Jedro

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom tri letnega zastaralnega roka zatrjevala, da je zastaralni rok 5 let. Zato v tem delu ni podana kršitev poslovne obveznosti drugo tožene stranke, ki bi imela znake protipravnega ravnanja.

Ker je imel zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. pravočasno na voljo vse pravno odločilne informacije ter pripravljeno tožbo, je tako mogoče odgovornost za zamudo roka za vložitev tožbe pripisati le njemu. Odločitev o vložitvi tožbe na sodišče je v sferi poslovodje družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe prvo toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.225,28 EUR ter drugo toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.196,00 EUR oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od toženih strank zahtevala plačilo 399.126,00 EUR s pripadki ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvo tožene stranke v višini 8.200,55 EUR s pripadki in plačilo pravdnih stroškov drugo tožene stranke v višini 7.257,55 EUR s pripadki (II. in III. točka izreka). Presodilo je, da niso izpolnjene vse predpostavke odvetniške odškodninske odgovornosti. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo škode zavrnilo.

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obstaja temelj odškodninskega zahtevka in sodišču prve stopnje vrne zadevo v odločanje glede višine odškodnine, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse z ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženi stranki sta na pritožbo pravočasno odgovorili. Obe sta predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasili sta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je od družbe M. d. o. o. (sedaj T. d. o. o. - v stečaju; v nadaljevanju: M. d. o. o.,) na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 27. 10. 2015 (priloga A2) pridobila terjatev do toženih strank, ki jo vtožuje v tem postopku. Terjatev naj bi izvirala iz odgovornosti odvetnika za škodo, ki naj bi nastala družbi M. d. o. o. zaradi napačnega pravnega mnenja o trajanju zastaralnega roka, ki ga je zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o., A. A.,2 dala drugo tožena stranka (odvetnik B. B.). Prvo tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri je imela drugo tožena stranka zavarovano svojo odvetniško odškodninsko odgovornost. 6. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da je zaradi napačnega pravnega nasveta, ki ga je drugo tožena stranka dala zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o., slednji nastala škoda, ker ni pravočasno vložila tožbe proti družbi E. d. o. o. (v nadaljevanju: E. d. o. o.) zaradi uveljavljanja svojih pravic iz dne 23. 6. 2010 sklenjene Pogodbe o delitvi solastnine (priloga A12).3 Trdila je, da se je zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. zanesel na s strani drugo tožene stranke zatrjevani petletni zastaralni rok, zaradi česar ni pravočasno naročil vložitve tožbe proti družbi E. d. o. o. Zatrjevala je tudi, da je drugo tožena stranka kršila svojo pogodbeno obveznost, ker zakonitega zastopnika družbe M. d. o. o. v poročilu o zadevi z dne 29. 3. 2013 (priloga B12) ni opozorila na skorajšnji potek zastaralnega roka za vložitev tožbe proti družbi E. d. o. o. Tožeča stranka v tem postopku od zavarovalnice, pri kateri je imel odvetnik zavarovano svojo odgovornost, in od odvetnika vtožuje povračilo škode v višini 399.126,00 EUR, ki naj bi družbi M. d. o. o. nastala zaradi opisanih kršitev odvetnika.

7. Odvetnikova odškodninska odgovornost je posebna vrsta civilnopravne odgovornosti. Pri odločanju o odvetnikovi odškodninski odgovornosti je treba upoštevati pravila o poslovni odškodninski odgovornosti v Obligacijskem zakoniku (OZ), o mandatni pogodbi ter kot lex specialis tudi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv).4 OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat).5 Prvi odstavek 768. člena OZ določa, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročnikove interese, ki mu morajo biti vodilo. Odvetnikove dolžnosti so konkretizirane v 11. členu ZOdv, ki v prvem odstavku določa, da ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa, v drugem odstavku pa, da je pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).6

8. Predpostavke za odškodninsko odgovornost mandatarja so: kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja, vzrok za kršitev mora izvirati iz mandatarjeve sfere, naročitelju mora nastati škoda, podana mora biti vzročna zveza med kršitvijo in škodo.7 Vse navedene predpostavke morajo biti podane kumulativno. Trditveno in dokazno breme glede kršitve poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja, nastanka škode in vzročne zveze med kršitvijo in škodo so na tožeči stranki.

