Jedro

Pogodbene obresti, kot jih banke plačujejo za hranilne vloge na vpogled, veljajo kot obvezne le pri posojilni pogodbi, če sta obe stranki posameznika, to je fizični osebi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 773.40 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju DEM menjalnice U. na dan 13.9.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izračunanega zneska v SIT za čas od 13.9.1993 dalje do plačila. Kar pa je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. Tožbena zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi na uveljavitev terjatve 12.000 DEM, izhajajoč iz listine - potrdila z dne 9.8.1993 in podrejenega tožbenega zahtevka za uveljavitev terjatve DEM 14.680: glavice DEM 20.000 DEM, pogodbene obresti za obdobje od 20.10.1992 do 16.6.1993 (dan prejema kupnine DEM 15.000 DEM), ki znašajo DEM 9.680 (DEM 1.600 krat 7 za obdobje od 20.10.1992 do 20.5.1993 in DEM 1.280 za obdobje od 21.5.1993 do 16.6.1993 ter upoštevajoč prejeto kupnino tožena stranka izkazuje na dan 16.6.1998 terjatev DEM 14.680 ter uveljavlja plačilo pogodenih obresti v višini 8 % mesečno (DEM 1.168,00) od zneska DEM 14.680,00 od 20.6.1993 dalje do plačila, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. S sklepom pa je vzelo na znanje umik tožbenega zahtevka tožeče stranke za 1.813 DEM in prvopostavljanega zahevka tožene stranke po nasprotni tožbi za 25.940 DEM, hkrati pa je odločilo s sklepom tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Ta odločitev o pravdnih stroških nedvomno ne sodi v sklep, kot je napačno storilo prvostopenjsko sodišče, temveč predstavlja sestavni del sodbe glede na določbo prvega odstavka 325. čl. ZPP, po katerem sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavne stvari in o stranskih terjatvah, med katere seveda nedvomno sodi tudi zahtevek o povrnitvi pravdnih stroškov. Odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v sklepu sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče šteje za sestavni del sodbe.

Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, ki izpodbijata vsaka sodbo v tistem delu, v katerem nista uspeli pred sodiščem prve stopnje. Obe pravdni stranki sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh možnih pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka v svoji pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo v delu, s katerim tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje zadevo v ponovno obravnavanje. V obrazložitvi navaja, da je izračun sodišča prve stopnje popolnoma napačen, ko je štelo dan prodaje avtomobila 14.6.1996 kot dan končnega poplačila, na ta dan pa izračunalo, koliko naj bi dolgoval tožnik toženi stranki iz naslova glavnice in obresti in odštelo od zneska 30.000 DEM kupnine za avto.

Prvostopno sodišče je napačno izračunalo obresti, ki naj bi jih dolgovala tožeča stranka. Pri tem se je oprlo na to, da se je tožnik vedoma zavezal k plačilu obresti v višini, kot izhaja iz pogodbe.

Tožnik ni bil prisiljen skleniti take posojilne pogodbe. Poleg tega pa naj bi se tožnik po mnenju sodišča gibal v krogih, kjer so take pogodbene obresti običajne. Kljub temu, da se je tožeča stranka ves čas postopka sklicevala na 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, je sodišče nepravilno zaključilo, da to določilo ne velja za toženo stranko, saj le ta ni "posameznik" poleg tega pa se tožena stranka po mnenju sodišča poklicno ukvarja z izposojanjem denarja. Sodišče prve stopnje povsem napačno uporablja in tolmači materialno pravo. Pogodbene obresti so plačilo za prepustitev rabe denarja za čas, ko je posojilodajalec posojilo dal. Za ta čas lahko posojilodajalec zaračuna dogovorjeno obrestno mero, vendar le v mejah najvišje dopustne obrestne mere med posamezniki, to je, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. V danem primeru gre za posojilno pogodbo z glavnico v tuji valuti in sicer v DEM. Višina obresti je torej odvisna od višine obresti, ki se plačujejo za devizne vloge v DEM na vpogled.

