Jedro

Pri presoji obnovitvenih razlogov je potrebno oceniti primernost novih dokazov tj. ali so primerni in sposobni za dosego namena, ki ga zasleduje obnova postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obnova postopka ne dovoli, odločilo je o pravdnih stroških nastalih z obravnavanjem zahteve za obnovo postopka v zadevi P 1016/2014 z dne 4. 4. 2012, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 588/2012 z dne 10. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je zahtevo za obnovo postopka tožeče stranke obravnavalo po določbi 10. točke 394. člena ZPP, v kateri je določeno, da se pravnomočno končan postopek lahko obnovi, če izve stranka za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Dejstva, na katere opira zahtevek za obnovo postopka in dokazi pa so morali obstajati že v času sojenja, le, da stranka, ki predlaga obnovo, zanje ni vedela. Prvi narok za glavno obravnavo na prvi stopnji je bil opravljen 4. 4. 2012, rok za vložitev pritožbe, v kateri bi tožnik lahko še predlagal izvedbo novih dokazov v skladu s 337. členom ZPP pa se je iztekel 11. 7. 2012. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da dokaz, ki ga je tožeča stranka naslovila kot pripoznava tožbenega zahtevka z dne 22. 8. 2013 ni nov dokaz, saj je nastal po tem, ko je bil prejšnji postopek zaključek, zato ne gre za dokaz, ki bi sicer že v prejšnjem postopku obstajal, pa ga tožnik ni mogel uporabiti. Ta pripoznava ni nov dokaz. Nadalje je ugotovilo, da ni podan obnovitveni razlog na osnovi zatrjevanih dokazov in sicer pogodbe z dne 6. 7. 2012 z oporoko in zapisnik o izpovedi pokojnega A. Z. starejšega z dne 2. 7. 2001, v zadevi P 232/2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik lahko vpogled v spis P 232/2003 predlagal že tekom pravdnega postopka na prvi stopnji in sicer z vlogo z dne 3. 3. 2008. Tožnik se je lahko s celotno vsebino spisa, torej tudi z zapisnikom, seznanil že tekom prejšnjega postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje presojalo, ali bi pogodba z dne 6. 7. 2012 skupaj z oporoko lahko imeli vpliv na vsebinsko spremembo sodbe v tožnikovo korist. Obe listini je sodišče presojalo po vsebini in kot celoto ter v razmerju do dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tem pravdnem postopku in v razmerju do njegovega zahtevka. Iz pogodbe z dne 6. 7. 2012 izhaja le-to, da ima tožnik s tožencem nerazrešeno vprašanje njegovih vlaganj v izgradnjo dela stavbe na parcelni številki 1408/9, zapis pa po vsebini predstavlja izjavo poslednje volje, hkrati pa tudi predlog za sklenitev pogodbe za primer smrti za drugotoženko. Navedbe v oporoki, da vprašanje tožnikovih vlaganj v izgradnjo dela stanovanjske stavbe še ni rešeno, je v skladu s tem, v kakšni fazi je bil takrat pravdni postopek in je le zapis obstoja spora. Predmet pravnomočno končanega postopka so točno opredeljene nepremičnine, zato sodišče ni sledilo trditvi, da naj bi zapis v zadnjem delu oporoke predstavljal dokaz glede utemeljenosti zahtevka. Če bi pokojni toženec priznaval tožniku lastninsko pravico na teh nepremičninah, v isti listini ne bi bilo navedeno, da tudi te sporne nepremičnine zapušča drugi toženki. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da ta listina za presojo zahtevka ni dokaz, ki bi ob ostalih imel posledico drugačno odločitev, to je ugoditve tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah. Zaradi tega sodišče predlogu za obnovo postopka ni ugodilo, o pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v postopku za obnovo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Po mnenju pritožbe je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni dopustilo obnove postopka v zvezi z listino z dne 22. 8. 2013 z obrazložitvijo, da so morala dejstva in dokazi iz 10. točke 394. člena ZPP obstajati v času sojenja, le da stranka, ki predlaga obnovo zanje ni vedela. Tožeča stranka se z naziranjem sodišča prve stopnje in v zvezi z njegovo razlago določila drugega odstavka 395. člena ZPP ne strinja. Tožeča stranka v tej zvezi stališča sodne prakse in konkretno Okrožnega sodišča v Celju v sklepu z dne 16. 12. 2013, ki pogojuje obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP z obstojem dejstva oziroma dokaza v času sojenja, ocenjuje kot nedopustno oženje vsebine obnovitvenega razloga. Takšno ravnanje je nepravilno in ima za posledico tudi nepravilno in nezakonito odločitev. Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za obnovo postopka v zvezi z zapisnikom o zaslišanju A. Z. starejšega z dne 2. 7. 2001 in sicer z obrazložitvijo, da je bil spis skupaj z omenjenim zapisnikom priložen spisu P 1016/2004 že v času odločanja na prvi stopnji, da je bil v dokaznem postopku obravnavan in je tožnik lahko celotno vsebino spisa spoznal že tekom postopka na prvi stopnji. Tožena stranka vztraja, da se je z vsebino zapisnika seznanila na način, ki izhaja iz predloga za obnovo postopka. Iz 5. točke obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 1016/2004 ne izhaja, da bi sodišče v postopku izvedlo dokaz z vpogledom in branjem zapisnika o zaslišanju A. Z. starejšega z dne 2. 