Jedro

Dogovor v pogodbi o zaposlitvi za neto določen znesek osnovne plače ni v nasprotju z veljavno zakonodajo, tožena stranka pa je dolžna tako dogovorjeni znesek izplačati skupaj z dodatki, do katerih je tožnik upravičen po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, tako da se V. točka izreka sodbe v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku osem dni od prejema prvostopne sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.642,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (I., II., III. in IV. točka).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku osem dni iz naslova dodatka za delovno dobo oziroma razlike v plači izplačati skupaj 1.337,00 EUR, z zapadlostjo posameznih mesečnih zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi v obdobju od 10. 6. 2006 do 10. 6. 2007, ter na izplačane zneske plačati predpisane prispevke in davke (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati v roku osem dni iz naslova nadurnega dela neto znesek v skupni višini 3.849,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje v obdobju od 10. 6. 2006 do 10. 8. 2007, ter na izplačane zneske plačati predpisane davke in prispevke. Višje posamezne mesečne zneske je sodišče zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati v roku osem dni iz naslova stroškov za prehrano (dnevnic) neto znesek v skupni višini 3.143,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obdobju od 10. 6. 2006 do 10. 8. 2007, pri čemer je posamezne mesečne višje zneske zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku izplačati v roku osem dni nadomestilo za neizrabljen dopust v znesku 304,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11 10. 2007 dalje do plačila (IV. točka). Toženi stranki je naložilo, da v roku osem dni od prejema prvostopne sodbe plača tožniku stroške postopka v znesku 1.825,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (V. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je tožniku prisodilo kot pravdne stroške tudi 400 točk za opomin pred pravdo. Sodišče lahko stroške predsodnega poziva prizna le, če je to nujno za samo pravdo. V tem primeru se lahko prizna v okviru pravdnih stroškov, sicer pa ne in ga mora delavec vtoževati posebej. Glede na priznanje teh stroškov je sodišče očitno štelo, da je bil zahtevek tožnika oziroma opomin – poziv pred tožbo potreben za predmetno pravdo, kar potrjuje, da gre v primeru zahtevkov tožnika v predmetni pravdi za nečiste denarne terjatve, katere delavec lahko uveljavlja le pod pogojem, da poda predhodno pisno zahtevo po 1. odstavku 204. člena ZDR. Tožena stranka je v tej zadevi že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožba tožnika prepozna, saj je vložena po izteku roka iz 2. odstavka 204. člena ZDR, upoštevaje dne 2. 10. 2007 podan zahtevek tožnika stranki za plačilo zneskov, ki jih je nato vtoževal v predmetni pravdi s tožbo, vloženo 15. 1. 2008. Sodišče je takšen ugovor tožene stranke le kratko zavrnilo z navedbo, da te navedbe niso utemeljene in da je dopustno neposredno sodno varstvo, s čimer se tožena stranka nikakor ne strinja. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 204. člen ZDR, ko ni zavrglo tožbe kot prepozne. Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom uspel v višini 88,4 % zahtevka, uspel ni z 11,6 % zahtevka, kar niso sorazmerno majhen del. Glede odločitve sodišča, ki se nanaša na dodatek na delovno dobo, navaja, da je ta napačna. Drži sicer ugotovitev sodišča, da ureditev v pogodbi o zaposlitvi ne more biti manj ugodna od zakonske ureditve, vendar pa zakonska ureditev varuje le minimum pravic, v katere pa tožena stranka in tožeča stranka s pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo sklenili, nista posegali. Sedmi člen pogodbe o zaposlitvi določa višino plače 700,00 EUR, stranki sta se dogovorili o plači, ki je zajemala tudi dodatek za delovno dobo in še zlasti tudi pokrivala nadurno delo. Stranki sta namreč dogovorili neto znesek plače, ki je bistveno presegal minimalni znesek plače, določen za IV. tarifni razred po panožni kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine. Stranki z določitvijo plače v pogodbi o zaposlitvi nista posegali v minimalne pravice delavca, to bi bilo le v primeru, če bi dogovorili minimalno plačo po kolektivni pogodbi dejavnosti za IV. tarifni razred ter