Jedro

Za zadosti opredeljene trditve v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka pravilno predlagala dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, saj je svoje trditve, ki jih je opredelila, v nasprotju z zmotnim pritožbenim stališčem, že na nivoju konkretnosti, morala še dokazati. Tako ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka šele na podlagi izvedenega dokaza nato podala trditve (informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen dokaz) kot zmotno meni pritožba.

Trditveno breme se nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je toženki celo ni treba navajati.

Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava in ne procesno pravno vprašanje. Pri sklepčnosti gre za abstraktno vprašanje ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična.

Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi.

Pritožba zmotno meni, da je že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škodo , nastalo pri delu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka glede na posebne okoliščine, da so stopnice vodile iz klavnice v prostore, kjer so delavci bili med odmorom, poskrbeti za večji obseg varnostnih ukrepov, kot so zgolj minimalni in ki jih je tožena stranka sicer zagotavljala, kar bi ob potrebnem skrbnem ravnanju lahko storila in tudi je, vendar šele po škodnem dogodku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 256/2018 z dne 1. 7. 2019 izreklo: ″Tožena stranka, C., matična št. ..., davčna št. ... je dolžna plačati tožeči stranki, Z., matična št. ..., davčna št. ... znesek v višini 7.676,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2018 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.099,76 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudni od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da se je delavka tožene stranke (zaposlena pri toženi stranki kot sistemski analitik) in zavarovanka tožeče stranke 14. 7. 2015 poškodovala na stopnišču v poslovnih prostorih tožene stranke; (-) da ni sporno, da je pri tem utrpela telesne poškodbe, zaradi katerih se je zdravila v bolnišnici in Zdravstvenem domu ... in tožeči stranki je nastala škoda, ki jo predstavljajo v breme tožeče stranke izplačani stroški zdravljenja v bolnišnici, v Zdravstvenemu domu ..., stroški zdravil, izplačani ... lekarnam javnemu zavodu in Lekarni ... ter stroški nadomestil osebnega dohodka za zavarovanko, izplačani toženi stranki, kot delodajalcu zavarovanke v skupni višini 7.676,18 EUR; (-) nesporno je tudi, da se delavka ni poškodovala pri opravljanju dela, ampak ko je delovno mesto zapustila in se skupaj s sodelavkami med pavzo odpravila po stopnišču iz pritličja proizvodnje v klet; (-) da je vzrok padca bila mastna in mokra površina stopnic; (-) da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožeči stranki, glede na dejstvo, da je tožena stranka po nezgodi dodatno na stopnicah namestila protizdrsne obloge, ki jih v času nezgode tožnice ni bilo kot to izhaja iz fotografije, priložene zapisniku o raziskavi nezgode z dne 19. 11. 2015; (-) da je iz zapisnika o raziskavi nezgode razvidno, da je bil predlagan dodatni ukrep občasna kontrola in čiščenje stopnišča tudi v dopoldanskem času, kar nedvoumno dokazuje, da je tožena stranka čiščenje do nezgode opravljala v popoldanskem času; (-) da je po delovni nezgodi bilo tudi na eni strani stopnišča dodatno nameščeno oprijemalo za roke, glede na to, da 55. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih predpisuje, da mora biti oprijemalo za roke na obeh straneh stopnišča, če gre za stopnišče z več kot 10-imi stopnicami, kar velja tudi za stopnišče, kjer je prišlo do nezgode, saj ima 11 stopnic; (-) da ugotovljeno izkazuje, da tožena stranka ni zadostila notranjemu nadzoru nad izvajanjem ukrepov za varno delo oziroma je bil ta nadzor pomanjkljiv in tako v nasprotju z določbami Zakon o varnosti in zdravju pri delu ( v nadaljevanju ZVZD-1), tudi v nasprotju z določbo 29. člena ZVZD-1, ki določa, da mora nadzor izvajati nadrejena oseba ali strokovni delavec, ker če bi nadzor bil bolj temeljit, do takšnega stanja na stopnicah ne bi prišlo, pri čemer temeljit nadzor pomeni, da bi se čiščenje, kot je bilo potem naknadno določeno, opravljalo tudi občasno v dopoldanskem času (dodatni ukrepi občasne kontrole čiščenja stopnišča tudi v dopoldanskem času), da bi bila varna hoja po stopnicah zagotovljena z protizdrsnimi oblogami, ki so bile prav tako naknadno nameščene, na kar bi tožena stranka morala biti pozorna že zaradi dejstva, da je imela v oceni tveganja (A6) ugotovljeno nevarnost zdrsov in zato poskrbeti, da bi ta območja, kjer je bila pohodna površina spolzka in mastna oziroma izpostavljena takšnim možnostim, zagotoviti vse navedeno že pred nezgodo; (-) da tožena stranka ni izkazala, da je bila obutev zavarovanke tožnice dejansko ustrezna, ker tožena stranka ni predložila ES izjavo o skladnosti za delovno obutev, iz katere bi bilo razvidno kakšen tip čevljev je delavka prejela, kot to zahteva Pravilnik o osebni varovalni opremi, zgolj komercialna dokumentacija, ki jo je predložila tožena stranka pa temu ne zadošča, v ustreznost delovne obutve pa ne prepriča siceršnja delavkina izjava, da so ji bili dodeljeni in da je uporabljala ustrezno zaščitno obuvalo; (-) da je tožeča stranka izkazala nedopustno ravnanje tožene stranke, ki se je kazalo v nezadostnem nadzoru nad izvajanjem ukrepov za varno delo delavcev, kar je povzročilo, da je prišlo do delovne nezgode, v kateri se je delavka poškodovala, tožeči stranki pa je v posledici teh poškodb nastala škoda zaradi zdravljenja njene zavarovanke - poškodovane delavke in med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode obstaja vzročna zveza; (-) da je tožena stranka kot delodajalec skladno s 4. členom Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih dolžna delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavca na teh delovnih mestih, kar pomeni, da mora z ustrezno organizacijo dela preprečiti in omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih, tožena stranka pa je izredne okoliščine upoštevala šele po poškodbi pri delu, saj je strokovni delavec po raziskavi, ki jo je opravil 19. 11. 2015, torej štiri mesec po delovni nezgodi, določil dodatne ukrepe: - občasno kontrolo maščob in vlage tudi v dopoldanskem času,- dodatno namestitev protizdrsnih trakov na stopnicah; - namestitev dodatnih opozorilnih znakov; (-) da je tožena stranka ravnala malomarno, saj so bila tla na stopnišču, kjer je zavarovanki zdrsnilo, spolzka, zamaščena in bi morala poskrbeti, da bi bila tla na stopnišču, kjer je hodila zavarovanka, očiščena in suha za varno hojo po stopnišču ter zaščitena z ustrezno protizdrsno oblogo in je tako ravnala v nasprotju s predpisi iz varnosti in zdravja pri delu, zlasti v nasprotju 11. členom in zadnjo alinejo 19. člena ZVZD-1 in v nasprotju s 4., 6., 37. in 56. členom Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca na delovnih mestih; (-) da je skladno s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) tožeča stranka upravičena terjati od tožene stranke zaradi njenega malomarnega izvajanja nalog s področja varstva in zdravja pri delu v posledici česar je prišlo do poškodovanja delavke, povrnitev nastale škode v skupni višini 7.676,18 EUR, ki ji tožena stranka po višini ni ugovarjala; (-) da zavarovanki tožeče stranke ni mogoče pripisati kakršno koli odgovornost za nastalo škodo, saj je padla, ker ji je nenadoma spodrsnilo, jo odneslo, kot je sama izpovedala, kar povsem ustreza dejstvu mastne in neočiščene stopnice; (-) da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo poškodbo delavke, torej zavarovanke tožeče stranke in nastalo škodo tožeči stranki za stroške zdravljenja; (-) ker tožena stranka ni nastale škode tožeči stranki plačala na njen poziv z dne 31. 5. 2018, je prišla v skladu 299. členom Obligacijskega zakonika ( OZ) v zamudo in je v skladu z 378. členom OZ dolžna povrniti tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zneska 7.676,18 EUR od 15. 6. 2018 dalje do plačila;

3. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da povrne toženi stranki njene stroške postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo temeljno načelo pravdnega postopka - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, kar je tožena stranka ves čas postopka na prvi stopnji opozarjala.

8. Pritožba povzema, da je tožeča toženi stranki zgolj pavšalno očitala, da ta ni poskrbela za varnost in zdravje pri delu, pri čemer so njene trditve ves čas postopka ostale na povsem splošni ravni in dokazno nepodprte. Tako je tožeča stranka temeljila tožbeni zahtevek na očitku, da je zavarovanka tožeče stranke T. P. padla zaradi mastnih in spolzkih tal in da je tožena stranka ravnala malomarno in v nasprotju s predpisi varstva in zdravja pri delu, saj naj tožena stranka po oceni tožeče stranke ne bi zagotovila varnosti in zdravja delavke v zvezi z delom, ko naj ne bi izvedla vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavke, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu in ustrezno organiziranostjo. Tožena stranka bi naj ravnala malomarno, saj bi naj bila tla na stopnišču, kjer je delavki zdrsnilo, umazana, zamaščena in spolzka, tožena stranka bi glede na trditve tožeče stranke morala poskrbeti, da bi bila tla na stopnišču, kjer je delavka hodila, očiščena in suha, da bi lahko delavka varno prišla v kletne prostore, kar pa naj tožena stranka ne bi storila. Po oceni tožeče stranke bi morala tožena stranka preprečiti nevarnost, ki jo predstavlja zamaščeno in spolzko stopnišče, in sicer s kontroliranjem maščob In vode na stopnišču ter z dodatnim večkratnim čiščenjem stopnišča, z dodatno namestitvijo opozorilnih oznak oziroma z dodatno namestitvijo protizdrsnih trakov na stopnice. Tožeča stranka toženi stranki tudi očita, da je opustila dolžni notranji nadzor nad preverjanjem ustreznosti stanja pohodnih površin na stopnišču, saj naj ne bi ustrezno preverjala, ali so tla na stopnišču ustrezno očiščena in varna za hojo.