7. 2011, na katerega se tožeča stranka sklicuje v predlogu za obnovo postopka, niti, da bi vsebino upoštevalo pri izdaji sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za obnovo postopka v zvezi s pogodbo z dne 6. 7. 2012, katere prilogo predstavlja oporoka A. Z. starejšega. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z nečitljivim delom oporoke imenovati izvedenca za preiskavo pisav, zato, da bi se razčistila vsebina tega dela listine. Sodišče prve stopnje nadalje nepravilno šteje, da vprašanje tožnikovih vlaganj še ni rešeno, zgolj skladno s tem, v kakšni fazi je bil pravdni postopek, da torej predstavlja le zapis o obstoju spora. Temu tožeča stranka ne more pritrditi. V postopku P 1016/2004 je namreč A. Z. starejši zastopal stališče, da tožnik v nepremičnino ni vlagal lastnih sredstev, torej, da dejansko ne gre za tožnikova vlaganja, zapis v oporoki z dne 19. 9. 2006, da še ni bilo rešeno vprašanje njegovih vlaganj, pa jasno kaže, da je A. Z. starejši samo za potrebe te pravde zatrjeval, da tožnik ni vlagal svojih sredstev in dela v nepremičnino parc. št. ..., izven pravde pa je očitno štel, da je šlo za tožnikova vlaganja. Tožnik pa ocenjuje kot ključnega pomena, da mu je sedaj pokojni oče izven pravde priznal, da je gradil, da mu je pripoznal, da mu bo nepremično premoženje iz naslova vlaganj tudi pripadlo, ker pa se je pravdal drugače, se tožniku zdi bistvenega pomena, da bi sodišče upoštevalo tudi izjavo pokojnega očeta, podano izven te pravde. Zapis v oporoki nikakor ne predstavlja zgolj zapisa o obstoju spora oziroma o stanju pravde. Sodišče je torej zaradi napačne interpretacije in odsotnosti uporabe celotnega besedila pogodbe z dne 6. 7. 2012, oziroma njene priloge - oporoke napravilo napačen sklep, v zvezi s tem, ali listina predstavlja dokaz, s katerim bi lahko prišlo do drugačne odločitve, kot je prišlo v postopku na prvi stopnji. Izpodbija tudi odločitev v zvezi s pravdnimi stroški, saj iz spisa ne izhaja, da bi tretji toženec vlagal v zvezi s predlogom za obnovo postopka pisne vloge po pooblaščencu, temveč jih je vlagal sam. Ker tretji toženec ni odvetnik, mu seveda na ta račun ni mogoče priznati stroškov nagrade za postopek. Tudi sicer pa imata prvo in drugotožena stranka pooblaščenca iz C., tudi narok je potekal v C., zato tožeča stranka meni, da potni stroški v tem delu niso bili priznani utemeljeno.

Pritožba je bila vročena nasprotni strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo predlagani dokaz v zvezi z listino z naslovom Pripoznava tožbenega zahtevka z dne 22. 8. 2013, po kateri naj bi prva toženka v celoti pripoznala tožnikov denarni zahtevek, zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah in za povračilo pravdnih stroškov, (pri tem je potrebno pripomniti, da v nadaljnjih vlogah ta stranka vsebino in izjavo te pripoznave v celoti prereka). Sodišče prve stopnje pa je ta dokaz presodilo kot takšen, ki ni obstajal že v času sojenja na prvi stopnji. Ta pripoznava je bila namreč podana dne 22. 8. 2013, torej po tem, ko je bil prejšnji postopek zaključen, zato ne gre za dokaz, ki bi sicer že v prejšnjem - rednem postopku obstajal, pa ga tožnik ni mogel uporabiti. Pripoznava z dne 22. 8. 2013 tako glede na čas podaje in pridobitve ni nov dokaz, ki bi predstavljal razlog za obnovo postopka. Tožnik se v pritožbi ne strinja s sedanjo sodno prakso v tej zvezi in tudi ne z odločitvijo sodišča prve stopnje v konkretni zadevi. Pri tem pa ne ponudi nobenega sodnega judikata, iz katerega bi izhajalo nasprotno razlogovanje glede tega vprašanja. Stališče sodišča prve stopnje v tej zvezi pa je pravilno in je podkrepljeno tudi s številnimi judikati v tej zvezi. Dokaz, ki ga navaja tožnik v zahtevi za obnovo postopka je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe in sodišče je zato pravilno sklepalo, da obnovitveni razlog iz 4. točke prvega odstavka 394. člena ZPP ni podan (1). Po določbi 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V smislu tega določila so nova le tista dejstva in listine, ki so nastale do trenutka nastopa pravnomočnosti, s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijane odločbe, izdane v rednem postopku. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. Dokaz je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, zato zatrjevani obnovitveni razlog v tej zvezi ni podan. Nova dejstva in dokazi so lahko razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP le ob izpolnjevanju predpostavke, da so obstajali že v času odločanja v rednem postopku (2). Ključnega pomena je okoliščina, da je ta pripoznava tako nastala po izdaji pravnomočne sodbe, pri tem pa je pomembno tudi dejstvo, da stranka, ki je to pripoznavo dala, v nadaljevanju, izdajo le-te po vsebini zanika. V zvezi s tem obnovitvenim razlogom, je tako sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev.