Privolitev stranke v plačilo višjih obresti od dovoljenih ne izključuje nedovoljenosti takih obresti. Tako pa je tudi stališče Vrhovnega sodišča. Dejstvo, da naj bi se tožnik gibal v takih krogih, kjer naj bi bila taka pogodbena obrestna stopnja običajno, kot zaključuje sodišče, pa postavlja tožnika v neenakopraven položaj in predstavlja kršenje njegovih pravic, saj zakon nikjer ne predvideva dovoljenosti oziroma nedovoljenosti takih obresti in zaščite le za določen krog ljudi. Nedovoljenost takih obresti pa ne izključuje niti to, da naj bi se tožena stranka ukvarjala s posojanjem denarja.

Tožena stranka ni banka, da bi se ukvarjala s posojanjem denarja. Kot izhaja iz naziva tožene stranke je zastavljalnica in menjalnica.

Sodišče naj se zato najprej prepriča, ali je tožena stranka sploh registrirana za posojanje denarja, preden zaključi, da kot taka nima zakonske omejitve obrestnih mer. Toženi stranki je bil predan avto v zastavo. Zastavni upnik je dolžan hraniti stvar kot dober gospodar (975. čl. ZOR). Isti zakon v 980. čl. določa da sme upnik zahtevati od sodišča odločbo, naj se stvar proda tudi na javni dražbi ali po dnevni ceni, kadar ima stvar borzno ali tržno vrednost, če upnikova terjatev ni poravnana ob zapadlosti. V danem primeru je upnik, to je tožena stranka sam prodal avto in ni zahteval odločbe sodišča, sporna pa je tudi cena, za katero je avto prodal. Tožena stranka je ves čas zanikala, da bi dobila denar za avtomobil, tekom postopka pa se je izkazalo in dokazalo, da je denar dobila. Nedvomno je imela tožena stranka interes avtomobil čim kasneje prodati in izkazati prodajo čim kasneje, saj je ves čas tožniku zaračunavala oderuške obresti.

Sodišče pa ji je pri tem sledilo, v posledici česar je prišlo do napačnega izračuna dolga. Sodišče ni sledilo izračunu vrednosti vozila, ki ga je prodala tožeča stranka in ga izdelal sodni zapriseženi cenilec. Napačno je vzelo za vrednost vozila ceno, za katero naj bi bil avto prodan za G.F.. Tožena stranka namreč stvari ni prodala tako, kot to določa zakon, v posledici česar je tudi vprašljiva cena, za katero je bil avto prodan, na vse to pa bi morala tožena stranka kot dober gospodar paziti. Tožeča stranka zato vztraja pri cenitvi, ki jo je postavil izvedenec.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in pošlje zadevo sodišču v novo sojenje oziroma s sodbo spremeni izpodbijano odločbo. V obrazložitvi pa navaja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, saj se je tožena stranka ob spletu okoliščin glede na nastalo situacijo odločila, da avto izroči A. K., ki se je izkazal z veljavnemi papirji o lastništvu avtomobila pod pogojem, da se kupnina deli oziroma, da tožena stranka prejme DEM 15.000. V času prejema zastavljenega avtomobila in vložitve zastavne tožbe, tožena stranka ni vedela, da so prejeti papirji (prometna dovoljenja) neveljavni in da tožeča stranka ni lastnik avtomobila. Pogodba o zastavi je bila glede na določbe 969. čl. ZOR neveljavna. Nepravilen je zaključek sodišča, da se je tožena stranka poplačala v višini DEM 30.000. Kupec Florijan Zagoršek je za nakup zastavljenega avtomobila sklenil s toženo stranko posojilno pogodbo za znesek 30.000 DEM, ko je prejel ta znesek, je 15.000 DEM izročil toženi stranki, kateri osebi pa je Zagoršek izročil preostanek kupnine, tožena stranka ne ve, ker je bil njen interes izključno vsaj delno poplačati svojo terjatev; očitno pa je, da je preostanek 15.000 DEM Z. izročil bodisi I. T. ali A. K.; Z. pa je kot priča izjavil, da je vse papirje urejal z A. K. ter pri toženi stranki sklenil kreditno pogodbo. Iz izpovedi Z. ter izpovedi ostalih prič ne izhaja dejstvo, da je tožena stranka sploh prejela kakršnokoli kupnino. Edina izjava o prejemu kupnine in sicer le v višini 15.000 DEM, je izjava direktorja tožene stranke same, teh izjav pa tožena stranka ni spreminjala, kot nepravilno ocenjuje sodišče. Glede na povedano bo potrebno ponovno zaslišanje oseb in sicer Z., katerega zaslišanje je bilo pomanjkljivo, v tej smeri, ker ni pojasnil, kateri osebi je izročil 30.000 DEM, ki jih je prejel kot posojilo od tožene stranke za nakup avtomobila. Neresnična je izpoved I.T., ki izjavlja, da pri vsej zadevi ni imel nobenega interesa in tudi ni prejel nobenega denarja. Navedena priča je imela največ informacij in je svoj posel opravljala za plačilo: navedena priča je vedela za razmerje K./V. in da je avto večkrat zastavljen ter da je brez prometnih dovoljenj. Imela je tudi veljavno kupoprodajno pogodbo med tožečo stranko in K., ki jo je skupj s prometnim dovoljenjem izročil Z., Z. pa je po vsej verjetnosti izročil 15.000 DEM T. Kot dokaz k tem trditvam pritožnica navaja zaslišanje prič Z. in po potrebi T. ter K., nadalje tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je že v samem temelju zahtevek tožeče stranke neutemeljen iz razlogov, ker tožeča stranka ni bila lastnik osebnega avtomobila, zato je njen zahtevek za vračilo kupnine neutemeljen, vračilo kupnine pa lahko zahteva le oseba, ki je imetnik lastninske ali druge pravice, ki je podlaga za vračilo kupnine.

