. Pri nekaterih lahko traja daljši čas in zelo intenzivno, pri drugih pa manj intenzivno in krajši čas. Za opravičljiv razlog po 87. členu ZŠtip-1 ni zahtevano, da bi bil dijak štiri mesece doma, temveč zgolj, da se za opravičljiv razlog šteje bolezen ali poškodba v trajanju skupaj najmanj štiri mesece v celotnem šolskem in študijskem letu, v katerem je štipendist prejemal štipendijo, ki je vplivala na zmanjšanje učnih ali študijskih sposobnosti. Tožnici tako ni znano, kako je sodišče prišlo do odločitve, da tožnica ni imela takšnih težav, ki bi vplivale na učne sposobnosti skozi obdobje vsaj štirih mesecev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 17. 2. 2017. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnici preneha pravica do državne štipendije in da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije v znesku 1.900,00 EUR, in sicer v 60-ih dneh od izvršljivosti navedene odločbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v šolskem letu 2015/2016 vpisana na srednjo šolo A, in sicer v drugi letnik izobraževalnega programa ekonomski tehnik PTI. Dodeljena ji je bila štipendija v višini 190,00 EUR mesečno. Navedena šola je z dopisom z dne 19. 1. 2017 CSD obvestila, da tožnica ni uspešno zaključila drugega letnika in da zato tudi nima pogojev, da bi lahko pristopila k poklicni maturi. Iz spričevala o poklicni maturi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je poklicno maturo opravila 8. 9. 2017. 7. Šolsko leto 2015/2016 traja od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016. Tožnica do izteka šolskega leta ni izpolnila šolskih obveznosti. ZŠtip-1, ki se je uporabljal v navedenem šolskem letu, je v 1. alineji 92. člena določal, da če ta zakon ne določa drugačnih oziroma dodatnih obveznosti pri posamezni vrsti štipendije, mora štipendist vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih iz prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1, kjer pa je med drugim določeno, da se štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša za dodatno eno šolsko ali študijsko leto, če štipendist ponavlja letnik zaradi opravičljivih zdravstvenih razlogov. V petem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se za opravičljive zdravstvene razloge šteje bolezen ali poškodba v trajanju skupaj najmanj štiri mesece v šolskem ali študijskem letu, v katerem je štipendist prejemal štipendijo, ki je vplivala na zmanjšanje učnih ali študijskih sposobnosti štipendista v tolikšni meri, da zaradi tega ni mogel izpolniti šolskih ali študijskih obveznosti, kar se dokazuje z mnenjem lečečega zdravnika specialista. V 2. alineji 97. člena pa je določeno, da štipendijsko razmerje preneha, če štipendist prekine izobraževanje ali ne zaključi izobraževalnega programa, za katerega je prejemal štipendijo. V takih primerih je skladno z 99. členom dolžan vrniti prejeto štipendijo.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka zadevo presojati po kasneje sprejetih predpisih. S Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij,4 ki velja od 26. 8. 2017 dalje, je bil v 9. členu Pravilnika drugi odstavek spremenjen tako, da se šteje, da je štipendist uspešno zaključil izobraževalni ali študijski program, če je dijak najkasneje do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku izobraževanja maturiral ali opravil zaključni izpit. Iz Pravilnika ne izhaja, da bi se uporabljal za razmerja, ki so nastala pred navedeno spremembo. V bistvu enaka določba je bila vnesena tudi v ZŠtip-1, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju,5 ki se uporablja od 3. 9. 2018 dalje. 92. člen ZŠtip-1 je bil v 2. in 3. alineji spremenjen tako, da mora štipendist uspešno zaključiti izobraževalni program oziroma pridobiti višjo raven izobrazbe do 30. septembra naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku. V 23. členu pa je določeno, da se štipendijsko razmerje upravičencev, ki so do začetka uporabe tega zakona pridobili štipendijo po ZŠtip-1, do zaključka šolskega ali študijskega leta 2017/2018 presoja po dosedanjih predpisih. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je bila tožena stranka dolžna upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je prvostopenjski organ (CSD) izdal odločbo z dne 17. 2. 2017. Tedaj pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni veljala niti sprememba Pravilnika niti sprememba ZŠtip-1, glede podaljšanja roka za opravo šolskih obveznosti. Tako tudi ni odločilno, da je bila dokončna odločba, s katero je bila presojana prvostopenjska odločba, izdana 27. 3. 