Jedro

Celotna odškodnina za tožnikovo škodo (popolno ohromelost telesa od višine rebrnih lokov navzdol z izgubo kontrole odvajanja urina in blata – 100 % trajno zmanjšanje splošnih življenjskih in delovnih aktivnosti pri 12-letnem tožniku) znaša 222.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja približno 239 povprečnih neto plač.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo spremeni tako, da se znesek glavnice v prvi vrstici točke 1. izreka 45.409,96 EUR nadomesti s pravilnim zneskom: 72.610,00 EUR, znesek pravdnih stroškov v 3. točki izreka 2.895,38 EUR pa s pravilnim zneskom: 4.644,35 EUR.

V preostalem delu se tudi pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanih, a ne spremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 399,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, upoštevajoč sodbo sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s škodnim dogodkom z dne 22. 5. 2005, ko se je mladoletni tožnik telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Odločilo je, da znaša pravična denarna odškodnina za njegovo nepremoženjsko škodo skupaj 190.000,00 EUR (38.000,00 EUR od zahtevanih 63.000,00 EUR za telesne bolečine, 130.000,00 EUR od zahtevanih 167.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 8.000,00 EUR od zahtevanih 42.000,00 EUR za skaženost in 14.000,00 EUR od zahtevanih 20.000,00 EUR za strah). Upoštevaje med strankama nesporno ugotovljeni 15 % prispevek tožnika k nastali škodi, je ugotovilo, da je upravičen do 161.500,00 EUR odškodnine. Glede na že izplačane zneske (pred pravdo: 8.345,85 EUR in med pravdo: 91.814,15 EUR ter 6.259,38 EUR, skupaj: 106.419,38 EUR), kar je v času sojenja v valorizirani vrednosti predstavljalo skupaj 116.090,04 EUR, je toženi stranki naložilo v plačilo še 45.409,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od posameznih plačanih zneskov od dneva zamude do dneva plačila (tč. II/1 izreka) ter pravdne stroške v višini 2.895,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II/3 izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. lII/2 izreka).

S sklepom pod tč. I. je zaradi umika tožbe za znesek 50.052,53 EUR postopek ustavilo. V tem delu je odločba pravnomočna, ker je pravdni stranki ne izpodbijata.

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Obe jo izpodbijata zaradi napačne uporabe materialnega prava, tožeča stranka v zavrnilnem delu, tožena pa v obsodilnem.

Tožeča stranka meni, da ji glede na ugotovljeni obseg škode pripada za 46.750,00 EUR višja odškodnina. Zavzema se za spremembo z ustreznim zvišanjem. Meni, da je odškodnina za telesne bolečine prenizka za 10.200,00 EUR. Ob 100 % temelju bi morala znašati najmanj 50.000,00 EUR. Tožnik je bil ob nezgodi star šele 12 let. Povzema ugotovitve prvega sodišča o dolgotrajnem, kompliciranem in zanj mučnem zdravljenju. Še vedno je stalno vezan na jemanje analgetikov zaradi preprečevanja okužbe sečil, česar sodišče ni ustrezno upoštevalo. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi morala biti višja za 17.000,00 EUR. Ob polnem temelju bi morala znašati 150.000,00 EUR. Opozarja na ugotovljeno 100 % trajno zmanjšanje življenjskih in delovnih aktivnosti tožnika zaradi popolne ohromelosti telesa od višine rebrnih lokov telesa navzdol z izgubo kontrole urina in blata, zaradi česar bo stalno vezan na invalidski voziček. Spodnjih udov ne more premikati niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Osebnostno se je spremenil. Odvisen je od mamine pomoči. Svoje družine si ne bo mogel osnovati. Vprašljivo je, kako bo v prihodnje. Odškodnina za skaženost bi morala biti višja za 14.450,00 EUR oziroma bi morala ob polnem temelju znašati 25.000,00 EUR. Sodišče je dalo preveliko težo tožnikovi izpovedbi, čeprav kot otrok ni znal ubesediti svojih občutenj zaradi spremenjenega izgleda. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Glede na dejanske ugotovitve bi bil upravičen do celotnih 17.000,00 EUR (ob polnem temelju do 20.000,00 EUR), torej za še dodatnih 5.100,00 EUR. Posledično bi mu zaradi višje odškodnine pripadali tudi višji stroški ter stroški pritožbe.