se pri tem dogovorili, da je plačilo za nadurno delo in dodatek za delovno dobo že vključen, tak dogovor bi bil v nasprotju z določili 30. člena ZDR, saj bi posegal v minimalne pravice delavca. Neto plača 700,00 EUR v pogodbi ne predstavlja osnovne plače v smislu določila 126. in 127. člena ZDR, temveč plačo (ne osnovno), ki vsebuje tudi že določene dodatke (na delovno dobo) in skladno z izrecno pogodbeno določbo tudi že na mesečni ravni dogovorjen pavšalni znesek plačila na nadurno delo. Takšen dogovor ni v nasprotju z določili 30. člena ZDR. Sodišče je v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo nadur še dodatno napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo za delovno mesto voznika težkih motornih vozil – dostavljavec. Njegovo delo je bilo vezano predvsem na izvajanje cestnih prevozov za toženo stransko s sredstvom tožene stranke, pri čemer bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMB). Ta zakon določa definicijo mobilnega delavca. Tožnik je bil mobilni delavec. Ta zakon pa ne omejuje dnevnega delovnega časa, temveč v 4. členu določa, da tedenski delavnik mobilnih delavcev lahko traja do 60 ur, pri čemer v obdobju štirih mesecev ne sme trajati v povprečju več kot 48 ur. Šele v primeru preseganja te obremenitve (glede na povprečje celotnega obdobja in posameznega tedna) je mogoče govoriti o delu preko polnega delovnega časa. Sodišče je določbe navedenega zakona povsem zanemarilo in ga sploh ni upoštevalo, pri čemer tožena stranka s svojimi pritožbenimi trditvami ne more prekludirana, saj gre za vprašanje za pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pravilno uporabo mora sodišče samo paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče navedenih določb zakona sploh ni upoštevalo. Napačna je tudi odločitev glede tožbenega zahtevka za plačilo dnevnic oziroma dodatka za prehrano. Gre za t.i. kombinirane službene poti, saj je tožnik v enem dnevu opravil pot v Avstrijo in nazaj ter pri tem opravil še prevoze v Sloveniji, sodišče pa je odločilo, da gre za službena potovanja v tujini v celoti. Kot podlago za takšno odločitev je navedlo določbo 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 66/2004), ki pa ne daje podlage za takšno stališče sodišča. Šlo za kombinirane poti. Tožnik se je vsakič vrnil domov v K. oziroma je šlo za enodnevne poti. Tožnik bi bil upravičen le do povračila stroškov prehrane med delom. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu sploh nima razlogov. Če je narava dala takšna, da se v pretežni meri opravlja izven sedeža delodajalca in se delo opravlja na območju Slovenije, delojemalec pa se vsakodnevno vrača v kraj, kjer prebiva, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ne glede na določbe 1. odstavka uredbe, ne všteva poročilo stroškov za prehrano med delom, do višin in pod pogoji, ki določa najvišje zneske dnevnice, ki so določeni v 2. členu uredbe (ki določa najvišja povračila stroškov za prehrano med delom, ki so še neobdavčena). Delavec ni upravičen do dnevnice, temveč le do povračila stroškov za prehrano med delom. Tisti del, ki ga je delavec opravljal v tujini, ni trajal več kot šest ur. Nepravilna je odločitev sodišča v delu glede nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Plačilo odškodnine (ali nadomestila) za neizrabljeni letni dopust je skladno s 166. členom ZDR dopustno le na podlagi dogovora med delavcem in delodajalcem, katerega pa v konkretnem primeru ni bilo, poleg tega pa je tožnik pri toženi stranki izrabil več kot sorazmerni del letnega dopusta in prisojeno nadomestilo pokriva preostanek do celotnega letnega dopusta za leto 2007. Ne gre za situacijo, ko tožnik ne bi mogel izrabiti celotnega letnega dopusta pred prenehanjem zaposlitve. Sicer pa bi tudi tožnik izrabil lahko letni dopust vse do 30. 6. 2008. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo (v izpodbijanem ugodilnem delu) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca za ekonomijo – davki, finance S.L. z dopolnitvijo mnenja z dne 9. 3. 2010, dopolnitvijo z dne 30. 5. 2010, dopolnitvijo z dne 21. 9. 