2019. Iz novele ZŠtip-1 povsem jasno izhaja, da se novela ZŠtip-1 ne nanaša na štipendijska razmerja, ki so nastala do začetka uporabe novele ZŠtip-1, temveč se uporabljajo dosedanji predpisi. Razen tega pa je potrebno upoštevati, da je drugostopenjski organ dolžan zadevo presojati po materialnem predpisu, kakršen je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa. Omenjeno izhaja tudi iz pravne teorije,6 in sicer da pravnega razmerja, ki je predmet odločanja na prvi stopnji, v pritožbenem postopku (torej v zvezi z izdajo dokončne odločbe) ni mogoče presojati po novem, spremenjenem materialnem predpisu, ki je bil uveljavljen šele po izdaji odločbe prve stopnje in ki velja le za bodoča pravna razmerja, o katerih je treba šele odločiti, ne pa za pravna razmerja, ki so že nastala in o katerih je bilo tudi že odločeno pred njegovo uveljavitvijo in posredno s tem dati novemu, spremenjenemu materialnemu predpisu retroaktivni pravni učinek proti volji zakonodajalca. To izhaja tudi iz sodne prakse.7

9. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek. Za ugotovitev dejanskega stanja je postavilo tudi sodno izvedenko prof. dr. B. B., sodno izvedenko za psihiatrijo. Poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja, je sodno izvedenko tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče vero utemeljeno poklonilo prepričljivo podanemu izvedenskem mnenju. Sodna izvedenka sicer ugotavlja, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je možno sklepati, da so bile pri tožnici prisotne občasne psihične težave v smislu stresnih reakcij, kamor sodita prilagoditvena motnja in akutna stresna reakcija in občasne samomorilne misli. Vendar pa ni možno zaključiti, da bi bilo pri tožnici v obdobju med avgustom 2015 in junijem 2016 prisotno takšno zdravstveno stanje v trajanju skupaj najmanj štiri mesece, ki bi vplivalo na zmanjšanje njenih učnih ali študijskih sposobnosti v tolikšni meri, da zaradi tega ne bi mogla izpolniti študijskih obveznosti. Prisotno je bilo občasno stresno doživljanje, težave v primarni družini, težave povezane z adolescentnim obdobjem in odraščanjem, vendar ne v smislu takšnega (dokumentiranega) zdravstvenega stanja, ki bi skupaj in nepretrgoma trajalo štiri mesece. Možno je, da je tožnica domačo situacijo in svojo vlogo v družini doživljala stresno, vendar zdravstveni podatki ne omogočajo opredelitve takšne duševne motnje, ki bi tožnico onesposobila za kakršnokoli življenjsko funkcioniranje. Za presojo predmetne zadeve je namreč ključno obdobje šolskega leta 2015/2016, torej od 1. 9. 2015 pa do 31. 8. 2016. Tožnica se namreč veliko sklicuje tudi na težave, ki jih je imela pred 1. 9. 2015 in pa v letu 2017, ki pa za razsojo sporne zadeve niso 0dločilne. Za šolsko leto 2015/2016 pa po ugotovitvah sodne izvedenke izhaja, da sta v zdravstvenem kartonu zgolj dva zapisa, in sicer dne 19. 10. 2015, ko je osebna zdravnica imela pogovor s tožničino mamo, in pa dne 21. 3. 2016, ko je tožnica imela nenaden občutek težkega dihanja. V ZD C. je bila 18. 5. 2016 pregledana zaradi hiperventilacije. Tudi iz izpovedbe zaslišanih prič ne izhaja, da bi imela tožnica skupaj štiri mesece takih zdravstvenih težav, ki bi vplivale na zmanjšanje njenih učnih in študijskih sposobnosti v tolikšni meri, da zaradi tega ne bi mogla izpolniti študijskih obveznosti. Tega ne izhaja iz izpovedbe razredničarke niti iz izpovedbe socialne delavke. Socialna delavka je namreč imela s tožnico stik zgolj enkrat. Omenjeno ne izhaja niti iz izpovedbe osebne zdravnice. Pri njej se je le enkrat zglasila tožničina mati, tožnica pa pri nadomestni zdravnici 21. 3. 2016. Naslednji obisk tožnice pa je bil 8. 9. 2017, torej že po koncu šolskega leta. Osebna zdravnica tudi nima zapisa, da bi tožnici izdala opravičilo za šolo. Tožnica tudi ni predložila mnenja lečečega zdravnika specialista iz katerega bi izhajalo, da šolanja ni mogla zaključiti iz opravičljivih zdravstvenih razlogov. Ne samo da tega ni predložila, v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tega razloga niti ni omenjala, temveč se je sklicevala zgolj na to, da zahtevanega zneska ne more vrniti zaradi težkega finančnega stanja.

10. Tožnici ni uspelo dokazati, da so v šolskem letu 2015/2016 obstajale take zdravstvene težave, zaradi katerih ni mogla v roku zaključiti šolanja. S tem v zvezi so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi šlo zgolj za osebno mnenje izvedenke in da je mnenje v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo. Izvedenka je prepričljivo odgovorila tako na zastavljena vprašanja sodišča, kot tudi strank v postopku. Pri tožnici so bile prisotne zdravstvene težave, vendar pa ne v taki meri, da v roku ne bi mogla izpolniti šolskih obveznosti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 111/13 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 45/2017. 5 Ur. l. RS, št. 31/2018. 6 Glej dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1985, str. 227. 7 Glej sodba VSRS št. U 140/93-7 z dne 30. 6. 1994, sodba UPS št. U 2302/2006 z dne 6. 2. 2007.