Jedro

Otroci so res preživninski zavezanci za plačilo prispevkov za oskrbo staršev v domu starejših občanov. Vendar pa je v skladu z načelom pravne in socialne države postopkovna ureditev plačevanja teh prispevkov dolžnost CSD. Nedoločno ali pomanjkljivo ravnanje CSD ob sklepanju dogovora med CSD in zavezancem zato načeloma ne more iti v breme zavezanca na ta način, da bi občina smela naknadno ukrepati v skladu s 133. členom ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja vračilo zneskov, ki jih je plačevala za oskrbo toženčeve matere v domu starejših občanov. Po stališču tožeče stranke je toženec kot otrok dolžan preživljati svojo mati. Toženec naj bi zavrnil sklenitev novega dogovora o plačevanja višjega prispevka ter odklonil možnost zavarovanja izplačanih zneskov na nepremičninah, ki jih je pridobil od svojega očeta. Tožeča stranka meni, da je tudi v skladu z drugim odstavkom 86. člena Samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Ur.l. SRS 26/84; v nadaljevanju: Sporazum) upravičena ukrepati po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št.16/2004; ZZZDR).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženca obsodilo na plačilo 3.600.821,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je toženec odklonil plačevanje višjega zneska (toženec je v skladu z izjavama, ki ju je dal pred centrom za socialno delo (CSD) plačeval sprva 5.000 SIT mesečno, nato pa 7.500 SIT). Kot relevantno okoliščino za ugoditev tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje navedlo tudi to, da je toženec podedoval očetovo premoženje ter da mu je bila s pogodbo o dosmrtnem preživljanju poleg zakonske še dodatno naložena preživninska obveznost do staršev.

Pritožbeno sodišče je ugodilo toženčevi pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V razlogih sodbe je poudarilo, da lahko občinska skupnost ukrepa v skladu s 133. členom ZZZDR šele v primeru, ko zavezanec ne pristane na sklenitev dogovora v skladu s Sporazumom. Presodilo je, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Navzlic temu, da toženčevi izjavi o višini prispevka k oskrbnim stroškom z dne 3.10.1993 in 2.2.1994 ne ustrezata pogojem, ki jih za dogovor med zavezanci in CSD predpisuje 83. člen Sporazuma, je razlog za nesklenitev ustreznega dogovora na strani tožnice oziroma CSD. Po oceni pritožbenega sodišča je navedeni toženčevi izjavi zato treba šteti kot dogovor s CSD o doplačilu oskrbnih stroškov za mater. Tak dogovor je sicer zaradi spremenjenih razmer mogoče spremeniti, vendar pa bi morala tožeča stranka določno navesti vsebino kakšnega novega dogovora naj bi toženec odklonil, ne pa da je le na splošno zatrjevala, da je pač odklonil sklenitev novega dogovora. Prav tako pa pritožbeno sodišče ne sprejema kot relevantne okoliščine, da je bila pri nepremičninah, ki so bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožencem in njegovim očetom, vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve še za časa očetovega življenja. Ni namreč mogoče pojasniti, kako naj bi takšno dejanje, ki ga je lahko storil kot lastnik le toženčev oče, vplivalo na toženčevo zmožnost plačevanja višjega prispevka.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Revizija nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, češ da je izjavi toženca z dne 3.10.1993 in 2.2.1994 treba šteti kot dogovor s CSD, kakor je ta predpisan v 83. členu Sporazuma. Gre zgolj za enostransko izjavo toženca o tem, koliko je pripravljen prispevati. Zneska, ki je naveden v izjavah, ni postavila ne tožnica ne CSD Č. ter ni bil izračunan na podlagi meril, ki jih je takrat predvideval Sporazum. Ne strinja se z razlogi sodbe, da je CSD ti izjavi sprejemal kot dogovor, saj v takšnem primeru ne bi bilo potrebno govoriti o zavarovanju plačanih zneskov z ustrezno vknjižbo na nepremičninah toženčevega očeta. Na CSD je bilo očitno ocenjeno, da ob predvideni možnosti zemljiškoknjižnega zavarovanja posebnega sporazuma z zavezanci ni potrebno sklepati in zato tudi ni bil sklenjen.