Nadalje je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko ni štelo kot nov dokaz, ki bi imel za posledico drugačno odločitev, podan obnovitveni razlog “Pogodbo z dne 6. 7. 2012 z oporoko in zapisnik o izpovedbi pokojnega A. Z. z dne 2. 7. 2001, v zadevi P 232/2003”. Pri odločanju o dovolitvi obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP, oceni sodišče prve stopnje tudi dokazno moč dokazov, na katere se opira predlog za obnovo postopka, v primerjavi z že izvedenimi dokazi v prvotnem postopku (3). Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, z zelo omejenim obsegom izpodbijanja. Skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP se sme dovoliti obnova postopka, če stranka zve za nova dejstva, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP, se sme iz tega razloga dovoliti obnova samo, če stranka novega dejstva ali dokaza, brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Stranka mora tako navesti in utemeljiti predlog, zakaj okoliščine, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogla uveljavljati že v času rednega postopka (4). Oba predložena dokaza, je sodišče prve stopnje ocenilo v skladu s prosto presojo dokazov in seveda v povezavi z ostalimi že izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s temi navajanji ocenjuje, da ne gre za dokaza, ki bi odločilno spremenila izid pravdnega postopka, katerega obnovo predlaga tožeča stranka (5). Pri zahtevi za obnovo postopka je potrebno upoštevati, ali gre za zavrnitev dokaznih predlogov v teku rednega pravdnega postopka ali v zvezi z izrednimi pravnim sredstvom. Pravica do izvedbe novih dokazov, oziroma pravica do obnove postopka zaradi novih dokazov je v tem okviru bolj omejena. Dopustno je, da sodišče ob odločanju o dovolitvi obnove postopka tudi oceni dokazno moč dokazov, na katere se opira predlog za obnovo postopka. Gre torej za primerjavo novih dejstev in novih dokazov, ter v rednem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (6). Po oceni sodišča druge stopnje gre v tem postopku za izredno pravno sredstvo obnove postopka, ki predstavlja poseg v pravnomočnost kot element pravnega varstva, zaradi česar je potreben ožji pristop za skrbno presojo tehtnosti oziroma dokazne moči novega dokaza. S tega vidika je v tem postopku, glede na naravo in vsebino novega dokaza in glede na dejanske ugotovitve v prejšnjem rednem postopku, oceniti oba predložena nova dokaza kot neprimerna in nesposobna za dosego namena, ki ga zasledujeta, zato je v tej zvezi z zahtevo za obnovo postopka potrebno uporabiti tudi materialnopravni temelj, uporabljen v odločitvi sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, v rednem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na polovici parc. št. ..., do celote na parc. št. ... in do celote lastništva parcel parc. št. ... in ..., kot izhaja iz izreka, je sodišče prve stopnje, katerega odločitev je bila potrjena kot del dejanske in materialnopravne podlage zaključilo, da je tožnik, na podlagi dogovora in soglasja s tožencem, kot lastnikom nepremičnine na zahodnem delu stanovanjske stavbe parc. št. ..., sicer zgradil prizidek, vendar pa dogovora o prepustitvi zemljišča ni dokazal. Glede samih zemljišč, tožnik po zaključku sodišča prve stopnje ni izkazal pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, to je parc. št. …, ... in ... k.o. V. Glede stanovanjske stavbe pa bi sicer lahko izkazal pridobiten način za pridobitev lastninske pravice na medetažnem in podstrešnem delu stanovanjske stavbe, ne pa na celotni parc. št. ... Tožnik bi moral zahtevek postaviti drugače in zahtevati ugotovitev lastninske pravice na delih objekta, ter z vzpostavitvijo etažne lastnine. Tožbeni zahtevek glede te nepremičnine, kot ga je postavil tožnik glede ugotovitve lastninske pravice in izstavitve zemljiškoknjižne listine za parc. št. ... in glede na ugotovljeno dejansko stanje, je nepravilen in v celoti neutemeljen, kot je to zaključeno v