Tožena stranka nadalje navaja, da ni bila prodajalec avtomobila, temveč je imela le v posesti avto na podlagi neveljavne zastavne pogodbe, ki ga je izročila lastniku ter prejela plačilo 15.000 DEM.

Glede na povedano tožena stranka ni pasivno legitimirana, tožena stranka pa tudi ni bila prodajalec niti kupec. Aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana, saj je bila tožeča stranka dolžna izkazati pravni interes svojega zahtevka oziroma terjatve, ki mora imeti podlago po določbah ZTLR, ki ureja vprašanje stvarnih pravic, obligacijski zahtevek na vračilo kupnine pa gre le osebi, ki izkaže stvarno pravico na stvari, očitno lastništvo avtomobila ni bilo sporno, sicer bi tožeča stranka kot "lastnik" uveljavljala svojo prvico na razveljavitev kupoprodajnih pogodb, zaradi prodaje tuje stvari oziroma vložila tožbo na ugoditev lastninske pravice. Izrek sodbe je nepravilen in v nasprotju z razlogi sodbe, saj je iz obrazložitve razvidno, da je tožeča stranka uspela s svojim zahtevkom v višini 30.000 DEM, istočasno pa je tudi navedeno, da je uspela v višini 29.226,60 DEM oziroma v višini 14.226,60 DEM, upoštevajoč poplačilo 15.000 DEM. Zahtevku iz nasprotne tožbe je sodišče v obrazložitvi sodbe torej ugodilo in bi moral biti predmet izreka sodbe; sodišče je nepravilno v izreku sodbe zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, po pravni teoriji in sodni praksi se mora v primeru nasprotne tožbe z eno sodbo odločiti tako o utemeljenosti tožbenega zahtevka kot zahtevka iz nasprotne tožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravdni stranki v svojih pritožbah nista navedli, katere konkretne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), naj bi storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. ZPP pritožbo preizkusilo v okviru, ki mu ga zakon določa kot uradni preizkus. Ta pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene procesne kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP.