Ravno zaradi tega, ker je bila predvidena možnost zemljiškoknjižnega zavarovanja izplačanih zneskov pomoči, je tudi pomembna ugotovitev prvostopnega sodišča, kdaj je delavka CSD Č. izvedela za v toženčevo korist dovoljene vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, na katerih je bilo od vsega začetka predvideno zemljiškoknjižno zavarovanje. Šele takrat je bilo namreč jasno, da brez dovoljenja toženca to sploh ne bo mogoče. To pa so bile spremenjene okoliščine, ki so privedle do tega, da je bil toženec pozivan s strani CSD na razgovor Tudi sicer se je v skladu s 17. členom Sporazuma morala višina prispevka ugotavljati najmanj enkrat letno, tako da za pozivanje toženca k sklenitvi dogovora ni bilo nujno potrebno, da pride do takšnih sprememb. Toženec pa ni hotel skleniti nobenega dogovora, zapretil je celo, da bo prenehal plačevati vsakršen prispevek. Glede na takšno dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, je stališče pritožbenega sodišča, ko trdi, da bi morala tožnica specificirano pojasniti vsebino dogovora, napačno. Če je toženec odločno zavrnil sklepanje dogovora, potem to lahko pomeni samo to, da upravni postopek, v katerem bi delavka CSD pripravila konkreten predlog, sploh ni mogel steči. Tožeča stranka tudi meni, da je, v nasprotju z napačno oceno drugostopenjskega sodišča, tekom postopka uspela dokazati, da je imela toženčeva mati vsaj moža in sina (toženca), ki sta jo bila dolžna in sposobna preživljati. To izhaja tudi iz navedb in dokazov v spisu, saj je imel toženčev oče v lasti veliko kmetijo in s tem premoženje, ki bi ga lahko poleg preostanka pokojnine namenil za preživljanje svoje žene. Toženec pa se je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero mu je oče po smrti zapustil vse premoženje, zavezal v celoti doplačevati stroške oskrbe tudi za mamo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. Izjavi, ki ju je dal toženec pred CSD (priloga A3 in B4), je v danem primeru treba šteti za izjavo toženčeve volje, ki jo je CSD kot nasprotna stranka dogovora sprejela. Takšen položaj pa ustreza pojmu dogovora, torej dvostranskega soglasja volj. Revizijsko sodišče sprejema nosilne razloge pritožbenega sodišča, ki so navedeni v drugem odstavku na peti strani sodbe tega sodišča. Res je, da ima izjavnovoljni akt z vidika Sporazuma določene pomanjkljivosti, vendar pa je pritožbeno sodišče prepričljivo obrazložilo, da te pomanjkljivosti izvirajo iz sfere CSD. V nasprotju z načelom pravne varnosti bi zato bilo, če bi te nepravilnosti sedaj prizadele pravni položaj tožene stranke. Sklenjen dogovor o plačevanju prispevkov zavezanca k stroškom oskrbnine za upravičenca pa preprečuje uporabo pravila iz 133. člena ZZZDR, na katerega tožeča stranka opira tožbo v tej pravdni zadevi.

Revizija opozarja na določbo 17. člena Sporazuma. Ta določa, da se višina socialnovarstvene pomoči in prispevkov praviloma na novo ugotavlja vsako leto s 1. majem. Revizijsko opozorilo je v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa mogoče razumeti tako, da je veljavnost dogovora (ki ga sicer tožeča stranka ne priznava) v vsakem primeru s potekom enega leta prenehala ter da bi vsled tega moral toženec pristati na sklenitev novega dogovora. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi bila takšna razlaga pravil Sporazuma, upoštevaje konkretne okoliščine te zadeve, v nasprotju z načeloma pravne in socialne države (2. člen Ustave RS)(1).

Prvi odstavek 17. člena Sporazuma govori, da se višina socialnovarstvene pomoči in prispevkov praviloma ugotavlja vsako leto. Iz besedila Sporazuma sicer ni razvidno, v katerih primerih so izjeme mogoče, a ob takšni dikciji je gotovo vsaj to, da so predvideni tudi primeri, ko brez novega ugotavljanja dejstev in določanja višine obvelja prejšnji dogovor. To pa pomeni, da veljavnost dogovora ni nujno omejena na rok enega leta. Tak zaključek velja še toliko bolj, če se uresničuje tudi po preteku tega roka (če torej zavezanec še naprej plačuje določeni znesek).