2010 in po zaslišanju izvedenca, je sodišče odločilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe, pri čemer je sodišče odločalo o plačilu dodatka za minulo delo, plačilu nadurnega dela, plačilu stroškov prehrane oziroma dnevnic in plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust. Sodišče je izvedbo drugih predlaganih dokazov (zaslišanje strank in prič P.U. in J.U.) kot nepotrebne zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja vprašanje prepozno vložene tožbe, ki bi jo moralo sodišče zavreči in pri tem navaja, da bi moralo sodišče kot pravno podlago za odločitev upoštevati določila 1. in 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 47/2002 – 103/2007 - ZDR), pri čemer naj bi tožnik vložil tožbo po roku iz 2. odstavka 204. člena ZDR, upoštevaje pri tem 2. 10. 2007 podan zahtevek za plačilo zneskov in vloženo tožbo z dne 15. 1. 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo svojo odločitev in štelo, da je tožnik uveljavljal čiste denarne zahtevke in sicer dodatek za delovno dobo, plačilo nadur, stroškov prehrane med delom, dnevnic in nadomestila za letni dopust, ki so čiste denarne terjatve, urejene v poglavjih plačilo za delo po določbah 126. do 130. člena ZDR in se lahko na podlagi določil 4. odstavka 204. člena ZDR lahko uveljavljajo neposredno pred sodiščem, to pomeni, da niso vezana na rok. Obrazložitev sodišča je jasna in nedvoumna. Glede pritožbenega ugovora o tem, da tudi odločitev o potrebnih stroških postopka za opomin pred tožbo kaže na to, da ne gre za čiste denarne zahtevke, bo pritožbeno sodišče podalo obrazložitev v delu obrazložitve o stroških postopka.

V zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na dodatek na delovno dobo v skupni višini 1.337,00 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da 30. člen ZDR in kolektivne določbe določajo pravno podlago pri čemer 30. člen ZDR izrecno določa, da če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi kot sestavni del te pogodbe. V vtoževanem obdobju je do 31. 12. 2006 veljala stara Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/1998 s sprem.) in od 1. 1. 2007 dalje nova Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006). Dokazno breme, da so bili prejemki iz delovnega razmerja plačani v celoti, je na delodajalcu, pri čemer mora le-ta poskrbeti, da so jasno razvidna plačila posameznih sestavin plače na plačilnih listah. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas in imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dogovorjeno plačo za poln delovni čas 40 ur, pri čemer je bilo določeno, da bo delavec opravljal delo na terenu v Sloveniji in v tujini. Pogodba o zaposlitvi v 7. členu določa, da delavcu pripada za polni delovni čas bruto osnovna plača v višini, pri čemer mesečni bruto znesek ni naveden, navedeno je le „za izplačilo 700,00 EUR“. Navedeno pomeni, da sta stranki dogovorili neto plačo, kar ni v nasprotju z veljavno zakonodajo, delodajalec pa je bil dolžan na dogovorjeno neto plačo plačati dodatke v skladu z delovnopravno zakonodajo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da 126. člena ZDR ureja plačo in določa, da je le-ta sestavljena in osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Navedeno pomeni, da gre za zakonsko pravico, katero stranki nista mogli dogovoriti drugače, v kolikor pa sta jo, kar zatrjuje v pritožbi tožena stranka, se upoštevajo določila 30. člena ZDR. Res je bila plača v pogodbi o zaposlitvi višja kot so minimalne osnove po kolektivni pogodbi dejavnosti, vendar to ne pomeni, da je osnovna plača določena v pogodbi vsebovala tudi dodatke na delovno dobo. Ugotoviti je tudi, da je izračun glede dodatkov na delovno dobo podal izvedenec finančne stroke, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v obračun, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko v plači v višini 1.337,00 EUR in sicer za mesece od maja 2006 do julija 2006 po 80,50 EUR mesečno, za mesece od avgusta 2006 do julija 2007 po 48,00 EUR mesečno in za avgust 2007 87,50 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plač za posamezni mesec dalje do plačila, kot to izhaja iz izreka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje glede plačila nadurnega dela, saj ZDR v 128. členu določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo v razporeditve delovnega časa in to med drugim za nadurno delo, pri čemer je višina dodatkov določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Tožnik je v tožbi postavil trditveno podlago in uveljavljal plačilo nadur glede na veljavno Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine ter od 1. 