9. Pritožba trdi, da iz povzetega sledi, da je tožeča stranka toženi stranki zgolj pavšalno očitala malomarnost in opustitev ″ustreznih″ ukrepov, ki bi preprečili poškodbo delavke, pri čemer pa ni pojasnila kakšni bi naj bili ti ″ustrezni″ ukrepi. Tožeča stranka je tako zgolj pavšalno očitala toženi stranki, da do poškodbe delavke ne bi prišlo, če bi tožena stranka delavki zagotovila varnost in zdravje pri delu, če bi delo ustrezno organizirala, če bi zagotovila ustrezno očiščene in suhe pohodne površine, če bi pravilno in zadostno kontrolirala ustreznost pohodnih površin stopnišča, če bi namestila ustrezne opozorilne znake, če bi namestila protizdrsne trakove in če bi zagotovila notranji nadzor nad preverjanjem ustreznosti pohodnih površin, pri čemer pa nikoli ni pojasnila oziroma zatrjevala, kakšna je ustrezna organizacija, ki bi preprečila poškodbo, niti kakšen je standard za ustrezno očiščene pohodne površine, niti kako se pravilno in zadostno kontrolira ustreznost pohodnih površin, kaj so ustrezne pohodne površine, niti kakšni so ustrezni opozorilni znaki ter kakšen notranji nadzor je tožena stranka opustila oz. kakšen notranji nadzor bi bil ustrezen. Tako splošna opredelitev delodajalčevih opustitev sama zase ne omogoča sklepa o nastanku odškodninske obveznosti, ki jo je treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta: 1) protipravno oziroma nedopustno ravnanje, 2) pravno priznana škoda, 3) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost za škodo, ki morajo biti kumulativno podani. V oporo materialnopravnemu sklepu oz. očitku tožeče stranke o krivdni odgovornosti tožene stranke tudi ne more biti sklicevanje na povsem splošne določbe 87. člena ZVZZ, 5., 9. in 11. ter 19. člena ZVZD-1, če ni možna subsumpcija očitanih kršitev oziroma opustitev pod abstraktno pravno normo.

10. Kot nadalje trdi pritožba se s temeljnimi načeli ZVZD-1 delodajalcu nalaga dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj kot tudi dolžnost vzdržati se pasivnih ravnanj (opustitev), če se s temi ravnanji lahko pripomore k nastanku ali povečanju škode. Dolžnost vzdržati se aktivnih ravnanj je splošno pravilo, opredelitev neke opustitve kot protipravne pa nujno predpostavlja identifikacijo dolžnega ravnanja. Pri tem je treba upoštevati splošno pravilo o odškodninski odgovornosti, ki določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Le-to pove, da je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh temeljnih postavk odškodninske odgovornosti. V procesnem smislu to pomeni, da bi morala tožeča stranka, ki je odgovorna, da v zadevi priskrbi ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo, navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo. Sklicevanje na temeljna načela ZVZD-1, ki imajo splošen značaj, ne zadošča. Tožeča stranka bi morala dejanja, za katera trdi, da jih je delodajalec opustil in je nato delavec zaradi njegove pasivnosti utrpel škodo, opisati dovolj določno, da lahko sodišče identificira dolžno ravnanje in ob tem ugotavlja, ali ga je delodajalec kršil. Za pravilno materialnopravno presojo vprašanja krivdne odgovornosti delodajalca za tožeči stranki nastalo škodo je namreč potrebno ugotoviti obstoj vseh elementov civilnega delikta, z vidika le-teh pa še dvoje, in sicer: 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja in 2. pogoj, za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer domneva, mora oškodovanec (tožeča stranka) navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec. Dejstvo, da je bila delavka v delovnem razmerju pri delodajalcu ali ker je delavka v času opravljanja dela padla, ne pomeni avtomatično, da je tožena stranka odgovorna za tožnici nastalo škodo niti, da so bila tla mokra in spolzka.

11. Ob pritožbeno očitanih kršitvah pravil pravdnega postopka, ki so se primerile sodišču prve stopnje, tožena stranka opozarja na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Po določilu 212. člena ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo, upoštevaje ob tem materialno pravo, ki določa abstraktno (materialno) dokazno breme. Dokazno breme glede obstoja škode, nedopustnega ravnanja in vzročne zveze je bilo upoštevaje določilo 131. člena OZ v zvezi s 87. členom ZZVZZ nedvomno na tožničini strani, ki mu tožnica, kot že pojasnjeno, z zatrjevanji in predlaganimi dokazi ni uspela zadostiti. Ob navedenem je potrebno izpostaviti še drugi vidik razpravnega načela, in sicer da sodišče, upoštevaje pravilo o dokaznem in trditvenem bremenu, ne sme upoštevati v dokaznem postopku ugotovljenega dejstva, če ga nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in sporna, zato gole izpovedbe prič in strank ter ugotovitve izvedenca ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti (pomanjkljivih) trditev katere od pravdnih strank.