Eden izmed nosilnih razlogov sodišča druge stopnje je, da tožeča stranka v tej pravdi ni opredeljeno zatrjevala, kakšna je bila vsebina dogovora, sklenitev katerega naj bi toženec zavrnil. Tudi revizijsko sodišče tako lahko le ugiba, ali je šlo morda za ponujen dogovor v smislu 17. člena Sporazuma, morda za dogovor, ki bi ga narekovale spremenjene razmere ali pa nemara za kaj tretjega - navsezadnje tudi takšnega, za kar v pravnem redu ni podlage(2). Sodna odločba se ne more opirati na ugibanja, marveč na dejstva. Če ustreznih dejstev ni, gre takšna vrzel v trditveni podlagi na rovaš tistega, na katerega strani je trditveno breme. V obravnavani zadevi je to tožeča stranka, ki mora dokazati, da je toženec odklonil sklenitev ustreznega (tj., konkretizirano opredeljenega dogovora), če naj uveljavi svojo pravico na podlagi 133. člena ZZZDR. Takšnih dejstev dejanska podlaga sodb sodišč prve in druge stopnje ne vsebuje. Celo nasprotno - sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ustreznih dejstev niti ni navedla. Na takšno dejansko podlago je revizijsko sodišče vezano. Revizija takšni dejanski podlagi nedovoljeno dodaja dejanske okoliščine, ki pa jih zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati. V dejanski podlagi sodb sodišč prve in druge stopnje pa ni podlage za zaključek, da bi toženec odklonil bodisi sklenitev dogovora v smislu 17. člena bodisi sklenitev dogovora zaradi spremenjenih razmer. Takšna ugotovitev pa daje prav materialnopravnemu zaključku sodišča druge stopnje, da pogoji za uveljavljanje pravice na podlagi 133. člena ZZDR niso izpolnjeni.

Revizijsko sodišče nima k razlogom, ki zavračajo utemeljevanje tožbenega zahtevka s pomočjo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med tožencem in njegovim očetom ter z vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve na nepremičninah, ki so bile tedaj last toženčevega očeta, ničesar dodati. Ti razlogi namreč že v celoti odgovarjajo na revizijska izvajanja v tej smeri.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Socialnovarstvene pravice so konkretizacija ustavnega načela socialne države. Preživninska obveznost otrok do svojih staršev (124. člen ZZZDR) predstavlja korektiv (tj. izjemo) načela socialne države v breme državljanov. Enako zato velja za dolžnost preživninskih zavezancev prispevati k stroškom oskrbnine za zavezanca. Utrjeno razlagalno načelo pravne vede je, da je treba izjeme razlagati zožujoče. To pa v konkretnem primeru pomeni, da je skrb za postopek po Sporazumu na strani države oziroma lokalnih skupnosti, na katere je takšna obveznost (začasno) prenesena. Takšno izhodišče se odraža tudi v procesni določbi 28. člena Sporazuma, ki pristojnemu organu nalaga, da mora ves čas postopka skrbeti, da morebitna nevednost in nepoučenost občana ne ovirata ali mu škodujeta pri uveljavljanju pravic. Prim. tudi drugi odstavek 30. člena, ki govori o tem, da se postopek za spremembo ali prenehanje posamezne socialnovarstvene pravice uvede po uradni dolžnosti. To pravilo mora po analogiji veljati tudi za odločanje o prispevkih zavezanca. V nasprotju z načeloma socialne in pravne države bi zato bilo, če bi zavezanec trpel posledice zaradi nedoločnega ali pomanjkljivega ravnanja CSD. Op. št. (2): Tožeča stranka je namreč v tej pravdi svoj zahtevek utemeljevala tudi na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katere stranka sama ni bila ter je pritožbeno sodišče takšna prizadevanja z njene strani pravilno in argumentirano zavrnilo.