1. 2007 dalje na podlagi nove Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine. Upoštevaje naravo dela, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanje nadurnega dela ni mogoče odrediti nadurnega dela pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno, nadurno delo pa lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto, pri čemer delovni dan lahko traja največ 10 ur. Poudariti je tudi, da 5. člen pogodbe o zaposlitvi izrecno določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca in v skladu z zakonom in drugimi veljavnimi predpisi opravljati nadurno delo, za nadurno delo pa pripada delavcu dodatek v skladu z veljavnimi predpisi. Tožnik je predložil plačilne liste in evidence prisotnosti, tako da ni dvomiti v izračun izvedenca finančne stroke, ki je podal izvedeniško mnenje in ga trikrat dopolnil zlasti glede na pripombe tožene stranke, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova nadur za vtoževano obdobje od 10. 6. 2006 do 10. 9. 2007 skupaj 3.849,82 EUR.

Glede stroškov prehrane oziroma dnevnic pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravno podlago in sicer kolektivno pogodbo dejavnosti in pri tem tudi upoštevalo izračun izvedenca finančne stroke in sicer je tožniku priznalo za vtoževano obdobje od 10. 6. 2006 do 10. 8. 2007 stroške prehrane med delom in dnevnice v skupni višini 3.143,58 EUR. Pritožba navaja tudi, da je sodišče pri svojih odločitvah zmotno uporabilo materialno pravo in navaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu voznik težkih motornih vozil – dostavljalec, da je bilo njegovo delo vezano na izvajanje cestnih prevozov in da je zanj veljal Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih - ZDCOPMB, ki drugače določa tedenski delavnik, tako da 4. člen zakona določa, da tedenski delavnik mobilnih delavcev lahko traja do 60 ur, pri čemer v obdobju štirih mesecev ne sme trajati v povprečju več kot 48 ur. Pritožbeno sodišča navaja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, pri čemer je ugotoviti tudi, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj je tožena stranka ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ne gre zgolj za uporabo materialnega prava, pač pa za trditveno podlago v postopku, na podlagi katere je sodišče lahko uporabilo materialno pravo, pri čemer dejstvo, da za stranki v postopku velja kolektivna pogodba dejavnosti trgovine, sploh ni bilo sporno. Tudi pri uporabi materialnega prava, je potrebno, da stranke podajo trditve glede pravnih in dejanskih navedb, kar pa tožena stranka ni navajala. Ves čas postopka je navajala, da zanjo velja Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine. Ne glede na navedeno (nedovoljena pritožbena novota), pa pritožbeno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, da sta pravdni stranki stranki tudi v pogodbi o zaposlitvi izrecno v 19. členu navedli, da delodajalca zavezujejo določila Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Tako se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na določila ZDCOPMB. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku izplačala stroške prehrane v skupnem znesku 1.503,90 EUR. Po stari Kolektivni pogodbi trgovine (3. odstavek 53. člena) delavcu pripada dnevnica za službena potovanja, če je napoten na službeno potovanja pod pogoji in višini, kot to določa tarifna priloga, za službena potovanja v tujini pa se povrnejo v skladu s predpisi, ki veljajo za državne organe. Po novi KP dejavnosti (3. odstavek 79. člena) je delavec upravičen do dnevnice za službeno pot v višini, določeni v tarifni prilogi, za tujino pa je delavec upravičen do dnevnice v višini in pod pogoji, da se ti zneski ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo prispevkov za socialno varnost. Izvedenec finančne stroke je pri svojem mnenju pravilno upošteval določila Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 66/2004), od 1. 1. 2007 pa je pravilno upošteval Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006). Glede ugovorov, da bi moralo sodišče uporabiti kot materialno pravo ZDCOPMB, pa velja enaka obrazložitev, kot jo je sodišče že predhodno podalo, in sicer da sta pravni stranki izrecno dogovorili v 19. členu pogodbe o zaposlitvi, da delodajalca zavezujejo določila Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije.