Za toženo stranko pa je sporna odškodnina, prisojena v pravdi, to je 45.409,96 EUR s pripadajočimi obrestmi ter stroški postopka. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Povzema ugotovljeni obseg telesnih bolečin in meni, da dosojena odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati zneska 26.500,00 EUR, upoštevaje 15 % sokrivdo 22.525,00 EUR. Po njenem mnenju je nekoliko previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zadoščalo bi 100.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju sokrivde 85.000,00 EUR. Pretirani sta odškodnini za skaženost in zlasti za strah. Tožnik ni navedel posebne subjektivne prizadetosti zaradi skaženosti. Zadoščalo bi 5.000,00 EUR oziroma upoštevaje sokrivdo 4.250,00 EUR. Odmerjenih 14.000,00 EUR za strah močno odstopa od sodne prakse. Odškodnina ne bi smela presegati 5.000,00 EUR, ob upoštevanju sokrivde 4.250,00 EUR. Primerna satisfakcija v konkretnem primeru ustreza znesku 136.500,00 EUR, upoštevaje sokrivdo 116.025,00 EUR kar je tožena stranka že plačala.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče pa je delno utemeljena.

Odločitve prvega sodišča o zakonskih zamudnih obrestih od posameznih že izplačanih zneskov odškodnine pravdni stranki ne izpodbijata. Zato je v tem delu sodba pravnomočna.

Prav tako pritožnici ne uveljavljata pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. V tej smeri je zato pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo z uradnim preizkusom. Ugotavlja, da sodba ni obremenjena z absolutnimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Pri odmeri odškodnine je prvo sodišče pravilno izhajalo iz materialnopravnih pravil 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vendar je treba pritrditi tožeči stranki, da jih je deloma uporabilo zmotno. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ: stopnjo telesnih in duševnih bolečin, skaženosti in strahu ter njihovo trajanje. Upoštevati je treba še namen odškodnine in namen prizadete dobrine. Pretehtati je treba vse okoliščine, ki so vplivale na konkretnega oškodovanca, in mu nameniti primerno denarno zadoščenje za njegovo škodo (subjektivno merilo). Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, torej glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter, upoštevaje sodno prakso o odmeri odškodnine v podobnih primerih (objektivno merilo). Na zahtevo oškodovanca se prisodi tudi odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnje (182. člen OZ).

Po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih v dejanskem pogledu tako pritožniki kot pritožbeno sodišče v celoti sprejemajo, je tedaj 12-letni tožnik v škodnem dogodku utrpel nestabilni večdelni zlom devetega prsnega vretenca, izpah v višini osmega in devetega vretenca, zlom osmega prsnega vretenca z minimalnim premikom odlomka, zlom desetega prsnega vretenca in poškodbo hrbtenjače v prsnem delu, zaradi česar se je pri njem razvila popolna spastična ohromelost spodnjih udov, nevrogeni sečni mehur, motnje innervacije debelega črevesa, zlom prvega in drugega rebra na desni strani, izliv krvi v levo stran prsne votline in paralitična desnosredinska S oblika prsne ledvene hrbtenice.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je stanje dokončno, kajti ozdravitve poškodovane hrbtenjače s posledično popolno ohromelostjo ni mogoče pričakovati. Zaradi popolne ohromelosti telesa od višine rebrnih lokov navzdol z izgubo kontrole odvajanja urina in blata je podano 100 % zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih in delovnih aktivnosti. Glede na take dejanske ugotovitve je tožnikovo škodo mogoče umestiti med izjemno hude primere po Fischerjevi kvalifikaciji. Sodišča zanje prisojajo odškodnine v okviru od 89 do 453 plač (povzeto po Dunja Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001). Dosojena odškodnina v skupni višini 190.000,00 EUR, kar je v času sojenja predstavljajo 204 povprečno neto plače (september 2009: 929,36 EUR; Ur. l. RS, št. 94/2009), je sicer znotraj navedenega okvira. Vendar je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse nekoliko prenizka, tako v skupnem znesku, kot po posameznih vrstah škode, in sicer za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Obe pritožnici grajata prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Obseg prestanih in bodočih bolečin v zvezi z ugotovljenimi poškodbami je v sodbi skrbno in natančno obrazložen na straneh 3 do 6 sodbe. Zato ga pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pa tudi pritožnici ga ne grajata. Glede na ugotovljeno dolgotrajno bolečinsko obdobje (skupaj 14 mesecev različno intenzivnih bolečin), dolgotrajno bolnišnično zdravljenje (skupaj 13 mesecev), zvezano z več operacijami, zahtevno rehabilitacijo in drugimi ugotovljenimi nevšečnostmi ne more biti dvoma, da dosojena odškodnina v višini 38.000,00 EUR ni previsoka, kot trdi v pritožbi tožena stranka. Pritrditi pa je treba tožeči stranki kot pritožnici, da je sodišče premajhno težo namenilo ugotovljeni gotovi bodoči škodi. Na podlagi mnenja izvedenke je namreč ugotovilo, da bodo tožnika tudi v prihodnje spremljale tako bolečine (lahke v prsnem delu hrbtenice), kakor tehtne in upoštevne druge nevšečnosti. Po njegovih ugotovitvah je gotovo, da bo podvržen pogostim uroinfektom. Zato pritožba upravičeno opozarja na njihovo potrebno zdravljenje s spremljajočimi nevšečnostmi (antibiotiki). Po nadaljnjih ugotovitvah prvega sodišča so pričakovane tudi dodatne operacije zaradi možnih dekubitusov (ran zaradi pritiska). Upoštevaje tožnikovo starost (sedaj je star šele 16 let), tako ugotovljeni obseg gotove bodoče nepremoženjske škode ob ugotovljenih že prestanih telesnih bolečinah in nevšečnostih narekuje zvišanje odškodnine, in sicer na 50.000,00 EUR ob polnem temelju, kot v pritožbi predlaga tožeča stranka. Tožnik je glede na ugotovljeno sokrivdo (15 %) torej upravičen do 42.500,00 EUR iz tega naslova. Pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi v tem delu v celoti ugodilo in mu presodilo še zahtevanih 10.200,00 EUR.

