Jedro

Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, Ur.l. SRS, št. 25/76 - 29/95 - v nadaljevanju ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi prvega odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 84.794,00 SIT. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 23.875,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče, ki je zavzeto v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka oproščena odgovornosti že zato, ker je zahtevala postavitev prometnega znaka, ni pravilno, saj je odgovornost tožene stranke podana vse dotlej, dokler prometni znak ni tudi postavljen. Kljub dejstvu, da je tožena stranka postavitev prometnega znaka zahtevala, pa bi moralo sodišče ugotavljati, ali je celotno ravnanje tožene stranke ustrezalo ravnanju dobrega gospodarja. Tožnik je vozil v skladu s predpisi in ni ustvaril nobenega rizika. Od njega pa se ne more zahtevati, da mora poleg skrbi za to, kaj se dogaja pred in za njim na cesti, oprezati še za tem, kdaj bo na cesto pritekla srna. Nalet srne je bil za tožnika neznan in nepredvidljiv riziko, ki ga tožnik ni dolžan prevzeti na lastna pleča. Ugotovitev, da bi tožnik vozil z enako hitrostjo, tudi če bi bil prometni znak postavljen, pa ni točna. Tožnik je v vsem ravnal tako, kot bi ravnal povprečno skrben voznik. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (četrti odstavek 71. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, Ur.l. SRS, št. 25/76 - 29/95 - v nadaljevanju ZVGLD). Ob ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi, je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena ZOR in je dolžna lovska organizacija (ki upravlja lovišče) povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. V določbi prvega odstavka 154. člena ZOR je tedaj uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde.

ZVGLD v 5. členu določa, da upravlja lovska organizacija lovišče na podlagi lovskogospodarskega načrta ter da upravljanje lovišča obsega varstvo in gojitev divjadi, lov in uporabo divjadi ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Predvideno je tudi, kakšni ukrepi pridejo v poštev za varstvo in gojitev divjadi in varnost prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Materialnopravna vsebina citirane določbe 5. člena ZVGLD, ki jo je potrebno v obravnavanem primeru tudi upoštevati, brez dvoma ne zajema le zahteve lovske organizacije za postavitev prometnega znaka, ampak zajema več raznovrstnih ukrepov za varstvo živali in varnost prometa na cesti, preko katere divjad prehaja. Ker sta sodišči druge in prve stopnje svoji odločitvi oprli le na ugotovitev, da je tožena stranka postavitev prometnega znaka zahtevala, določbe 5. člena ZVGLD nista v celoti (in s tem materialnopravno pravilno) uporabili, zaradi česar je ostalo v dosedanjem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo potrebno uporabiti določbo 5. člena ZVGLD v celoti in zato tudi ugotoviti, ali je tožena stranka (poleg zahteve za postavitev prometnega znaka, ki je bila podana skoraj štiri leta pred škodnim dogodkom) predvidela in izvedla tudi druge ukrepe, ki se po 5. členu ZVGLD štejejo med ukrepe, ki so namenjeni varstvu in gojitvi divjadi.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.