Jedro

Glede na to, da iz besedila (nadaljnje točke) sklepa o pričnini jasno izhaja, da je dolžna priznane potne in nadomestilo plače stroške priče kriti tožena stranka, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je v izreku sklepa o pričnini pomota zapisalo, da je stroške dolžan povrniti tožeča stranka, utemeljeno izdalo popravni sklep, s katerim je pomoto odpravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 4. 2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 23. 6. 2011.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se priči M.Š. priznajo potni stroški v višini 7,20 EUR ter nadomestilo plače v višini 56,70 EUR (1. točka izreka), ter da je stroške priče iz 1. točke tega sklepa dolžna plačati tožeča stranka v roku 8 dni. S popravnim sklepom z dne 23. 6. 2011 je sodišče odločilo, da je stroške priče iz 1. točke sklepa dolžna plačati tožena stranka v roku 8 dni. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna potne stroške v višini 7,20 EUR nakazati na naslov priče, stroške v višini nadomestila plače 56,70 EUR pa je tožena stranka dolžna nakazati na transakcijski račun D..

Zoper sklep z dne 6. 4. 2011 in zoper popravni sklep z dne 23. 6. 2011 je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj je sodišče v prvem odstavku 2. točke izreka odločilo, da je stroške priče dolžna plačati tožeča stranka, v nadaljevanju pa obveznost nalaga toženi stranki. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe materialnih predpisov. Po določbi 2. odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije stroške za izvedbo dokazov z izvedencem, ne glede na izid postopka zavod, torej tožena stranka. Ta specialna določba se nanaša le na kritje stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem. Zaslišana priča pa je diplomirana medicinska sestra v D. in ne izvedenka. Sicer pa mora glede na 152. člen ZPP vsaka stranka predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožena stranka dokaza z zaslišanjem navedene priče ni predlagala, zato glede na citirani 153. člen ZPP ni dolžna založiti zneska, potrebnega za izvedbo tega dokaza. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče sicer navedlo, da je plačilo stroškov naložilo toženi stranki, ki naj bi predlagala zaslišanje priče, kar pa ne izhaja iz nobenega zapisnika o glavni obravnavi, prav tako iz nobene vloge, ki jo je podala tožena stranka. Tudi iz določbe 242. člena ZPP, na katerega se sklicuje sodišče ne izhaja, kateri stranki sodišče naloži plačilo uveljavljanega zneska, zato je potrebno pri presoji uporabiti določbo 153. člena ZPP. Prav tako tudi Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ne daje pravne podlage za odločitev, da je v tej zadevi stroške priči dolžna povrniti tožena stranka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da tožena stranka ni dolžna povrniti potnih stroškov priče v višini 7,20 EUR in nadomestila plače v višini 56,70 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 353. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je v 2. točki izpodbijanega sklepa odločilo, da mora stroške priči plačati tožeča stranka, v nadaljevanju pa je obveznost naložilo toženi stranki, pritožbeno sodišče po vpogledu v dokumentacijo sodnega spisa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dne 23. 6. 2011 pod opr. št. X Ps 2604/2009 izdalo popravni sklep. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka pomotoma zapisalo, da je stroške zaslišane priče na obravnavi dne 6. 4. 2011 namesto tožene stranke dolžna plačati tožeča stranka. Sodišče je s popravnim sklepom napako popravilo.

Glede na izdani popravni sklep je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Iz celotnega besedila namreč povsem jasno izhaja, da je obveznost plačila pričnine naložena toženi stranki. To pa pomeni, da je imelo sodišče prve stopnje v 328. členu ZPP, ki se nanaša na popravo sodbe (smiselno tudi na popravo sklepa) ustrezno podlago za svojo odločitev, kakršna je razvidna iz popravnega sklepa, datiranega z dne 23. 6. 2011. Glede pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi zaslišanje priče M.Š., diplomirane medicinske sestre, zaposlene v D. predlagala katera od strank v postopku. Sodišče je torej očitno izvajalo dokaz po uradni dolžnosti, torej v okviru pooblastila, ki ga sodišču daje 62. člen ZDSS-1 (preiskovalno načelo). V navedenem členu je določeno, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V tem primeru sodišče določi, da znesek, ki je potreben za stroške izvedbe dokaza, razen za dokaz z izvedencem iz 2. odstavka 68. člena ZDSS-1, založi ena ali obe stranki. Če ta znesek ni založen v roku, ki ga je določilo sodišče, sodišče opusti izvedbo dokaza. Prvostopenjsko sodišče strankam ni naložilo, da založijo znesek, ki je potreben za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, vendar pa nobena od strank v postopku dokaznemu sklepu na glavni obravnavi ni ugovarjala. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče utemeljeno izvajalo dokaz z zaslišanjem priče, ki dela v D. kot diplomirana medicinska sestra. Sodišče naveden priče sicer res ni zaslišalo kot izvedenke, temveč gre v bistvu za izvedeno pričo. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, kot na primer Psp 555/2010 z dne 23. 12. 2010, Psp 135/2006 z dne 6. 7. 2006, Psp 271/2008 z dne 8. 7. 2008 in Psp 327/2010 z dne 9. 9. 2010 zavzelo stališče, da se za izpoved priče, ki temelji ne le na zaznavanju dejstev in dogodkov, temveč ta dejstva tudi strokovno oceni in obrazloži, glede plačila stroškov upoštevajo določbe, ki jih ZDSS-1 določa za povračilo stroškov za izvedbo dokazov z izvedencev. ZDSS-1 in ZPP ne urejata statusa in ne poznata pojma izvedene priče. Vendar pa iz pravne teorije izhaja, da gre v primeru izvedene priče za pričo, ki prenaša svoje zaznave objektivne stvarnosti na sodnika in ki ima za pravilno zaznavanje dejstev tudi posebno strokovno znanje (dr. Jože Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana 1974, stran 289). Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem priče, ki ima ustrezno strokovno znanje, razčistilo dejansko stanje, zato dejanskega stanja ni bilo potrebno razčiščevati s postavitvijo sodnega izvedenca. V tem primeru je torej podlaga za plačilo stroškov priči podana v 2. odstavku 68. člena ZPP.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je plačilo stroškov priče naložilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.