Jedro

Ker je bil predmet pogodbe o odkupu terjatve (cesija) le prenos nedenarne terjatve za vrnitev zarubljenih stvari in ker ima tožnica po sklenitvi te pogodbe v razmerju do toženke enak položaj, kot ga je imel odstopnik (prvi odstavek 440. člena ZOR), ne more na podlagi cesije terjati od toženke nekaj več ali drugega.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti toženki in stranskemu intervenientu v 15 dneh od prejema te sodbe 1.064,31 EUR stroškov revizijskega postopka, od 16. dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 44.704,06 EUR (prej 10,712.880 SIT) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je presodilo, da je tožnica s pogodbo o odkupu terjatve, ki jo je 28. 5. 2001 sklenila s sedaj že izbrisano družbo S. d.o.o., pridobila le nedenarno terjatev za vrnitev nepravilno zarubljenih stvari, ne pa odškodninske terjatve za plačilo vrednosti teh stvari in izgube na dohodku omenjene družbe. Glede same izročitve zarubljenih stvari, ki jih mora toženka vrniti kot upnica v izvršilnem postopku, pa je izvršilni postopek še odprt. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem pritožbenem stališču o napačni uporabi 99. člena ZOR, saj je bil skupen namen pogodbenikov odstopiti denarno odškodninsko terjatev; povzema dele izpovedi tožnice in priče ter vztraja, da je v razlogih prvostopenjske sodbe prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; graja razloge o neverodostojnosti tožnice in priče ter zatrjuje neverodostojnost stranskega intervenienta; navaja razloge za protipravnost toženkinega ravnanja in za njeno odškodninsko odgovornost; vztraja pri trditvi o odtujitvi zarubljenih stvari; ugovarja razlogom za dovolitev stranske intervencije; pritožbenemu sodišču očita tudi procesno kršitev iz prvega odstavka 360. člena ZPP, ker se ni opredelilo do pritožbeno uveljavljane procesne kršitve četrtega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in v zvezi z izvedenskim mnenjem pod B2 (prav B22) spisa.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki in stranskemu intervenientu, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Med omejitve v revizijskem postopku sodi tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki neposredno ali preko zatrjevanih domnevnih procesnih kršitev izpodbijajo odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale tudi pritožbeni preizkus.

7. V tej pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč: toženka je v letu 1993 M. R. posodila 25.000 DEM, kasneje o tem pridobila pravnomočno sodbo in svojo terjatev izterjevala v izvršilnem postopku I I 1897/96, v katerem je bilo 11. 12. 1997 zarubljenih 152 televizorjev in 3100 vžigalnikov. Ker je bila v posebni pravdi ugotovljena nedopustnost te izvršbe, je izvršilno sodišče z odredbo 18. 12. 2000 toženki (upnici iz izvršilnega postopka) odredilo vrnitev zarubljenih predmetov. Toženkin sin in stranski intervenient v tej pravdi je želel rešiti situacijo tako, da je njegova družba D. d.o.o. odkupila od časopisne hiše Dnevnik terjatev do S. d.o.o. in slednjega o tem tudi obvestil. Po prejemu te pogodbe je S. d.o.o. 28. 5. 2001 sklenil s sedanjo tožnico pogodbo o odkupu terjatve iz omenjene odredbe izvršilnega sodišča proti toženki. Tožnica je o svojem nasledstvu na podlagi te pogodbe obvestila tudi izvršilno sodišče in po prejetem pozivu sodišča izjavila, da bo plačala predjem za izvršitelja v zvezi z izvršitvijo odredbe za vrnitev zarubljenih stvari. Izvršilni postopek še ni končan.

8. Pri presoji, kaj je bil predmet odkupa po pogodbi z dne 28. 5. 2001 med tožnico in S. d.o.o., sta sodišči sporno določbo pogodbe razlagali tako, da sta ugotavljali tudi skupni namen pogodbenikov. Pogodbena določba je jasna, gre za prenos nedenarne terjatve za izročitev zarubljenih predmetov, ocena izpovedi tožnice in M. R. kot direktorja družbe pa je privedla tudi do zaključka, da skupni namen ni bil drugačen od zapisanega, da torej ni šlo za prenos denarne terjatve, sestavljene iz vrednosti zarubljenih predmetov in zatrjevane izgube dohodka. Gre za dejansko ugotovitev, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati, materialnopravni pristop pri sami razlagi pa je bil skladen s prvim in drugim odstavkom 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1050. členom Obligacijskega zakonika) in so drugačne revizijske trditve neutemeljene.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožničina revizija vsebinsko pomeni skoraj dobesedni prepis njene pritožbe. Ker je tožnica s pritožbo uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je jasno, da gre v tej nedovoljeni smeri pretežna večina revizijskih trditev. Tudi v pritožbi je tožnica dejansko stanje izpodbijala ne samo s trditvami o večji ali manjši verodostojnosti zaslišanih oseb, ampak tudi z zatrjevanjem procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ji je odgovorilo, da ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, med te pa sodi tudi navedena točka. Revizijsko sodišče temu pritrjuje, saj neskladja razlogov sodbe o izpovedi zaslišanih z zapisniki o njihovem zaslišanju ni mogoče uveljavljati na način, da se prikaže le del izpovedi, iztrgan iz celotne vsebine in podkrepljen z lastno razlago izpovedi. V takem primeru gre za v preobleki procesne kršitve izpodbijano dejansko stanje.

10. Odgovor pritožbenega sodišča na očitke v zvezi z dopuščeno stranko intervencijo je pravilen in mu ni kaj dodati, saj tožnica v tem delu tudi sama prepisuje svoje pritožbene trditve.

11. Edino novo trditev v primerjavi s pritožbo predstavlja očitek neposredno pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbeni očitek o upoštevanju prepoznega dokaza (izvedensko mnenje o ogledu zarubljenih predmetov pod B22). Ta očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno odgovoriti le na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, trditve o prepozno predlaganem dokazu toženke pa to niso. Nosilni razlog prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožničine trditve o toženkini odtujitvi zarubljenih predmetov je namreč presoja o pavšalnosti ter trditve, glede katere tožnica poleg tega ni ponudila nobenega dokaza, ugotovitev o toženkinih drugačnih dokazih iz kazenskega postopka pa je dodatni argument. Revizijsko sodišče dodaja, da iz tožničinih navedb v tožbi izhaja še manj, saj gre le za njeno sklepanje o možni odtujitvi predmetov. Na pritožbeni stopnji zato ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve.

12. Ker je bil predmet pogodbe o odkupu terjatve (cesija) le prenos nedenarne terjatve za vrnitev zarubljenih stvari (prvi odstavek 436. člena ZOR) in ker ima tožnica po sklenitvi te pogodbe v razmerju do toženke enak položaj, kot ga je imel odstopnik (prvi odstavek 440. člena ZOR), ne more na podlagi cesije terjati od toženke nekaj več ali drugega. Odločitev obeh sodišč o neutemeljenosti denarnega tožbenega zahtevka in tožničine pritožbe je zato materialnopravno pravilna.

13. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški. O toženkinih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Odvetniške tarife, o teku zahtevanih zamudnih obresti pa je odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem s 13. 12. 2006.