Jedro

Če prvostopni organ odloča le na podlagi dokazov in okoliščin iz prvih 8 alinej 23. člena ZMZ, kot je tudi v tem primeru, odloča v pospešenem postopku.

Okoliščina, da prosilec ni podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, je podana tudi, če je ni izrazil v Italiji, kjer je bival skoraj 5 mesecev in po prihodu v Slovenijo, kjer je bival 14 mesecev pred podajo namere. Če prosilec izrazi namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito takrat, ko v zaporu čaka na izročitev državi, v kateri mora prestati zaporno kazen, na podlagi mednarodne tiralice, prej pa je že 14 mesecev bival v Sloveniji, je namero za vložitev prošnje vložil zaradi odložitve oziroma onemogočanja odstranitve iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13. 4. 2010, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku na podlagi pete in šeste alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/07 in 58/09) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo takoj po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). V 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavo in odločanje zadeve, ki se pri njem vodijo kot I U 515/2010 in I U 535/2010, s 3. točko izreka sodbe in sklepa pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

2. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Tudi samo je menilo, da sta podana oba razloga, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe. Pojasnilo je tudi, zakaj ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik predlagal. 3. Tožnik s pritožbo izpodbija prvostopno sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je njegovo življenje postalo resnično ogroženo takrat, ko je izvedel, da je njegova izvenzakonska partnerica izdala informacijo, da bo pričal pred Haaškim sodiščem v korist tožilstva glede topniških dnevnikov. Hrvaški organi namreč vedo, da je navezal stike s Haaškim sodiščem in bi bila v primeru njegove vrnitve v izvorno državo ogrožena njegova fizična varnost in kršene njegove človekove pravice ter bi se mu zagotovo zgodilo kaj hudega. Ne zlorablja in ne zavaja azilnega postopka. Prepričljivo in verodostojno je povedal, da je imel težave že pred tem v zvezi z vpletenostjo v beg generala A. Po 8 mesecih prekinitve prestajanja zaporne kazni na Hrvaškem zaradi zdravstvenih razlogov se v tiste zapore ni vrnil, ker so ga soobsojenci in tretje osebe stalno izsiljevali in mu grozili. To je prijavil hrvaški policiji, ki pa teh izsiljevanj ni raziskala. Dejstvo, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ne kaže, da njegovo življenje sedaj ni ogroženo. Takrat je pričakoval, da bo pomiloščen in se še ni počutil ogroženega. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremi tako, da tožbi ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek in za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi pete in šeste alineje 55. člena ZMZ.

7. V 54. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ. V 55. členu ZMZ pa je med drugim določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če: prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (peta alineja); je prosilec vložil prošnjo z namenom, da odloži ali onemogoči odstranitev v izvorno državo (šesta alineja).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so v tem primeru izpolnjeni pogoji za obravnavanje tožnikove prošnje v pospešenem postopku, saj se da za odločitev pomembno dejansko stanje v celoti ugotoviti iz tožnikovih navedb, podana pa sta tudi razloga iz pete in šeste alineje 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene.

9. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je imel tožnik možnost prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložiti že v Italiji, kjer je bil po lastnih navedbah od 20. 5. 2008 do 1. oziroma 10. 10. 2008, prebival naj bi v različnih krajih v hotelih in se (očitno) svobodno gibal, torej bi lahko prišel tudi v stik z organi, ki so v Italiji pristojni za sprejemanje namer za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Imel je tudi možnost, da bi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito izrazil pri pristojnih organih v Sloveniji, kjer se je po lastnih navedbah nahajal in svobodno gibal od 1. oziroma 10. 10. 2008, in so ga tu 10. 12. 2009 na podlagi hrvaške mednarodne tiralice prijeli slovenski policijski organi ter ga namestili v Zavodu za prestajanje kazni zaradi izročitve Hrvaški, namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa je v Sloveniji v zaporu izrazil šele 13. 12. 2009. Torej je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča izpolnjen pogoj iz pete alineje 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene.

10. Tožnik tudi ni podal utemeljenega razloga za tako pozno vložitev svoje prošnje. Njegova pritožbena navedba, da je resnično ogrožen v izvorni državi šele od tedaj, ko je njegova izvenzakonska partnerica dala informacijo, da bo pričal na Haaškem sodišču v zvezi s topniškimi dnevniki, ni z ničemer izkazana. Če pa bi resnično bil predviden kot priča na Haaškem sodišču, bi ga Haaško sodišče zaščitilo. Zgolj s svojimi nekonkretiziranimi navedbami o svojem predvidenem pričanju na Haaškem sodišču pa verjetnosti tega pričanja ni izkazal. Zato te navedbe Vrhovno sodišče ne šteje za utemeljen razlog za njegovo (pre)pozno vložitev namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Torej s to navedbo prepričanja sodišča, da je v tem primeru izpolnjen pogoj za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene po peti alineji 55. člen ZMZ, ni omajal. 11. Enako velja za njegovo sklicevanje v tožbi in pritožbi na to, da se pred vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito še ni počutil ogroženega, ker je mislil, da mu bodo hrvaški organi preostanek neprestane zaporne kazni (po njegovih navedbah 5 mescev) odpustili (tožnik je bil namreč po lastnih navedbah na prestajanju 4 in pol letne kazni zapora po sodbi hrvaškega sodišča zaradi neporavnanih dolgov njegovega podjetja dobaviteljem, kazen je prestajal najprej v B., nato pa v C., nato mu je bila ta kazen začasno – za osem mesecev - prekinjena zaradi zdravstvenih težav in zdravljenja, ko pa je bil na prostosti, je 20. 5. 2008 odšel v Italijo). Obe njegovi navedbi pa tudi pri Vrhovnem sodišču samo utrjujeta prepričanje, da je namero za vložitev prošnje in samo prošnjo vložil le zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev oziroma izročitev v izvorno državo. Torej je izpolnjen tudi pogoj za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene iz šeste alineje 55. člena ZMZ.

12. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati niti tožnikove navedbe o tem, da so ga v hrvaškem zaporu izsiljevali soobsojenci in drugi, saj to z ničemer ni izkazano. Kot mu je pravilno predočilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je glede prijave zatrjevanega izsiljevanja hrvaškim zapornim oblastem v postopku pred toženo stranko in v tožbi dajal nasprotujoče si izjave, namreč enkrat, da tega ni prijavil, v tožbi pa, da je to prijavil, pa tega niso raziskali. Torej tudi tem izjavam ni mogoče verjeti. V nasprotju s tožnikovimi trditvami v predhodnem postopku, da je bil vpleten v odkritje in prijetje generala A., so njegove trditve v pritožbi, da je bil vpleten v beg generala A. Iz tako nasprotujočih si izjav tudi ni mogoče sklepati, da bi mu v zvezi z generalom A. grozile kakršnekoli posledice ob vrnitvi v izvorno državo.

13. Če z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki jih ne konkretizira, meri na opustitev oprave glavne obravnave, mu je treba pojasniti, da v tem primeru opustitev ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izpodbijani akt izdal. Tožnik pa razen predloga, da naj se ga zasliši, ni predlagal izvedbe kakršnihkoli dodatnih ali drugih dokazov, prav tako ni navedel dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni navedel nobenih podrobnosti v zvezi s predlogom, predvsem pa ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje pred sodiščem lahko vplivalo na drugačno odločitev.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).