rednem postopku. Takšno pravilno materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi (brez uporabe člena 285 ZPP), je v svoji odločitvi potrdilo tudi sodišče druge stopnje, v sklepu Cp 260/2013 z dne 11. julija 2013. Glede na podana izhodišča za obnovo postopka, je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo zahtevo tudi v tej smeri, da ne gre za takšna dokaza, ki bi odločilno spremenila izid pravdnega postopka, katerega obnovo predlaga tožeča stranka in sicer glede na sprejeto materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, glede na naravo in vsebino obeh novih dokazov in v primerjavi z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ugotovljenimi v prejšnjem, rednem postopku. Zato ni mogoče oceniti predloženih novih dokazov, kot primerne in sposobne za dosego namena, ki ga zasleduje obnova postopka, to je za spremembo odločitve sodišča prve stopnje. Zapisnik o zaslišanju priče A. Z. st. z dne 2. 7. 2001, tako ne bi mogel odpraviti pomanjkljivosti zahtevka glede vzpostavitve etažne lastnine na predmetnem stanovanju in tudi ne bi mogel odpraviti ugotovitve sodišča prve stopnje, da v zvezi z zemljišči, tožnik ni predložil nobenega dokaza za to, da bi pridobil lastninsko pravico tudi na teh nepremičninah. Enako velja tudi za izročilno pogodbo in za oporoko, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje ocenilo le-to, da tedanji toženec priznava le obstoj spornih razmerij med njim in tožnikom. Obe listini je tako sodišče prve stopnje pravilno presodilo po vsebini in kot celoti, torej v razmerju do dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v pravdnem postopku na prvi stopnji in v razmerju do njegovega zahtevka. Odločitev v tej zvezi, sodišča prve stopnje je pravilna in sodišče pravilno ni sledilo trditvi, da naj bi zapis v zadnjem delu oporoke predstavljal dokaz glede utemeljenosti zahtevka in oporoka za presojo zahtevka ni dokaz, ki bi ob ostalih dokazih imel za posledico drugačno odločitev, kot jo je že sprejelo sodišče prve stopnje. Enako izhaja iz pogodbe o preužitku, v kateri so pogodbene stranke ugotovile, da je preužitkar solastnik nepremičnin, glede katerih je med tožnikom in med preužitkarjem spor - obravnavana zadeva. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik lahko v postopku na prvi stopnji v celoti seznanil z vsebino spisa, torej tudi z zapisnikom iz pravdne zadeve P 232/2003. Spis je sodišče prve stopnje pridobilo 6. 3. 2008, na glavni obravnavi dne 29. 5. 2008, pa ga je v dokaznem postopku tudi vpogledalo. Pritožnik bi razlog, da ta dokaz sodišče prve stopnje ni povzelo v dokazne listine, moral uveljavljati v rednem postopku na prvi stopnji, v zadevi P 1016/2004 in v zvezi s pritožbenim postopkom, ki se je vodil pod opr. št. Cp 588/2012. Glede nerazumljivosti preostalega dela oporoke, pa pritožnik ni pravočasno uveljavljal predlogov z dokazovanjem, z izvedencem ustrezne stroke, zato je šteti ta del pritožbe kot pritožbeno novoto, ki ni dovoljena (člen 337 ZPP), prav tako pa ni navedel, kaj pravno odločilnega je v tem delu zapisano.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji za obnovo postopka. Tretji toženec je v pravdnem postopku sodeloval na prvi stopnji preko pooblaščenca, zato pooblaščencu pripada nagrada za postopek in tudi nagrada za narok (Odvetniška tarifa 3100 in 3102, Zakona o odvetniški tarifi). V zvezi s potnimi stroški, pa je sodišče prve stopnje priznalo potne stroške za stranke in ne za odvetnike. Zato je sodišče druge stopnje, tudi v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 365 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Sklep VS RS VIII Ips 285/2009 z dne 21. 9. 2009. Op. št. (2): Sklep VS RS II Ips 350/2007 z dne 17. 12. 2009. Op. št. (3): Sklep VSL II Cp 3810/2011 z dne 7. 2. 2012. Op. št. (4): Sklep VDSS Pdp 44/2013 z dne 18. 1. 2013. Op. št. (5): Sklep VS RS II Ips 489/2003 z dne 26. 2. 2004. Op. št. (6): Sodba II Ips 713/2007 z dne 25. 10. 2007.