Nadaljnji pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je raziskalo vsa odločilna dejstva, od katerih je bila odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava. Pritožbeno sodišče se je prepričalo, da je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pri odločitvi tako o tožbenem zahtevku kot tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku povsem pravilno uporabilo. Tako se je pokazalo, da nobena v pritožbah obeh pravdnih strank zatrjevanih kršitev v resnici ni bila podana.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da med strankama ni sporno, da sta dne 20.10.1992 sklenili pogodbo o posojilu in zastavi, na podlagi katere je tožeča stranka prejela posojilo 20.000 DEM, v zavarovanje odplačila pa je toženi stranki izročila osebni avtomobil BMW tako, da ga je istega dne deponirala pri firmi A. d.o.o., z njo pa istega dne sklenila pogodbo o posredovanju št. 774. Teh ugotovitev tudi pravdni stranki v svojih pritožbah ne izpodbijata.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka priznala obstoj že prej citirane pogodbe z dne 23.9.1991, in glede na to, da je A. K. zaslišan kot priča potrdil, da sta s tožnikom vse obveznosti po tej posojilni pogodbi poravnala in da se ni smatral kot lastnik avta, soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke v tej pravdi.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke, saj iz pogodbe o posojilu N št. 103/93 izhaja, da je od kupca F. Z. prejela v več obrokih različne višine skupaj 30.000 DEM, prvotno trditev tožene stranke, da ni ničesar prejela iz prodaje avta, pa je izpodbil sam zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil zaslišan kot priča v postopku (list.št. 29), ki bi sicer moral biti zaslišan v svojstvu pravdne stranke, ki je priznal, da je prejel del kupnine.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da dejstvo, da je bil sporni avto prodan, med strankama ni sporno, sporno pa je vprašanje, kdaj je bil prodan, za kakšno ceno in ali je bila dosežena cena primerna glede na tržno vrednost avta.

Zaključka sodišča prve stopnje, da iz kupoprodajno pogodbe, sklenjene med A. K. in F. Z. izhaja datum 14.6.1993, kar je treba razumeti seveda tako, da je tega dne bila sklenjena ta pogodba, istega dne je bila tudi legalizirana, iz dopisa RS UE, Sektorja za upravnonotranje zadeve pa izhaja, da je bil avto registriran dne 18.6.1993, torej le štiri dni po sklenitvi navedene pogodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, v katerem zatrjuje, da ne sledi tožeči stranki, da je bila pogodba sklenjena že prej in da je bil njen datum postavljen kasneje, je zato povsem prepričljiv in ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo (6 in 7. str. izpodbijane sodbe) glede vprašanja, za kakšno ceno je bil sporni avto prodan oziroma kakšna je bila v trenutku prodaje njegova tržna vrednost. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na vse okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje natančno navaja v razlogih izpodbijane sodbe, bila dejanska tržna vrednost spornega avta v času prodaje le 30.000 DEM, za kolikor je bil tudi avto prodan kupcu F. Z.. Tožeča stranka v svoji pritožbi ne ponuja nobenih dokazov, ki bi lahko izpodbili takšen zaključek sodišča prve stopnje. Izvedensko mnenje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je brez vsake vrednosti, saj ta "izvedenec" ni bil postavljen v tem pravdnem postopku, predvsem pa je pomembno to, da je sam navedel, da je avto ocenil le po opisu, kot mu ga je podal tožnik, avta si pa sam sploh ni ogledal. Takšno mnenje je seveda glede na okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje, brez vsake dokazne vrednosti. Tožnik svojih pavšalnih navedb, da naj bi bil avto vreden celo več kot 35.000 DEM, kot sta ga stranki ocenili v prvotni pogodbi, ni dokazal prav z nikakršnim dokaznim predlogom.

Nasprotno, številni izvedeni dokazi pričajo, da tožnik sam ni pridobil nobenega kupca, ki bi za sporni avto lahko ponudil več kot 30.000 DEM, kot je bil ta avto dejansko prodan. Tako se pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je bil avto dejansko prodan F.Z. dne 14.6.1993 po dejanski tržni ceni 30.000 DEM, povsem prepričljiv.

