Jedro

Predmet pogodb tožeče stranke s toženkama je bil na strani tožeče stranke organizirati izobraževanje v obliki tečaja, na strani toženk pa obiskovati tečaj in pri tem delno kriti stroške. Dogovorjena je bila tudi konkurenčna prepoved. Našteti so bili predmeti pogodbe.

Dogovorjena pogodbena kazen za primer kršitve omenjene prepovedi je bil le način utrditve pogodbene discipline toženk, kar zadeva konkurenčno prepoved. Izhodišče toženk, da je šlo za oderuško pogodbo je potemtakem zmotno. Ne trdita, denimo, da je bila dveletna konkurenčna prepoved predolga ali preostra, marveč le, da je bila pogodbena kazen previsoka. O oderuškosti pogodbe potemtakem iz razlogov, ki jih navajata toženki, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju razsodilo, da morata toženki plačati tožeči stranki vsaka 398.015,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.10.1991 dalje, medtem ko je v presežku za prav takšna zneska zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da trpita stranki vsaka svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta toženki prekršili pogodbo, ker opravljata dela za drugo zavarovalno organizacijo, zaradi česar morata plačati pogodbeno kazen, ki pa je primerna le v 5-kratnem znesku valoriziranih stroškov seminarja, ki sta ga obiskovali. Pri tem je upoštevalo pravni in ekonomski interes tožeče stranke in materialne zmožnosti toženke.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo tako v ugotovitvenem kot v zavrnilnem delu. Ob tem je zavzelo stališče, da zakonske določbe o oderuški pogodbi pri pogodbeni kazni sploh ne pridejo v poštev; da stranki določita pogodbeno kazen poljubno visoko, sodišče pa lahko korigira njeno višino; da je bila pogodbena kazen določljiva; da je bil predmet pogodbe le usposabljanje toženk in konkurenčna prepoved; da ni pomembno, ali je tožnica toženkama ponudila zaposlitev.

Revizijo proti tej sodbi sta vložili toženki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, naj vrne zadevo sodišču prve stopnje. Trdita, da med njima in tožečo stranko ni bilo pred začetkom usposabljanja nobene pogodbe, proti koncu usposabljanja pa sta prejeli v podpis adhezijsko in oderuško pogodbo.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da sta imeli toženki vse možnosti, da odklonita podpis pogodbe, ki ni adhezijska; da toženki nista bili v delovnem razmerju pri tožeči stranki; da ni šlo za nobeno izkoriščanje njune lahkomiselnosti; da toženki pogodbe nista spoštovali niti potem, ko ju je tožeča stranka opomnila.

Pristojni javni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po prvem odstavku 270. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Tako podaja zakon definicijo pogodbene kazni. Njen namen je dvojen: disciplinirati pogodbenika, da bo izpolnil obveznost, in varovati upnikovo odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbe. V delu, v katerem to terjatev presega, varuje zgolj pogodbeno disciplino (275. člen ZOR). Pogodbena kazen ne sme biti višja, kot je potrebna, da se dolžnik ravna po pogodbi. Zato zakon določa, da sodišče na dožnikov ugovor zniža pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (274. člen ZOR). To je način, kako pogodbi nezvesto stranko varovati pred pretirano, "oderuško" visoko pogodbeno kaznijo.

Toženki tudi v reviziji ponavljata trditev o oderuškosti pogodbe, pri čemer pa kot takšno opredeljujeta višino pogodbene kazni. Za presojo, ali je pogodba oderuška, je med drugim pomembno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank (prvi odstavek 141. člena ZOR). Predmet pogodb tožeče stranke s toženkama je bil na strani tožeče stranke organizirati izobraževanje v obliki tečaja, na strani toženk pa obiskovati tečaj in pri tem delno kriti stroške. Dogovorjena je bila tudi konkurenčna prepoved. Našteto so bili predmeti pogodbe. Dogovorjena pogodbena kazen za primer kršitve omenjene prepovedi je bil le način utrditve pogodbene discipline toženk, kar zadeva konkurenčno prepoved. Izhodišče toženk, da je šlo za oderuško pogodbo je potemtakem zmotno. Ne trdita, denimo, da je bila dveletna konkurenčna prepoved predolga ali preostra, marveč le, da je bila pogodbena kazen previsoka. O oderuškosti pogodbe potemtakem iz razlogov, ki jih navajata toženki, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. O tem, da je bila pogodbena kazen previsoko določena, pa je že odločilo sodišče prve stopnje, ko jo je znižalo za polovico (274. člen ZOR). Vse revizijske trditve o oderuškosti pogodbe so torej neutemeljene.

Ali je bila pogodba sestavljena in podpisana šele po začetku usposabljanja toženke, ni pravno pomembno, saj zakon času sklenitve pogodbe v primerih, kot je obravnavani, ne pripisuje nobenega pomena. Sicer pa pomeni trditev, da je tožeča stranka dala v podpis toženkama pogodbo tik pred koncem usposabljanja, v revizijskem postopku nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta ugotovili kot nesporno, da je bila pogodba sklenjena 5.6.1991, torej tretji dan seminarja. Na moč nenavadno je stališče revidentk, ki sta se izobraževali za sklepanje pogodb, da se s pogodbo, ki sta jo podpisali, nista seznanili. Če sta res tako malomarno ravnali, morata seveda sama trpeti posledice kršitve pogodbe. Od njiju se namreč pričakuje vsaj skrbnost dobrega gospodarja (prvi odstavek 18. člena ZOR). Kam meri revizija s tem, ko poudarja, da je šlo za adhezijsko pogodbo, ni mogoče ugotoviti. Pogodba ima le tri člene, pri čemer je eden namenjen konkurenčni prepovedi in pogodbeni kazni. Pogodba se niti ne sklicuje na kakšne druge pogoje. Podobna ugotovitev velja tudi za revizijsko omenjanje zmote. Če revidentki s tem mislita na izpodbojnost pogodbe zaradi zmote, bi jo pač morali izpodbijati, pa tega nista storili. Končno tudi stališče, da bi morala tožeča stranka obvestiti o pogodbi agencijo A., ni pravno pomembno, saj sta kot pogodbenici nasproti tožeči stranki nastopili le toženki.

Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj stroškov odgovora na revizijo ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov, ker ni ta v ničemer prispeval k odločitvi o reviziji.