9. V tem postopku je bilo v zvezi z očitano kršitvijo zaradi zatrjevanja napačnega trajanja zastaralnega roka, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, bistveno vprašanje, ali je drugo tožena stranka pred potekom triletnega zastaralnega roka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. sploh kdaj ustno ali pisno podala kakšno informacijo, pravni nasvet glede trajanja zastaralnega roka za uveljavljanje njenih pravic na podlagi Pogodbe o delitvi solastnine. Drugo tožena stranka je namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ves čas dosledno trdila, da zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. do poteka triletnega zastaralnega roka, 23. 6. 2013, ne ustno ne pisno ni podala nobene informacije glede trajanja zastaralnega roka ter da je zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. do 23. 6. 2013 o trajanju zastaralnega roka za uveljavljanje njegovih pravic iz Pogodbe o delitvi solastnine ni spraševal. Glede na navedeno bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da je zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. drugo tožena stranka svetovala glede trajanja zastaralnega roka pred njegovim potekom in da je bil ta nasvet napačen. Ali je morda šlo za opustitev dolžne skrbnosti drugotožene stranke v primerjavi s povprečno skrbnim odvetnikom je pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je drugo tožena stranka pred potekom triletnega zastaralnega roka, torej pred 23. 6. 2013, zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pisno ali ustno svetovala, da njegova pravica na podlagi Pogodbe o delitvi solastnine zastara v roku petih let. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, prepričljivi in življenjsko logični. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

11. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v spis ni predložila nobenega pisnega dokaza o tem, da bi drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom triletnega zastaralnega roka zatrjevala, da terjatev družbe M. d. o. o. do družbe E. d. o. o. zastara v petletnem zastaralnem roku. Elektronski sporočili iz novembra 2014,8 ki naj bi to dokazovali (glej prilogo A5), sta bili namreč zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. posredovani šele v letu 2014, torej po poteku triletnega zastaralnega roka. Zato ne dokazujeta, da je drugo tožena stranka pred potekom triletnega zastaralnega roka (pred 23. 6. 2013) zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. zatrjevala napačno trajanje zastaralnega roka. Dokazujeta kvečjemu, da je bilo stališče drugo tožene stranke glede trajanja zastaralnega roka zmotno, ne pa da je bilo to zmotno stališče zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. posredovano oziroma zatrjevano pred 23. 6. 2013. Upoštevajoč pojasnjeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v spis ni predložila nobenega pisnega dokaza o tem, da bi drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom triletnega zastaralnega roka zatrjevala, da terjatev družbe M. d. o. o. do družbe E. d. o. o. zastara v petletnem zastaralnem roku, protispisna. Prav tako tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o neenaki obravnavi strank in kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic.

12. Sodišče opravi dokazno oceno na podlagi proste presoje dokazov. Pri tem skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP odloči katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navkljub navedenemu pa sodišču prve stopnje v okviru dokazne ocene ni potrebno za vsak dokaz posebej utemeljevati, zakaj ga šteje kot verodostojen oziroma neverodostojen, če to izhaja že iz same obrazložitve sodbe. V tem primeru je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, zakaj izjavo A. A. šteje kot nedosledno in ne povsem verodostojno (ker je v nasprotju sama s seboj in z listinami v spisu). Glede izjav odvetnika B. B. (drugo tožene stranke) in odvetnika C. C.9 pa je mogoče že iz obrazložitve sodbe jasno razbrati, zakaj ju sodišče prve stopnje šteje za verodostojni in jima je sledilo. Sodišče prve stopnje je namreč večkrat pojasnilo, da sta izjavi odvetnika B. B. in odvetnika C. C. skladni z ostalimi listinskimi dokazi v spisu (predvsem s prilogami C4, C5, B11, B12), zatrjevanim potekom dogodkov ter da so življenjsko logični in sprejemljivi. V zvezi z izjavo odvetnika B. B. je pojasnilo tudi, da v izjavi ni našlo nekonsistentnosti (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevajoč pojasnjeno po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka, ker ni izrecno presodilo vsakega dokaza posebej.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpoved A. A. utemeljeno ocenilo kot nedosledno in ne povsem verodostojno. Izpoved A. A. je namreč na več mestih v nasprotju sama s seboj in z listinami v sodnem spisu. Tako je A. A. najprej izjavil, da se ne spomni da bi ga zanimal zastaralni rok oziroma da bi karkoli o tem konkretno spraševal drugo toženo stranko nato pa je trdil da mu je drugo tožena stranka v letu 2012 oziroma 2013, ko sta se pogovarjala o zadevi, pojasnila, da je zastaralni rok pet let (glej list. št. 130 in 131). Poleg navedenega je A. A. najprej trdil, da odvetnika C. C. glede zastaralnega roka v tej zadevi ni spraševal, po predočitvi elektronskih sporočil (prilogi C4 in C5), iz katerih izhaja nasprotno, pa je svojo izjavo spremenil in izjavil, da se tega ne spomni (glej list. št. 131 in 132). Kot neresnična se je izkazala tudi njegova izpoved v delu, ki se nanaša na sestanke z drugo toženo stranko in števila zadev, ki jih je v odločilnem obdobju za družbo M. d. o. o. vodila drugo tožena stranka. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da izpoved A. A. ni mogoče šteti kot dosledno in verodostojno.