Sodišče druge stopnje soglaša tudi z zaključkom prvostopnjskega sodiša, da glede glavnice 20.000 DEM, kolikor je tožena stranka posodila tožniku, ni nobenega spora. Spor je le glede višine obresti, vendar pritožbeno sodišče glede tega povsem pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je v posojilni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, določena pogodbena obrestna mera 8 %, kar pri glavnici 20.000 DEM znaša mesečno 1.600 DEM. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da gre za oderuške obresti, vendar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da veljavnosti te pogodbe ni nikoli izpodbijala, zato mora sodišče prve stopnje pogodbo sprejeti kot veljavno. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede obrestne mere ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, da naj bi v skladu z določbo 1. odst. 399. čl. ZOR veljala le obrestna mera, kot jo banke v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Povsem jasno je, da tožena stranka ni "posameznik". Navedeno zakonsko določilo pa se nanaša le na posojilne pogodbe med posamezniki, zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da takšna pogodbena obrestna mera, kot je razvidna iz navedene zakonske določbe, v predmetni pravdni zadevi ne velja, temveč velja obrestna mera, kot je zapisana v posojilni pogodbi, ki jo je tožnik sam podpisal. Ob tem velja pripomniti še utemeljeno navajanje prvostopenjskega sodišča, da je tožnik sam v posojilni pogodbi s K.pristal na celo višjo obrestno stopnjo, katero je tudi v celoti poravnal, v tisti zadevi pa je dejansko šlo za posojilno pogodbo med dvema posameznikoma, ne gre pa za takšno pogodbo v obravnavani pravdni zadevi. Tožnik očitno meni, da zanj enkrat veljajo takšne zakonske določbe, kot njemu trenutno ustrezajo, drugič pa enake določbe ZOR tolmači drugače, kot spet njemu v konkretnem primeru ustrezajo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje glede tega, da tožena stranka ni mogla prej, kot pa dne 14.6.1993, prodati tožnikovega osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je zelo obširno in konkretno navedlo razloge za takšno odločitev, konkretno teh razlogov pritožba tožeče stranke ne izpodbija, temveč le pavšalno trdi, ne da bi o tem predlagala kakšne nove dokaze (1. odst. 352. čl. ZPP), da razlogi sodišča prve stopnje ne držijo. Ti razlogi pa so nadvse prepričljivi in življensko ter logično utemeljeni, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožbeno sodišče nadalje v celoti sprejema tudi zaključke za izračun sodišča prve stopnje, ko je prišlo do zaključka, da tožena stranka dolguje tožeči stranki samo 773,40 DEM v tolarski protivrednosti, kot je odločilo prvostopno sodišče. Tak izračun povsem jasno in prepričljivo izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je namreč na dan prodaje avta dne 14.6.1993 dolgoval toženi stranki glavnico v znesku 20.000 DEM, saj ni odplačal niti ene DEM ali enega SIT sprejetega posojila, ter obresti v višini 9.226,60 DEM za 5 mesecev in 23 dni, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna in zakonita.

Tožena stranka je sicer zatrjevala, da ni bila poplačana v celoti, prvotno je zatrjevala, da sploh ni bila poplačana prav nič, kasneje pa je priznala, da naj bi prejela iz pogodbe med A.K. in kupcem avtomobila Z.15.000 DEM, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je dejansko A.K. v obrokih, ki jih je plačal deloma neposredno na roke direktorju oziroma zakonitemu zastopniku tožene stranke, deloma pa na roke uslužbencev njegovega podjetja, skupno 30.000 DEM.

Pritožbena trditev tožeče stranke, da bi morala tožena stranka uveljavljati prodajo njegovega avtomobila v pravdi, je brez vsakršne podlage glede na podatke iz spisa Temeljenega sodišča v Ljubljani, opr.št. V P 173/93, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka sicer skušala v skladu z določbami ZOR izposlovati sodbo, da se zastavljeni "tožnikov" osebni avto proda, vendar je bila njena tožba zavržena glede na to, da niti tožeči strani niti sodišču naslova toženca dejansko nikakor ni uspelo izslediti. Iz številnih podatkov v tem pravdnem spisu izhaja, da je dejansko tožnik zelo pogosto spreminjal svoja bivališča, da niti začasnih bivališč ni prijavljal, da nikakor in stanoval na bivališčih, kjer se je stalno prijavil, kar potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, se je s svojim ravnanjem skušal izogibati terjatvam svojih številnih upnikov. Takemu ravnanju pa seveda sodišče ne more dati zaščite, saj gre očitno za zlorabo pravic, ki jih ima stranka v pravdnem postopku.

Odločitev sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka tožeče stranke pa hkrati pomeni tudi odgovor na nasprotne tožbene zahtevke tožene stranke, ki jih je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z zakonom, zavrnilo, zato glede tega pritožbeno sodišče podrobneje razlogov za svojo odločitev ne bo navajalo.

Pritožbeno sodišče se je prepričalo, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov povsem pravilna in zakonita, zato pritožbi pravdnih strank glede tega nista utemeljeni. Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, to je načelo uspeha v pravdi, ki velja tudi v pritožbenem postopku. Pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli, torej sta v pritožbenem postopku v celoti propadli, zato morata nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.