Tožnikova pritožba je v celoti utemeljena, pritožba tožene stranke pa v celoti neutemeljena tudi v delu, ko se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Prvo sodišče je na straneh 6 in 7 sodbe tudi tu natančno povzelo mnenje izvedenke o trajnih anatomskih in funkcionalnih posledicah poškodbe ter na podlagi izpovedbe tožnika ter njegove matere ocenilo njegovo subjektivno prizadetost zaradi ugotovljenega 100 % trajnega zmanjšanja njegovih splošnih življenjskih in delovnih aktivnosti. Njegove ugotovitve o popolni ohromelosti telesa od višine rebrnih lokov navzdol z izgubo kontrole odvajanja urina in blata, o popolni vezanosti na invalidski voziček (ko ne zmore premikati nog in hoditi niti ob uporabi opornic), o neplodnosti, o delni trajni stalni odvisnosti od pomoči drugih pri zahtevnejši osebni higieni, oblačenju, obuvanju, izhodu iz stanovanja, na sprehodih, pri prevozih in v šoli, kar mu bo ostalo tudi v bodoče kljub funkcionalnosti bivalnih prostorov, in sicer tako pri določenih vsakdanjih opravilih (prenašanje in dvigovanje bremen, podajanje stvari z višjih predelov), zlasti pa pri zahtevnejši osebni higieni, gibanju izven stanovanja in prevozih, dopuščajo oceno, da gre za hujšo obliko paraplegije. Ker ga je doletela pri 12-tih letih, ga je zaznamovala za pretežni del življenja. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča treba dosojeno odškodnino zvišati na v pritožbi tožeče stranke zahtevanih 150.000,00 EUR oziroma tožniku glede na ugotovljeno 15 % sokrivdo dosoditi 127.500,00 EUR - torej za zahtevanih 17.000,00 EUR zvišati znesek, ki ga je prisodilo prvo sodišče. Pritožba tožene stranke pa se glede na ugotovljeno dejansko stanje in primerljive primere iz sodne prakse zaman zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova in jo je bilo treba tudi v tem delu zavrniti.

Obe pritožbi je bilo treba zavrniti v delih, ko grajata dosojeno odškodnino za skaženost (8.000,00 EUR, oziroma upoštevaje sokrivdo 6.800,00 EUR) in za strah (14.000,00 EUR oziroma upoštevaje sokrivdo 11.900,00 EUR). Obe prisojeni odškodnini sta glede na posebnosti, ugotovljene pri tožniku na podlagi izvedeniškega mnenja in njegovega zaslišanja, ter glede na primerljive primere iz sodne prakse primerni in pravilni.

Ob dejstvu, da tožnik o posebni subjektivni prizadetosti po pravilni ugotovitvi prvega sodišča zaradi svojega izgleda ni izpovedoval, je prvo sodišče povsem pravilno ocenilo njegovo počutje, upoštevaje vse osebne značilnosti, na katere opozarja pritožnik (mladost, nelagodje, dolgotrajna prizadetost). V pravi meri pa je prišlo do izraza tudi objektivno dejstvo popolne ohromelosti spodnjega dela telesa in tožnikova vezanost na uporabo invalidskega vozička. Pritožbeno sodišče zato ne najde osnove ne za zviševanje ne za znižanje tovrstne odškodnine.