12. Kot pove pritožba, pa je sodišče prve stopnje kljub pomanjkljivi trditveni podlagi in kljub temu, da je tožeča stranka podala zgolj informativen dokazni predlog za imenovanje izvedenca za varnost in zdravje pri delu, predlaganega izvedenca imenovalo in celo na njegove ugotovitve v izvedenskem mnenju v celoti oprlo svojo odločitev, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

13. Ob pomanjkljivih in pavšalnih tožbenih trditvah tožeča stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, saj je med svojimi dokaznimi predlogi namreč zgolj navedla izvedenca za varnost in zdravje pri delu, pri čemer pa svojega dokaznega predloga ni ustrezno substancirala, na kar je tožena stranka opozarjala ves čas postopka. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetno obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka, saj bi s tem ugotavljalo dejstva brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz). Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč, naj gre za listinske dokaze, zaslišanje prič ali imenovanje izvedenca. Po naravi stvari je dokazno sredstvo v pravdi namenjeno potrditvi ali izpodbijanju predhodno postavljenih trditev pravdnih strank o pravno relevantnih dejstvih, zaradi česar ni mogoče z izvedbo dokaza nadomestiti morebitne odsotnosti posameznih trditev strank. Aktualna sodna praksa in pravna teorija v tej zvezi govorita o t.i. ″informativnih (poizvedovalnih) dokazih″, ki se glede na veljavno ureditev civilnega procesnega prava štejejo za nedovoljene, kar pomeni, da jih sodišče pri končni razsoji ne sme upoštevati. Pogoj za tožničin uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. 14. Ker po mnenju pritožbe, upoštevajoč 212. člen oziroma 7. člen ZPP brez ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje ne bi smelo postaviti predlaganega izvedenca za varnost in zdravje pri delu, še manj pa njegovih ugotovitev vzeti za podlago svoji odločitvi, je ugotavljalo pravno relevantna dejstva, brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz), saj tožeča stranka pravno relevantnih dejstev v utemeljitev svojega zahtevka ni zatrjevala.

15. Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbeni očitek, da tožeča stranka kot oškodovanka za svoj regresni zahtevek ni podala zadostne trditvene podlage in substanciranih dokaznih predlogov in da je v nasprotju s temeljnimi načeli procesnega prava sodišče prve stopnje dopustilo izvedbo informativnega dokaza ( z izvedencem), zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je obravnavalo tožbo, ki ni bila sklepčna.

16. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje status tožeče stranke kot ga opredeljujejo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in ki določa, da je tožeča stranka nosilec obveznega zavarovanja po tem zakonu. Obvezno zavarovanje obsega: zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela; zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Z obveznim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon: plačilo zdravstvenih storitev; nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela; povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Zavarovane osebe so zavarovanci in njihovi družinski člani. Zavarovane osebe pa so tudi osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji.1 Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe.2 Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.3 Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz 86., 87. in 88. člena tega zakona, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod.4 Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.5

17. Tožeča stranka je v tožbi trdila, kar deloma povzema pritožba sama, da je njena zavarovanka imela delovno nezgodo in popisala, kako je do delovne nezgode prišlo (na stopnicah, ki vodijo iz obrata klavnice, kjer je delavki spodrsnilo zaradi spolzkega in mastnega stopnišča), kakšno poškodbo je delavka utrpela in kakšna škoda je nastala tožeči stranki (plačilo zdravstvenih storitev, nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela) zaradi te poškodbe, opisala je, katere ukrepe s področja varstva in zdravja pri delu je tožena stranka opustila in pri tem tudi opredelila, kako bi morala tožena stranka ravnati, da bi zagotovila bolj varne pogoje hoje po stopnicah v okoliščinah, da se je po stopnicah prihajalo in odhajalo v območje klavnice (preprečiti zamaščeno in spolzko stopnišče z večkratnim, dodatnim čiščenjem stopnišča, z dodatno namestitvijo opozorilnih oznak in z dodatno namestitvijo protizdrsnih trakov na stopnice) in v dokaz svojih trditev glede opustitve potrebnih ukrepov s področja varstva pri delu predlagala tudi dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu (poleg dokaza za zaslišanjem delavke). Kot regresna upravičenka za povračilo izplačanih stroškov zdravljenja, ki so ji nastali z zatrjevanim škodnim ravnanjem tožene stranke, je morala tožeča stranka zatrjevati in dokazovati naslednje elemente civilnega delikta: protipravno ravnanje, nastalo škoda, vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem, medtem ko je na toženi stranki trditveno in dokazno breme (obrnjeno dokazno breme), da za očitano nastalo škodo ni odgovorna (131. člen OZ).