14. Ne držijo niti pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izjavo B. B. kot verodostojno. Pritožbeno sodišče v izpovedi B. B. ni našlo zatrjevanih nasprotij in nedoslednosti. Poročilo v zadevah S. d. o. o. in E. d. o. o. z dne 29. 3. 2013 (priloga B12) je treba presojati skupaj s spremnim dopisom z dne 29. 3. 2013 (priloga B11). Poročilo je namreč priloga spremnega dopisa. V spremnem dopisu je drugo toženec zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pojasnil pod kakšnimi pogoji je z njim pripravljen v naprej sodelovati. Iz spremnega dopisa izhaja tudi, da bo nadalje sodelovanje možno le, če bo družba M. d. o. o. v postavljenih rokih poravnala svoje zapadle obveznosti in plačala akontacijo za že opravljene storitve, ki še niso bile zaračunane. Glede na navedeno tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je izjava drugo tožene stranke v tem delu v nasprotju z listinami v spisu. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča iz poročila ne izhaja, da bi se drugo tožena stranka v zvezi s pripravo poročila poglabljala v vsebino zadeve. Gre za posplošeno poročilo o prognozi uspeha, ki se je nanašalo predvsem na višino zahtevka (glej prilogo B12).

15. Ker drugo tožena stranka od družbe M. d. o. o. ni prejela pooblastila za vložitev tožbe (neprerekano dejstvo), ni mogoče slediti pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je izjava odvetnika B. B., da „nikoli nismo dobili pooblastila glede te tožbe“ v nasprotju z nespornim dejanskim stanjem. Odvetnik B. B. namreč ni izjavil, da ne bi prejel naročila za pripravo osnutka tožbe in pripravo same tožbe temveč le, da za vložitev tožbe na sodišče ni prejel pooblastila. Ne držijo niti pritožbeni očitki, da je izjava odvetnika B. B. glede neprejema plačila za pripravo tožbe v nasprotju z nespornim dejanskim stanjem. Obstoj plačila za pripravljeno tožbo je prerekala prvo tožena stranka (glej dopolnitev odgovora na tožbo, list. št. 55). Zato to dejstvo ni nesporno. Glede na pojasnjeno tako tudi v tem delu ni mogoče zaključiti, da je izjava B. B. o neplačilu za pripravljeno tožbo v nasprotju z listinami v spisu (tožeča stranka namreč dokazila o plačilu računa za pripravljeno tožbo ni predložila).