Enako velja za dosojeno odškodnino za strah. Prvo sodišče je glede na ugotovitve izvedenke o trajanju in intenzivnosti prestanega primarnega in sekundarnega strahu v zadostni meri upoštevalo tožnikovo subjektivno doživljanje samega dogodka in zapletenega ter dolgotrajnega zdravljenja (razlogi na strani 8). Zato odškodnine za strah ni treba zviševati, kot predlaga tožnik, pa tudi ne zniževati, kot predlaga tožena stranka. Njene navedbe, da dosojena odškodnina bistveno odstopa od primerov sodne prakse, so nekonkretizirane in neutemeljene (prim. na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 339/2004, II Ips 334/2005).

V navedenem obsegu je torej pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Pritožbo tožene stranke pa je v celoti zavrnilo. Odločilo je, da znaša celotna odškodnina za tožnikovo škodo 222.000,00 EUR, in sicer 50.000,00 za telesne bolečine in 150.000,00 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (oboje po zvišanju v pritožbenem postopku po pritožbi tožeče stranke) ter 8.000,00 EUR za skaženost in 14.000,00 EUR za strah (po pravilni odmeri prvega sodišča). V času sojenja to predstavlja približno 239 povprečnih neto plač, kar je po oceni pritožbenega sodišča primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse (na primer primera II Ips 339/2004 in II Ips 180/1991, ko je bila dosojena nekoliko nižja odškodnina, ker v obeh primerih ni bilo skaženosti kot posebne oblike škode, v prvem primeru pa je bilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti odločeno v mejah postavljenega zahtevka).

Ob upoštevanju 15 % tožnikove sokrivde je tožnik upravičen do 188.700,00 EUR odškodnine. Upoštevaje valorizirani znesek že izplačane odškodnine, ki po ugotovitvah prvega sodišča znaša 116.090,04 EUR, je v tem postopku upravičen še do 72.610,00 EUR odškodnine. Pritožbeno sodišče je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo torej spremenilo tako, da je na prvi stopnji dosojeno odškodnino 45.409,96 EUR zvišalo na omenjeni znesek 72.610,00 EUR. Od tega tečejo tudi zakonske zamudne obresti od 1.1.2007 naprej, kot je dosodilo že prvo sodišče. Ker pritožnici obrestnega dela od dosojene glavnice ne izpodbijata, vanj pritožbeno sodišče ni posegalo.

V ostalem je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih, a ne spremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodbe je moralo na novo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Pri spremembi stroškovne odločitve je upoštevalo v pritožbah neprerekane ugotovitve prvega sodišča o obsegu stroškov tožeče stranke (9.081,12 EUR) ter tožene stranke (4.364,20 EUR). V celoti povzema tudi njegove razloge o odmeri stroškov in jih zaradi ekonomičnosti ne ponavlja. Spremenil se je le uspeh obeh strank v pravdi. Tožeča stranka je od vtoževanih 283.654,85 EUR v pravdi dosegla 188.700,00 EUR, kar predstavlja 67 % uspeh. Uspeh tožene stranke pa je 33 %. V tem razmerju sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov (člen 154/2 ZPP). Tožnica je upravičena do povračila 6.084,35 EUR (67 % od 9.081,12 EUR), tožena pa do 1.440,00 EUR (33 % od 4.364,00 EUR). Po medsebojnem pobotu mora torej tožena stranka tožeči povrniti 4.644,35 EUR pravdnih stroškov, s čimer je nadomeščen prvotno dosojeni znesek 2.895,38 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uveljavljal zvišanje odškodnine v skupnem znesku 46.750,00 EUR in uspel je do višine 27.200,00 EUR. Njegov uspeh v pritožbenem postopku je 58 %. Tožena stranka mu mora zato povrniti 399,00 EUR pritožbenih stroškov (to je 58 % od priznanih 688,05 EUR), ki so odmerjeni na list. št. 92 spisa. Nanašajo se na odvetniške stroške za sestavo pritožbe (1.250 točk s pripadajočim DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR v času odločanja skupaj znese 688,05 EUR), medtem ko je plačila sodnih taks oproščen.

Tožena stranka pa mora svoje pritožbene stroške trpeti sama, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona). Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.