18. Pritožbeno vztrajanje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu in da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je dopustilo dokaz z izvedencem, ki ni bil substanciran, torej da tožeča stranka ni opredelila, kaj s tem dokazanim predlogom dokazuje, je neutemeljen. Iz zgoraj povzetega in tožbeno zatrjevanega nedvomno izhaja očitano protipravno ravnanje tožene stranke, škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, zato je tožba bila ne le popolna, temveč tudi sklepčna. Za zadosti opredeljene trditve v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka pravilno predlagala dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, saj je svoje trditve, ki jih je opredelila, v nasprotju z zmotnim pritožbenim stališčem, že na nivoju konkretnosti, morala še dokazati. Tako ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka šele na podlagi izvedenega dokaza nato podala trditve (informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen dokaz) kot zmotno meni pritožba.

19. Pritožba tudi nima prav, da bi morala tožeča stranka podrobno navajati vsako določbo ZVZD-1 in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca na delovnih mestih, čeprav je storila tudi to, res da ne na način, da bi ob vsaki določbi posebej zapisala, katero od opustitev na strani tožene stranke se nanaša na katero od določil, vendar pa s tem ni kršila pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj se trditveno breme nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je toženki celo ni treba navajati.6

20. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, je sodišče prve stopnje glede na trditve tožeče stranke in glede na predlagane dokaze, že ob vložitvi tožbe utemeljeno štelo, da je tožba sklepčna. Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava in ne procesno pravno vprašanje. Pri sklepčnosti gre za abstraktno vprašanje ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična.7 Presoja sklepčnosti tožbe zajema opredelitev življenjskega primera, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, za tem opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega primera ter subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi.8 Morebitni ugovori tožene stranke, ki jih ta poda v postopku, lahko vplivajo le na utemeljenost tožbenega zahtevka.

21. Pritožbeno sodišče po navedenem kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da je obravnavana tožba nesklepčna in da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje razpolagalo z zadostno trditveno podlago tožeče stranke in substanciranim dokaznim predlogom tožeče stranke glede izvedenca za varstvo pri delu in je smelo ugotavljati dejansko stanje na podlagi pravilno dopuščenega in izvedenega dokaza s tem izvedencem.

22. Pritožba neutemeljeno očita, da je pridobljeno izvedensko mnenje zgolj ugibanje, ne pa strokovno mnenje, ker da ne vsebuje izvida in mnenja, temveč zgolj ugibanje. Takšen očitek je nekorekten, saj pritožbeno sodišče iz spisovnega gradiva ugotavlja, da je izvedensko mnenje izdelano skladno z določbo 246. člena ZPP (izvedenec mora podati izvid in mnenje) in določbo 253. člena ZPP (izvedenec mora vselej obrazložiti svoje mnenje), in v mnenju ne gre za ugibanje, temveč logično strokovno pojasnitev, da tožena stranka v času škodnega dogodka ni poskrbela za nujno potrebne dodatne varnostne ukrepe, da bi hoja po stopnicah, ki so vodila iz klavnice v prostor za odmore, ne predstavljala takšne nevarnosti kot se je izkazalo, da je glede na vse okoliščine, v katerih se je poškodovala delavka.

23. Pritožba polemizira s strokovnostjo izvedenskega mnenja, ker šteje, da mnenje ne more biti strokovno, ker si izvedenec ni ogledal klavnice in da zato zgolj ugiba, da se iz klavnice na stopnice prenesejo koščki mesa in maščobe, vendar pritožba spregleda, da je izvedenec pojasnil, da je ob njegovem ogledu stopnic v letu 2019 situacija bila drugačna kot v letu 2015, ko je prišlo do škodnega dogodka, ker na dan njegovega ogleda delavci niso hodili po stopnicah, stopnice so bile suhe in počiščene, na stopnice pa so bile položeni protizdrsni trakovi, na vrhu stopnic postavljena opozorilna tabla glede spolzkosti in zmontirana dodatna ograja ob stopnicah, česar vsega pa ob škodnem dogodku ni bilo, kar izhaja iz zapisnika o o raziskavi nezgode pri delu z dne 14. 7. 2015, ki jo je dne 26. 11. 2015 izdelal strokovni sodelavec tožene stranke za varstvo pri delu na podlagi ogleda z dne 19. 11. 2015 (listina A3 v spisu) in v zapisniku je že strokovni sodelavec predlagal naslednje ukrepe: - občasno kontroliranje maščob in vode na stopnišču tudi v dopoldanskem času; - velika pazljivost pri hoji po stopnicah z namestitvijo dodatnih opozorilnih oznak; - dodatna namestitev trakov za stopnice, tako da izvedensko mnenje ne more biti nestrokovno, ko izvedenec pojasni, kar je splošno znano, da se iz klavnice prenašajo koščki mesa in maščobe in da v ta namen ni potreben poseben ogled, da iz predlaganih ukrepov strokovnega sodelavca logično sledi, da se stopnišče dopoldne ni kontroliralo in seveda potem tudi ne čistilo, kar bi se moralo tudi dopoldne, ker je ukrep strokovnega sodelavca zdravorazumsko razumeti tako, da se stopnice dopoldne ne le kontrolirajo glede maščobe in vode temveč tudi čistijo, česar strokovni sodelavec res ni izrecno zapisal. 24. Pritožba tako neutemeljeno meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kot dokaz upoštevati izvedenskega mnenja, pri tem pa pritožba tudi ne pove, da tožena stranka na zadnjem naroku ni več nasprotovala izvedenskemu mnenju in tudi ni uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka za primer, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje.