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je odvetnik C. C. zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. sporočil, da terjatev za uveljavljanje pravic iz Pogodbe o delitvi solastnine zastara v treh letih, oprlo izključno na izpoved odvetnika C. C. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da to izhaja tudi tudi listinskih dokazov (C4 in C5) ter da je glede na potek dogodkov to možno tudi logično sklepati, saj je odvetnik C. C. leta 2010, ko je začel svojo samostojno odvetniško pot drugo toženi stranki prevzel družbo M. d. o. o. in je zanjo v odločilnem obdobju vodil čez 25 zadev. Normalno namreč je, da je odvetnik, ki za stranko vodi toliko zadev z njo skoraj dnevno v stiku (ustno ali pisno). Predvsem pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz elektronskega sporočila zakonitega zastopnika družbe M. d. o. o. A. A., odvetniku C. C. z dne 14. 6. 2011 (priloga C 5) izhaja, da je bil seznanjen z rokom za vložitev tožbe, saj je napisal, da bi z vložitvijo tožbe počakali še kakšen mesec ali dva, če ni kje v Pogodbi o delitvi solastnine izrecno navedeno, da morajo tožbo vložiti v roku enega leta. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je upoštevajoč trditve tožeče stranke na 4. strani tretje pripravljalne vloge z dne 1. 3. 2019 (list. št. 124), da je A. A. glede na slabe izkušnje v zadevi S. d. o. o. (zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe) mislil, da je treba vse zahtevke sodno uveljavljati v roku enega leta, življenjsko logičen.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke ni mogoče vzpostaviti na podlagi trditev tožeče stranke in izpovedi A. A., da mu je odvetnik B. B. ob bežnih srečanjih v bifejih v N. zatrjeval, da je z zadevo vse OK. Takšne trditve so za vzpostavitev odškodninske odgovornosti preveč posplošene, pavšalne. Enako posplošene so tudi trditve tožeče stranke o srečanjih na sestankih v zvezi z drugimi zadevami. Iz teh trditev ne izhaja niti časovni okvir srečanj, niti njihova vsebina. To še toliko bolj velja, ker je drugo tožena stranka tem neobrazloženim in pomanjkljivim trditvam tožeče stranke obrazloženo nasprotovala. Trditveno in dokazno breme glede obstoja srečanj, vsebine pogovorov na njih ter datumov srečanj je bilo na tožeči stranki. Tožeča stranka tega bremena ni zmogla.

18. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi drugo toženo stranko ob bežnih srečanjih spraševala o trajanju zastaralnega roka - zatrjevala je, da jo je spraševala, ali je zadeva še OK (s čimer naj bi mislila, ali je še čas za vložitev tožbe) je tudi logično, da drugo tožena stranka ob bežnem srečanju na navedeno vprašanje ni mogla odgovoriti. Za takšen odgovor bi namreč morala pogledati dokumentacijo, da bi sploh ugotovila, kdaj je zastaralni rok začel teči. Ni namreč življenjsko od odvetnikov pričakovati, da bodo za vsako zadevo v vsakem trenutku vedeli vsa pravno odločilna dejstva.

19. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je drugo tožena stranka zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o. pred potekom tri letnega zastaralnega roka zatrjevala, da je zastaralni rok 5 let. Zato v tem delu ni podana kršitev poslovne obveznosti drugo tožene stranke, ki bi imela znake protipravnega ravnanja.

20. Zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. je najprej spraševal odvetnika C. C. glede vložitve tožbe. Med drugim ga je zanimal tudi zastaralni rok (glej prilogo C4). Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. s strani odvetnika C. C. pridobil informacijo o trajanju zastaralnega roka še preden je drugo tožena stranka pripravila tožbo. Torej je zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. vedel oziroma bi glede na prejeto informacijo moral vedeti, da je v konkretnem primeru zastaralni rok tri leta.

21. Glede na navedeno je drugo tožena stranka s tem, ko je pravočasno, več kot pol leta pred potekom triletnega zastaralnega roka, pripravila osnutek tožbe in ga posredovala zakonitemu zastopniku družbe M. d. o. o., pri čemer ga je večkrat pozvala, da ji predloži podpisano pooblastilo za vložitev tožbe in plača sodno takso, a je s tem zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o., zaradi slabega finančnega stanja (pred iztekom zastaralnega roka se je nad družbo M. d. o. o. začel postopek prisilne poravnave) in upanja na izvensodni dogovor z družbo E. d. o. o., odlašal, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno izpolnila svoje obveznosti.

22. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da opustitev obvestila zakonitega zastopnika družbe M. d. o. o. o skorajšnjem poteku triletnega zastaralnega roka v poročilu o zadevah (priloga B12) ne predstavlja kršitve poslovne obveznosti drugo tožene stranke. Potek v postopku ugotovljenih dejstev je namreč treba presojati celostno. Pri tem je treba upoštevati, da je bil zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. s strani odvetnika C. C. pravočasno obveščen, da je zastaralni rok v konkretnem primeru tri leta, da je drugo tožena stranka pravočasno pripravila tožbo in pozvala stranko na predložitev podpisanega pooblastila ter plačilo sodne takse ter da je zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. z vložitvijo tožbe odlašal predvsem zaradi slabega finančnega stanja. Ker je imel zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. pravočasno na voljo vse pravno odločilne informacije ter pripravljeno tožbo, je tako mogoče odgovornost za zamudo roka za vložitev tožbe pripisati le njemu. Odločitev o vložitvi tožbe na sodišče, je namreč v sferi poslovodje družbe. Da je zakoniti zastopnik omahoval z odločitvijo o vložitvi tožbe, kaže tudi naročilo drugo toženi stranki, da poda svoje mnenje v zvezi s pričakovanim uspehom v morebitni pravdi. To pa je drugo tožena stranka v poročilu tudi storila.

23. Upoštevajoč vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča drugo tožena stranka ni kršila svojih poslovnih obveznosti. Ker ni izpolnjena že prva predpostavka odvetniške odškodninske odgovornosti, to je kršitev poslovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi presojalo še ostale elemente morebitne odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke.

24. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

25. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

27. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo prvo in drugo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),10 ob upoštevanju, da je vrednost spornega predmeta 399.126,00 EUR in vrednost točke 0,60 EUR.

28. Prvo toženi stranki je priznalo 3000 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 3625 točk, saj je vrednost spornega predmeta nižja od 680.000 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (40 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.708,8 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.225,28 EUR. Drugo toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 3000 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 3625 točk, saj je vrednost spornega predmeta nižja od 680.000 točk) povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.660 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.196,00 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.225,28 EUR, drugo toženi stranki pa pritožbene stroške v znesku 2.196,00. Ti obveznosti je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Zakoniti zastopnik tožeče stranke in družbe M. d. o. o. je bil v času sklenitve Pogodbe o odstopu terjatev A. A. A. A. je bil zakoniti zastopnik družbe M. d. o. o. v celotnem obdobju, ki je odločilno za ta postopek (obdobje od leta 2010 do zaključka leta 2014), ter je še vedno zakoniti zastopnik tožeče stranke. 3 Družba M. d. o. o. se ni strinjala z v Pogodbi o določitvi solastnine dogovorjenimi cenami nepremičnin. Zato si je pridržala pravico, da v zvezi s tem sproži ustrezni spor pred pristojnim sodiščem (11. člen Pogodbe o določitvi solastnine). 4 Ur. l. RS, št. 18/1993 in naslednji. 5 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 80/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 147/2015 z dne 6. 10. 2016, II Ips 45/2009 z dne 17. 5. 2012 in II Ips 290/99 z dne 19. 1. 2000. 6 Sodba VS RS III Ips 38/2019 z dne 10. 3. 2019, Sodba VS RS II Ips 108/2018 z dne 9. 5. 2019. 7 Nina Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), četrta knjiga, Založba GV, Ljubljana 2004, str.236-237. 8 To sta elektronsko sporočilo odvetniške pripravnice D. D. (zaposlene pri drugo toženi stranki), ki je bilo posredovano A. A. 8. 10. 2014, v katerem je odvetniška pripravnica zavzela stališče, da je v tem primeru zastaralni rok pet let in elektronsko sporočilo odvetnika B. B., ki je bilo posredovano A. A. 10. 11. 2014, v katerem je odvetnik pojasnil, da še vedno ni povsem prepričan ali velja splošni petletni zastaralni rok ali triletni zastaralni rok. 9 Odvetnik C. C. je bil do jeseni 2010 zaposlen pri drugo toženi stranki, nato pa je odprl svojo odvetniško pisarno. Drugo toženi stranki je prevzel družbo M. d. o. o., za katero je v letih 2011, 2012 vodil že cca. 25 zadev. 10 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.