ZDR v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Glede na podani pritožbeni ugovor je potrebno pojasniti, da 7. člen Direktive 2003/88/ES v 1. odstavku določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Drugi odstavek istega člena pa določa „minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja“. Pri razlagi slovenske pravne ureditve, prakse in sodne prakse moramo upoštevati in izhajati iz zavezujočih mednarodnih standardov prava EU ter novejše sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti (v nadaljevanju: SES). Namen in cilj Direktive 2003/88/ES, ki ureja letni dopust, je določanje minimalnih zahtev namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev, pri čemer pa je namen letnega dopusta tudi počitek in oddih, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa. Izraz odškodnina za neizrabljeni letni dopust, ki ga po oceni pritožbenega sodišča neustrezno uporablja določba 166. člena ZDR, je potrebno po namenu in zavezujočih mednarodnih in EU pravnih virih razlagati kot nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določil Obligacijskega zakonika, za priznavanje katere se mora načeloma ugotoviti obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost, kar pa seveda v primeru iz 166. člena ZDR brez dvoma ne gre. Tako je potrebno upoštevaje sodno prakso SES sporno določbo razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo vsakemu delavcu, ki ni mogel izrabiti letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tudi tistim, ki tega niso mogli npr. zaradi bolniškega ali starševskega dopusta niti v referenčnem obdobju, niti v obdobju za prenos. Konkretno tožnik v letu 2009 pred prenehanjem delovnega razmerja ni izkoristil deset dni letnega dopusta, mu pripada nadomestilo v višini 304,00 EUR. Sodišče evropskih skupnosti (SES) je v združeni zadevi Gerhard Schultz

- Hoff

(C-350/06) proti Deutsche

Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi (C-520/06) proti Her Majesty’s Revenue and Customs odločalo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe ki se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES. Tako je namen Direktive določanje minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas in v tem okviru tudi na letni dopust. Namen letnega dopusta pa je počitek in oddih delavca, skrb za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja ter pridobitev distance od organiziranega delovnega procesa, kot je to navedlo SES. Upoštevaje sodno prakso SES je treba določbo 166. člena ZDR razlagati tako, da gre denarno nadomestilo in ne za odškodnino, kjer je potrebno načeloma ugotavljati vse predpostavke za odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da stroški opomina pred pravdo, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku v višini 400 točk, niso potrebni stroški postopka, saj kot že navedeno, gre za čiste denarne zahtevke in bi tožnik lahko vložil tožbo neposredno tožbo pred sodiščem. V preostalem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka, upoštevaje pri tem vrednost spora in uspeh v pravdi ter dejstvo, da v delu, s katerim tožnik ni uspel, niso nastali posebni stroški postopka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in odločilo, da potrebni stroški postopka tožnika znašajo 1.642,29 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v neznatnem delu. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.