25. Ker je sodišče prve stopnje po povedanem utemeljeno upoštevalo pri dokazni oceni tudi izvedensko mnenje in ker pri njem ne gre za informativni dokaz in ker je bila tožba sklepčna, je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kršilo temeljne procesne in ustavne pravice, predvsem pravico do izjave, ki jo določa 22. člen Ustave RS in neutemeljen pritožbeni očitek, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, ker je svojo svojo odločitev oprlo na dejstva pridobljena z izvajanjem informativnih dokazov - to je na izvedensko mnenje izvedenca za varnost in zdravje pri delu.

26. Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje, ko enkrat zapiše, da je tožena stranka opustila ukrepe s področja varstva pri delu nato pa zapiše, da jih ni izvedelo. Sodišče prve stopnje je namreč moralo pojasniti, kateri ukrepi s področja varstva pri delu morajo biti izvedeni, nato pa pojasni, da jih tožena stranka ni izvedla, v vsem tem pa ni nasprotij ali nelogičnosti, sploh pa ne takšnih, da bi predstavljali očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

27. Pritožba nadalje očita, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno napačno odločitev, ob tem pa zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ko se do določenih trditev in dokazov tožene stranke sploh ni opredelilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

28. Pritožba pove, da je tožena stranka ne glede na pavšalnost tožbenih trditev v postopku na prvi stopnji poskušala dokazati, da je delavki, ki se je poškodovala pri delu in v zvezi s katero tožeča stranka od tožene stranke vtožuje povračilo stroškov zdravljenja, zagotovila varnost in zdravje pri delu oziroma v zvezi z delom.

29. Tako pritožba trdi, da je tožena stranka prepričana, da je bila vzrok padca delavke njena nepazljivost, ne pa onesnaženost stopnišča, saj je tožena stranka zagotavljala redno čiščenje in kontrolo čiščenja stopnišča. V času nezgode je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo s čistilnim servisom D. d.o.o. iz M. Kot profesionalni čistilni servis so naročniku (toženi stranki) izdelali plan čiščenja, v katerem je bila glede na naravo dejavnosti tožene stranke tudi natančno opredeljena frekvenca čiščenja. Omenjeni izvajalec je dnevno izvajal dejavnost tehničnega čiščenja, med drugim tudi čiščenje proizvodnih in spremljajočih prostorov tožene stranke. Dejstvo, da je strokovni sodelavec tožene stranke za varnost in zdravje pri delu v zapisniku o raziskavi nezgode pri delu toženi stranki predlagal dodatne ukrepe, to je občasno kontroliranje maščob in vode na stopnišču, še ne pomeni, da se je čiščenje izvajalo zgolj v popoldanskem oz. celo večernem času, kot to kot »nedvoumno« zaključuje sodišče (točka 20. in 24. obrazložitve izpodbijane sodbe) in da so bila tla v posledici navedenega ob 13.00 uri, ko je delavka tožene stranke padla, mastna in mokra. Nenazadnje je delavka padla v popoldanskem času (ob 13.00 uri), kar bi pomenilo, da je bilo stopnišče, glede na sklepanje izvedenca in sodišča o tem, da bi se naj čistilo (zgolj) popoldan, v času padca delavke očiščeno. Prav tako je najprej izvedenec in nato še sodišče v razlogih svoje sodbe zaključek oziroma predlog pooblaščenca za varnost in zdravje pri delu v zapisniku o raziskavi nezgode pri delu povsem napačno povzelo, ko je najprej izvedenec in nato še sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem nekritično povzelo oziroma zavzelo zaključek o tem, da je omenjeni pooblaščenec predlagal dodatni ukrep občasne kontrole in čiščenja stopnišča tudi v dopoldanskem času, saj iz omenjenega zapisnika med predlaganimi ukrepi navedeno nikakor ne izhaja, temveč izhaja zgolj to, da se predlaga občasno kontroliranje maščob in vode na stopnišču tudi v dopoldanskem času, ne pa tudi čiščenje. Prav tako ni mogoče toženi stranki naložiti obveznosti, da bi morala vsak trenutek preverjati stanje tal na vsakem mestu ter poskrbeti, da bodo njeni delavci oziroma za to pooblaščene osebe vsak trenutek očistile (morebitna) mokra tla oziroma, da bi morala biti tla vsak trenutek očiščena, kot bi bilo mogoče sklepati iz mnenja izvedenca Rožencveta in posledično zaključka sodišča. Pa tudi sicer je tožeča stranka toženi stranki zgolj pavšalno očitala, da do poškodbe delavke ne bi prišlo, če bi tožena stranka delavki zagotovila ustrezno očiščene in suhe pohodne površine, če bi pravilno in zadostno kontrolirala ustreznost pohodnih površin stopnišča, pri čemer niti tožeča stranka niti izvedenec nista pojasnita, kakšen je standard za ustrezno očiščene pohodne površine, v katerem predpisu je ta določen, kakšna je ustrezna frekvenca čiščenja in v katerem predpisu je ta določena, niti kako se pravilno in zadostno kontrolira ustreznost pohodnih površin in kateri predpis to domnevno dolžnost toženi stranki sploh nalaga. To, da je delavka tožene stranke padla na stopnišču ne more biti dokaz opustitve čiščenja oz. ukrepov varnosti in zdravja pri delu, saj je njen padec lahko posledica njene lastne nepazljivosti ali drugih vzrokov. Zaključek izvedenca in sodišča o tem, da so bile stopnice mastne in mokre ob priliki nezgode negira tudi izjava same delavke, ki je ob priliki zaslišanja jasno in nedvoumno izpovedala, da ni videla, da bi bile stopnice spolzke. Maščoba in mokrota pa bi se na stopnišču morala videti, v kolikor bi držal zaključek izvedenca in sodišča, da so bile stopnice mastne in mokre.

30. Pritožba še izpostavlja v zvezi z ugotovitvijo izvedenca, na kateri gradi temelj odgovornosti tožene stranke tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da so bile protizdrsne obloge nameščene po škodnem dogodku, kar bi naj po prepričanju sodišča dokazovalo, da je tožena stranka odgovorna za škodo in spregleda, da so stopnice, na katerih je delavka padla, nesporno že bile celovito obložene z vinilno talno oblogo z barvno poudarjenim in rebrastim robom že v času škodnega dogodka in izdelane iz materiala z izrazitim protizdrsnim učinkom, razreda drsnosti tal R 11, iz česar sledi, da je bilo stopnišče, kjer je delavka padla, že v času škodnega dogodka več kot ustrezno glede drsnosti (izrazit protizdrsni učinek). Glede na priporočilo pooblaščenca za varnost in zdravje pri delu, je tožena stranka namestila tudi protizdrsne obloge, vendar navedeno ne pomeni, da stopnišče v času škodnega dogodka ni bilo ustrezno protizdrsno, kot je poskušal prikazati izvedenec in kar je zaključilo tudi sodišče, ki je brez ustrezne trditvene podlage in kakršnihkoli dokazil ali trditev tudi neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka po poškodbi ugotovila, da dodatna podlaga ni zadoščala. Tožena stranka je zgolj sledila predlogu pooblaščenca za varnost in zdravje pri delu ter tako ob že zagotovljenih ukrepih, zagotovila še dodatne korektivne ukrepe za zmanjšanje možnost padcev in poškodb. Sodišče pa se v razlogih svoje sodbe sploh ni opredelilo do tega, da so bile stopnice že v času škodnega dogodka celovito obložene z vinilno talno oblogo z barvno poudarjenim in rebrastim robom in izrazitim protizdrsnim učinkom, niti do zaključka pooblaščenca za varnost in zdravje pri delu, ki je v zapisniku o raziskavi nezgode pri delu zaključil, da je bilo stopnišče v času škodnega dogodka ustrezno glede drsnosti, s čimer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo temeljno načelo pravdnega postopka, načelo kontradiktornosti, saj je s tem, ko se ni opredelilo do obrazloženih in pravočasnih navedb tožene stranka, toženi stranki kršilo pravico obravnavanja pred sodiščem. V pravdnem postopku mora imeti vsaka stranka možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj, iz te zahteve pa izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. S tem, ko se sodišče sploh ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da so bile stopnice v času škodnega dogodka ustrezno protizdrsne, je toženi stranki kršilo pravico do izjave.

31. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče vse navedene pritožbene navedbe predstavljajo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jih pritožba ocenjuje v svojo korist, vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja že iz zapisnika o raziskavi nezgode in nato iz izvedenskega mnenja, da tožena stranka ni poskrbela, da bi že pred nesrečo ugotovila, da prvotna podlaga na stopnicah, ki je bila sicer razreda zdrsnoti R11 ne zadošča in da je šele po nesreči namestila protizdrsne trakove in da bi poskrbela za bolj pogost nadzora nad maščobami na stopnicah in tudi po potrebi dopoldanskim čiščenjem za njihovo odstranitev, kar je tožena stranka uvedla šele po nesreči kot je sama navajala.

32. Toženi stranki se je očitalo, da ni poskrbela za dodatne varnostne ukrepe, s katerimi bi zagotavljala varno hojo po stopnicah, ki so vodile iz klavnice in ki so zato bile izpostavljene možnosti, da bodo mastne in posledično spolzke in nevarne za hojo, ne pa da ni poskrbela za minimum varnostnih ukrepov (ki so bili, kot izhaja iz 7. točke zapisnika o raziskavi nezgode zagotovljeni) in sodišče tega ni spregledalo in se je v 24. in 25. in ter 26.točki obrazložitve izpodbijane sodbe do tega opredelilo, tako da tožene stranke ni prikrajšalo v pravici do izjasnitve in se mu ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

33. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je v vzročni zvezi z z nastalo škodo opustitev namestitve dodatne ograje ob stopnišču, saj je to možnost že izvedenec izključil, prav pa ima tudi, da je ostalo s strani tožeče stranke nedokazano, da delavka ne bi imela ustrezne delovne obutve.

34. Ne glede na to, pa pritožba ni utemeljena, kolikor izpodbija pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila notranjemu nadzoru nad izvajanjem ukrepov za varno delo oziroma, da je bil ta pomanjkljiv, kot je predpisano v 29. členu ZVZD-1, ki je pravilno presodilo, da bi lahko sprotni nadzor pravočasno ugotovil mastne in mokre pohodne površine na stopnicah in bi lahko ukrepal pred nastankom nezgode in se ta določba izrecno nanaša na dolžnost delodajalca in njegovih strokovnih služb, da nadzirajo in spremljajo pogoje varnega dela.

35. Pritožba zmotno meni, da je že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škodo , nastalo pri delu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka glede na posebne okoliščine, da so stopnice vodile iz klavnice v prostore, kjer so delavci bili med odmorom, poskrbeti za večji obseg varnostnih ukrepov, kot so zgolj minimalni in ki jih je tožena stranka sicer zagotavljala, kar bi ob potrebnem skrbnem ravnanju lahko storila in tudi je, vendar šele po škodnem dogodku. Ker temu ni bilo tako, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z zahtevami ZVZD-1 glede zagotavljanja varnih pogojev za delo delavcev in obstaja vzročna zveza med tem protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, ker je dolžna nositi stroške zdravljenja svojih zavarovancev, tožena stranka pa je ravnala malomarno, ker ni sprejela dodatnih ukrepov za varno delo in se odgovornosti ne more izogniti z zatrjevanjem, da je to bila edina delovna nesreča, ki se je zgodila na ugotovljen način.

36. Pritožba tudi nima prav, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do ugovora tožene stranke o (so)krivdi zavarovanke tožeče stranke za nastanek nezgode, s čimer je ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz Zapisnika o raziskavi nezgode pri delu št. 04/2015 z dne 26. 11. 2015 namreč izhaja, da je bila vzrok padca morda tudi nepazljivost delavke pri hoji po stopnicah. Prav tako iz omenjene raziskave nezgode izhaja, da je bil vzrok poškodbe delavke (poškodba ramenskega sklepa) premočan oprijem roke za stopniščno oprijemalo. V kolikor bi namreč delavka, ko ji je obrnilo roko, spustila oprijemalo, bi lahko preprečila poškodbo ramenskega sklepa. Pa tudi sicer ZVZD-1 v 12. členu določa, da mora vsak delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter, da mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, kar pomeni, da tudi v primeru, ko bi dejansko držal zaključek sodišča o tem, da so bile stopnice mokre in mastne, bi morala delavka po stopnicah stopati previdneje ali pa obvestiti o tem odgovorno osebo in počakati, da se stopnišče očisti.

37. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da delavki - zavarovanki tožeče stranke ni mogoče pripisati kakršnekoli odgovornosti za nastalo škodo, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da bi delavka bila pri hoji nepazljiva, ker je ugotovljeno, da ji je iznenada spodrsnilo in jo odneslo v zrak, kar je nedvomno posledica mastnih stopnic in tožena stranka ni dokazala, da bi se delavka sploh držala za ograjo in da bi poškodba nastala v posledici premočnega oprijema. S takšnim materialnopravnim stališčem se pritožbeno sodišče v celoti strinja, sodišču prve stopnje pa se očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila, ker se je glede soodgovornosti poškodovane delavke izjasnilo.

38. Pritožba se po nepotrebnem ukvarja s prekluzijo trditev in dokazov, ki jih je tožeča stranka podala v zvezi s tem, da naj bi pri toženi stranki do podobnih delovnih nesreč že prišlo, saj je sodišč prve stopnje pojasnilo, da iz dokaznih listin izhaja le, da je pri toženi stranki že prišlo do poškodb na stopnišču in z zdrsom, vendar ni razviden vzrok nezgode, tako da kaj več kot indic te listine ne morejo biti ( 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

39. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in logične, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

40. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

41. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) .

42. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Določbe od 12. do vključno 15. člena. ZZVZZ. 2 86.člen ZZVZZ. 3 Prvi odstavek 87.člena ZZVZZ. 4 91.člen ZZVZZ. 5 90.člen ZZVZZ. 6 Primerjaj N. Betteto, Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik št. 3(61) letnik 2013, Ljubljana 2013. 7 N.Betteto, isto tam. 8 Sodba VS RS II Ips 812/2006 z dne 7. 5. 2009, sodba VS RS III Ips 132012 z dne 15. 4. 2014.